Zapisi enega Janeza

Naslednje jutro nas je pričakal lokalni vodič, ki nam je razkazal mesto. V Santiago de Compostela že od 8. stoletja prihajajo romarji na kraj, kjer so po legendi pokopani ostanki sv. Jakoba.  V srednjem veku je bilo romanje v Kompostelo tretje najpomembnejše romanje v krščanskem svetu.

Katedral sv. Jakoba v Komposteli

V mesto prihaja vsako leto preko 100.000 romarjev. Nekoč so ljudje odhajali na pot spomladi, ko se je pričel taliti sneg v gorah,  vračali so se jeseni pred snegom. Romanje je po letu 1980 doživelo velik razcvet. Bolj kot odpustke za grehe sedaj romarji na poti iščejo samega sebe. Na, za nekatere tudi do 1000 km dolgi  poti, v soncu, dežju, vetru, mrazu in vročini ima človek čas, da spozna samega sebe.

Jakobova školjka v tlaku označuje pot

Vse poti romarske Jakobove poti so označene z znakom školjke. Jakobova pokrovača s svojo obliko simbolizira žarke.  Žarki pa lahko pomenijo zvezdo, ki je po legendi sijala nad Jakobovim grobom, lahko pa pomenijo tudi sonce, ki je tu ” na koncu sveta” utonilo v morje.    

V katedrali

Vsak dan opoldan je v katedrali maša za romarje, ki so zaključili svojo pot.

Posebna znamenitost cerkve je Botafumeiro, ki tehta 80 kg. Ob posebnih priložnostih jo napolnijo s kadilom in na vrvi zanihajo po cerkveni ladji. Ob množici ljudi, ki se takrat zgrne v cerkev, so bile v zadnjih 600 letih samo štiri nesreče. 

Romarji na cilju

Naša pot se je obrnila nazaj proti vzhodu. V mestu Lugo smo se sprehodili po rimskem obzidju. Obzidje okrog mestnega jedra je v celoti ohranjeno. Dolgo je dobra 2 kilometra in visoko 10 – 15 metrov.

Obzidje iz rimskih časov v Lugu

Naslednji postanek smo imeli v Leonu. Mesto Leon ni dobilo ime po levu, kot bi sodili po imenu in znaku v grbu. Dobilo ga je po rimski legiji, ki je mesto ustanovila v 1. stoletju pred našim štetjem – Legion.  Potem so ime skrajšali iz Legion v Leon.

Katedrala v Leonu

Mesto je znano po veliki katedrali, ki so jo zgradili s prispevki romarjev, ki so romali v Santiago po Francoski poti. Zaradi 1850 kvadratnih metrov vitražev včasih imenujejo katedralo tudi Hiša luči.  

Zaradi vitražev, katedralo imenujejo tudi Hiša luči

Ta dan nas je čakal ogled še ene katedrale. Ne vem, če je katedrala v Burgosu lepša, zagotovo je bila bolj hladna. Ko smo si v kleti ogledovali razstavljene dragocenosti, nas je vse zeblo.

Burgos

V cerkvi so številne privatne kapele plemiških družin. V njej je pokopan El Cid, španski junak iz časov bojev proti Mavrom. 

Ena imed kapel v katedrali

Zunanjost katedrale obnavljajo. Na zadnji strani zgradbe je bilo še nekaj delov, ki niso bili očiščeni.

Do cilja je še daleč

Med siesto so tudi tu ulice skoraj izumrle.  Če si videl koga, je bil to zagotovo turist ali pa romar, ki je imel tu še dobrih 500 kilometrov poti do Santiaga.

Žigosanje kartončka

 Za pridobitev potrdila (compostele) o uspešno opravljenem romanje je v zadnjem času potrebno prehoditi vsaj 100 km, če pot delaš na kolesu, pa 200 km. Srečali smo popotnike, ki so svojo pot začeli v Toulousu, ki je dobrih 1000 km oddaljen od Santiaga.  Na poseben kartonček – credencial    na v postajah pritisnejo žig, podobno kot pri naših planinskih transverzalah. Po prehojeni etapi se ustavijo v hostalu, kjer za majhen denar prenočijo.

Hostel za pohodnike

Naša pot je zavila proti Baskiji. O tej pokrajini pa kdaj drugič. Za nestrpne je nekaj objavljeno na moji spletni strani.

