Naslednje jutro nas je pričakal lokalni vodič, ki nam je razkazal mesto. V Santiago de Compostela že od 8. stoletja prihajajo romarji na kraj, kjer so po legendi pokopani ostanki sv. Jakoba. V srednjem veku je bilo romanje v Kompostelo tretje najpomembnejše romanje v krščanskem svetu.
V mesto prihaja vsako leto preko 100.000 romarjev. Nekoč so ljudje odhajali na pot spomladi, ko se je pričel taliti sneg v gorah, vračali so se jeseni pred snegom. Romanje je po letu 1980 doživelo velik razcvet. Bolj kot odpustke za grehe sedaj romarji na poti iščejo samega sebe. Na, za nekatere tudi do 1000 km dolgi poti, v soncu, dežju, vetru, mrazu in vročini ima človek čas, da spozna samega sebe.
Vse poti romarske Jakobove poti so označene z znakom školjke. Jakobova pokrovača s svojo obliko simbolizira žarke. Žarki pa lahko pomenijo zvezdo, ki je po legendi sijala nad Jakobovim grobom, lahko pa pomenijo tudi sonce, ki je tu ” na koncu sveta” utonilo v morje.
Vsak dan opoldan je v katedrali maša za romarje, ki so zaključili svojo pot.
Posebna znamenitost cerkve je Botafumeiro, ki tehta 80 kg. Ob posebnih priložnostih jo napolnijo s kadilom in na vrvi zanihajo po cerkveni ladji. Ob množici ljudi, ki se takrat zgrne v cerkev, so bile v zadnjih 600 letih samo štiri nesreče.
Naša pot se je obrnila nazaj proti vzhodu. V mestu Lugo smo se sprehodili po rimskem obzidju. Obzidje okrog mestnega jedra je v celoti ohranjeno. Dolgo je dobra 2 kilometra in visoko 10 – 15 metrov.
Naslednji postanek smo imeli v Leonu. Mesto Leon ni dobilo ime po levu, kot bi sodili po imenu in znaku v grbu. Dobilo ga je po rimski legiji, ki je mesto ustanovila v 1. stoletju pred našim štetjem – Legion. Potem so ime skrajšali iz Legion v Leon.
Mesto je znano po veliki katedrali, ki so jo zgradili s prispevki romarjev, ki so romali v Santiago po Francoski poti. Zaradi 1850 kvadratnih metrov vitražev včasih imenujejo katedralo tudi Hiša luči.
Ta dan nas je čakal ogled še ene katedrale. Ne vem, če je katedrala v Burgosu lepša, zagotovo je bila bolj hladna. Ko smo si v kleti ogledovali razstavljene dragocenosti, nas je vse zeblo.
V cerkvi so številne privatne kapele plemiških družin. V njej je pokopan El Cid, španski junak iz časov bojev proti Mavrom.
Zunanjost katedrale obnavljajo. Na zadnji strani zgradbe je bilo še nekaj delov, ki niso bili očiščeni.
Med siesto so tudi tu ulice skoraj izumrle. Če si videl koga, je bil to zagotovo turist ali pa romar, ki je imel tu še dobrih 500 kilometrov poti do Santiaga.
Za pridobitev potrdila (compostele) o uspešno opravljenem romanje je v zadnjem času potrebno prehoditi vsaj 100 km, če pot delaš na kolesu, pa 200 km. Srečali smo popotnike, ki so svojo pot začeli v Toulousu, ki je dobrih 1000 km oddaljen od Santiaga. Na poseben kartonček – credencial na v postajah pritisnejo žig, podobno kot pri naših planinskih transverzalah. Po prehojeni etapi se ustavijo v hostalu, kjer za majhen denar prenočijo.
Naša pot je zavila proti Baskiji. O tej pokrajini pa kdaj drugič. Za nestrpne je nekaj objavljeno na moji spletni strani.























