Tudi to leto sva prvomajske praznike preživela na potovanju. Z Geografskim društvom Gorenjske smo obiskali severni del Španije. Na jugu smo že bili pred leti, tudi Portugalsko smo že videli, kakšen je severni del te dežele, si pa nismo predstavljali.

Naša pot

Cenovno ugodna varianta letalskega prevoza je vodila preko Benetk do Frankfurta. Tam smo počakali na letalo, ki je poletelo proti Bilbau. Med čakanjem sva opazovala vrvež na letališču, ki je eno največjih v Evropi.

Neskončni hodniki letališča v Frankfurtu

V Bilbau nas je na letališču pričakala vodička Ksenija. Naslednje jutro smo naše potovanje nadaljevali z avtobusom. Najprej smo si ogledali “tovorni most”, ki ga je konstruiral Eifflov učenec Alberto Palacio leta 1893. 50m visoka železna konstrukcija nosi gondolo, v kateri se poleg potnikov lahko prepelje do 6 avtomobilov. S tako rešitvijo so povezali mesti na obeh bregovih reke Nervion, ne da bi ovirali promet v pristanišču.

Biskajski most

Med vožnjo ob obali Biskajskega zaliva, ki mu tu pravijo Kantabrijsko morje, nas je večkrat zmočil dež, nekaj trenutkov za tem pa je že sijalo sonce. V ribiškem mestecu Castro Urdiales smo imeli prvi postanek za “cafe con leche e una cerveza por favor”.  

Castro Urdiales

Blizu kraja Santillana del Mar je leta 1879 nek amaterski arheolog s svojo 9 letno hčerko odkril jamo s poslikavami iz paleolitika. Jamo so poimenovali Altamira (“gor glej”), po besedah arheologove hčere.  Poslikave so se zaradi številnega obiska pričele kvariti, zato so v bližini jame naredili kopijo, v originalno jamo pa imajo vstop samo raziskovalci. 

Po ogledu muzeja smo se kar peš odpravili v Santillano del Mar, kjer smo prespali.

Santillana del Mar

Z morja smo se podali v notranjost dežele. Skozi ozko sotesko, ki jo je izdolbla reka Deva, smo se pripeljali v pogorje Picos de Europa.  Naš cilj je bila gondola v kraju Fuente Da.

Vožnja z gondolo ni bila najbolj prijetna.  Ko smo bili skoraj sto metrov nad cesto, se je polna gondola ustavila, nam pa je zastal dih.

Žičnica v Fuente Da

Potem se je le premaknila in nas pripeljala  1850 m nad morje, kjer sta nas pričakala mraz in sneg.  Zanimivo je bilo opazovati Špance, kako so se čudili snegu.  Po kratkem sprehodu smo se vrnili v dolino. Imeli smo srečo, saj so oblaki spet zagrnili vrhove.

Za Špance je bil sneg veliko doživetje

Gorovje Picos de Europa smo ta dan še enkrat obiskali. Po ozki cesti, podobni tisti, ki pelje na Mangart, smo se zapeljali pogledat čudoviti jezerci nad Covadongo.  Ledeniški jezerci ležita dobrih 1100 m nad morjem.

12,6 km ceste, ki premaga dobrih 1000m višine, je zadnjih 25 let ena najpomembnejših etap španske Vuelte.

Lagos de Covadonga

V dežju smo se spustili nazaj do samostana v Covadongi, ki so ga postavili v spomin na prvo zmago Špancev nad Mavri na Iberskem polotoku v 8. stoletju.

Vojskovodja je bil Pelaio, začetnik španske nacionalne zavesti.

Sveta jama v Covadongi

Prespali smo v Gijonu, industrijskem mestu ob Atlantski obali. Zjutraj smo si ogledali Oviedo, upravno središče pokrajine Asturije.

Katedrala v Oviedu

Naslednji postanek je bilo slikovito ribiško mestece Cudillero. Mesto pozimi živi od ribolova, poleti ga obiskujejo turisti. Mi smo se po ozkih uličicah povzpeli nad mesto in uživali v pogledu na razpenjene valove Biskajskega zaliva in na pisane hiške, ki so se stiskale v dolinici pod nami.

Cudillero

Še bliže morju smo prišli na Plaži katedral, kjer so valovi izdolbli klife v obliki podpornih stebrov gotskih katedral. Zaradi plime, ki tu doseže razliko štirih metrov,  do tistih skal nisem prišel. Je bila pa že hoja po mivki med strmimi stenami in bučečim morjem posebno doživetje.

Plaža katedral

Pozno popoldan smo prispeli v Santiago de Compostela, na najbolj zahodno točko naše poti. Mesto, kjer počivajo ostanki svetega Jakoba, je že od 10. stoletja cilj številnih romarjev.

Santiago de Compostela

O tem in o nadaljevanju naše poti pa kdaj drugič. Za nestrpne pa je nekaj objavljeno na moji spletni strani.

Ko se zima prevesi v drugo polovico, greva rada pogledat proti Primorski. Med iskanjem idej sem našel več zapisov o opusteli vasici Abitanti, ki leži ob naši južni meji. Ko sem gledal še za kakšnimi zanimivostmi v okolici, sem našel še opise cerkvice sv. Kvirika nad Sočergo. Skozi Sočergo vsako leto vsaj nekajkrat hitiva proti morju. Pri prijaznem gostilničarju na začetku vasi sva se že nekajkrat ustavila. Zadnje čase pa hodiva z morja ob dnevih, ko je gostilna zaprta in samo oddrviva mimo.

Sveti Kvirik

 Avto sva pustila na vaškem parkirišču. Ko sva že videla smerokaz proti cerkvici, sva srečala gostilničarja, ki nama je prijazno opisal pot in naju navdušil še za ogled naravnega mostu, ki je kako uro hoda oddaljen od cerkvice.

Slovenski del mejnega prehoda

Do cerkvice je treba malo navzgor, potem pa prideš na široko sleme. Na vzhodu se odpira široka dolina, na zahodni stani pa se strmo spusti proti cesti. Ko sva prišla na rob, sva globoko pod nama videla slovenski del mejnega prehoda.  Oznaka naju je opozorila na votlino v steni, ki je zelo podobna bunkerju.

Pogled iz "bunkerja" proti Hrvaški

Označena pot se je spuščala proti tistemu zoprnemu ovinku med obema mejnima prehodoma.  Bila sva že precej nizko, ko se je steza končno obrnila. Znašla sva se pri opisni tabli, ki prikazuje zaščiteno območje kraškega roba in opozarja na ogrožene ptice, ki gnezdijo v skalah.

Naravni most v kraškem robu

Ogledala sva si naravni most, predvsem pa sva občudovala velike spodmole imenovane Veli Badin.  Označeno planinsko pot, ki je včasih potekala pod spodmoli, so zaradi varovanja ptic opustili. Nova pot poteka pod naravnim mostom.

Veli Badin

 Pod spodmolom nama je domačin iz bližnjega Movraža povedal marsikatero zanimivost o krajih in ljudeh na obeh straneh meje. Nazaj grede sva si ogledala še pokopališče, ki se skriva za obzidjem ob cerkvici. Na nagrobnikih sva lahko prebrala manj kot deset različnih priimkov.

Kraški rob

 Z avtom sva pot nadaljevala po ozki asfaltni cesti skozi Tuljake do Gradina, kjer naju je smerokaz usmeril proti Abitantom.  Prebrala sva, da je v 16 hišah nekoč živelo skoraj 250 ljudi. Zaradi težkih pogojev so se raztepli po svetu, zadnja stalna prebivalka je umrla pred leti.  

Abitanti

Propadajočo vas so odkrili slikarji, ki tam prirejajo slikarske kolonije. V zadnjem času vas ne umira več, saj jo zlasti ob koncu tedna obiskujejo potomci prvotnih prebivalcev, predvsem tisti, ki živijo v bližnjem Trstu.

V vasi je malo življenja

 Nekatere hiše so že obnovljene, nekatere še obnavljajo. Mene je posebej pretreslo to, kako hitro propade nekoč trdna zgradba, če v njej nihče ne živi.  Kot da hiše potrebujejo ljudi, še bolj kot ljudje potrebujejo hiše.

Abitanti

Šestnajst hiš si ne moreš cel dan ogledovati. Odpeljala sva se naprej, se včasih ustavila in uživala v razgledih na širokih šavrinskih slemenih, ki dajejo neverjeten občutek zračnosti in odprtosti. Za razgled je poskrbela še burja, ki je očistila zrak in omogočila pogled preko Kopra in Tržaškega zaliva vse do zasneženih gora.

Belvedur

 Ura je bila že precej čez dve, ko sva se lačna ustavila na Belvedurju in s pršutom, ovčjim sirom ter fuži s tartufi doživela Istro še z gurmanske strani.