Zapisi enega Janeza

Ko smo se v nedeljo malo pred peto uro zjutraj vozili skozi karavanški predor, še nismo mislili, da bo to zadnja tura letošnje smučarske sezone.

Ko v naših hribih postane pot do snega daljša, kot je potem smučarija, se zadnjih nekaj let odpravimo v Avstrijo, na konec doline Malte. Do akumulacijakega jezera na skoraj 2000 metrih vodi udobna (plačljiva) asfaltna cesta.  Še v začetku junija je tu  ponavadi toliko snega, da takoj stopimo na smuči.

Na parkirišču za jezom je že bilo polno turnih smučarjev. Med pisano druščino smo prevladovali Slovenci. Poleg nemščine so se slišale tudi italijanske besede. Kot na tekmi smo se vsi zagnali po dolini. Nisem navajen take množice, zato sem bil vesel, da sem hodil za izkušenim Avstrijcem.  Sam ponavadi začnem prehitro, zato mi pod vrhom zmanjka moči.

Širna pobočja pod Koelnbreinspitze so varljiva. Ko po eni uri premagaš najbolj strm jarek, vidiš cilj čisto blizu. Vendar je do njega še cela ura hoje.

Zaradi zmerne hoje v sredini tokrat nisem imel težav. Čeprav me je Rado prehitel skoraj za 20 minut, sem na vrh za mojo jakostno skupino prišel kar hitro.

Na grebenu je bilo že veliko ljudi. Utaborili smo se na skali, malicali in si ogledovali okoliške vrhove. Oblaki, ki so zjutraj zakrivali nebo, so se razkadili, v brezvetrju je bilo prijetno toplo. Po kaki uri čakanja smo ocenili, da je sonce že dovolj omehčalo sneg za udobno smuko.

Smučanje je bilo res odlično. Na začetku je bilo še malo trdo, nižje je bilo ravno prav odjenjano za uživaške zavoje.  Na dnu je bilo potrebno paziti, ker je potok že naredil luknje v debelo snežno odejo.

Če bi bili sitni, bi se lahko pripeljali čisto do avtomobila. Vendar je bilo veliko udobneje sneti smuči nekaj deset metrov prej.

Izgubljeno tekočino ponavadi nadomestimo v koči v spodnjem delu doline. Po mojem je to drugo najprijetnejše opravilo turne smuke, prvo je sezuvanje pancarjev.

V miru in lepem vremenu smo še kovali načrte za smučarijo.

Vremenska napoved za ta konec tedna ne kaže najbolje, zato me skrbi, da bomo morali počasi pozabiti na sneg in pričeti misliti na morje.

Eni bodo rekli: “Saj je že čas!”

Naše potepanje smo nadaljevali po Bukovini. Pokrajina se nahaja na severovzhodnih obronkih Karpatov. Nekdanja Avstro-Ogrska posest je zdaj razdeljena med Ukrajino in Romunijo. Velika znamenitost te pokrajine so poslikani samostani.

Najprej smo obiskali samostan Voronet. Zaradi izjemno lepo ohranjenih fresk na zunanjih stanah cerkve, ga imenujejo tudi Sikstinska kapela vzhoda. Posebno lepa je freska poslednje sodbe, ki krasi vhod v cerkev. Še danes ostaja skrivnost, s kakšnimi barvami je umetnik poslikal stene, da so toliko stoletij kljubovale dežju in soncu.

Cerkev samostana Humor je bila poslikana leta 1530 in je ena prvih cerkva z zunanjo poslikavo v Bukovini. Romuni cerkvi pravijo biserica. V cerkvi je ravno potekal obred, pred cerkvico je bilo polno vrčev z vodo, ki so jo potem blagoslovili.

Ogled samostana Sucevita nam je preprečila ploha. Ta samostan je znan tudi zato, ker ima ohranjeno obrambno obzidje. Ko so pokrajini vladali Madžari, so večini samostanov podrli obzidja in s tem zmanjšali obrambno moč dežele.

 Ker nas je v Voronetu preganjal dež, smo šli vedrit v bližnji rudnik soli. Rudnik Cacica je odprt tudi za turistične oglede. 

Ta dan ni bil tako bogat z ogledi, zato nam je ostalo še malo časa za sprehod po mestu Guru Humorului. Ogledala sva si tržnico in v miru popila kavo.

Naslednje jutro smo začeli s potovanjem že zelo zgodaj. Čakala nas je dolga vožnja do Bukarešte. Po vožnji skozi slikovito sotesko reke Bicaz smo imeli prvi postanek ob jezeru Lacul Rosu. Rdeče jezero je nastalo po potresu leta 1837. Debla dreves v vodi še niso strohnela in štrlijo iz vode kot nemi spomeniki preteklosti.

Naše krožno potovanje smo sklenili v Brasovu. Tu smo se ustavili pred modernim nakupovalnim središčem. Za domov smo si nakupili “užitne” spominke, predvsem zelo dobre sire, slaščice in vino.  Potem smo šli spet v staro mestno jedro in si privoščili  okusno kosilo. Sedaj smo bili že tako izkušeni, da smo znali rešiti tudi velike probleme romunskega gostinstva, kot sta vegetarijansko kosilo in naročanja samo enega kozarca vina in ne cele buteljke.

Prometni zastoj, običajen za konec tedna, bi nam skoraj preprečil ogled gradu Peles. Bili smo zadnja skupina, ki si je ta dan grad ogledala. Grad je že imel električno napeljavo, centralno ogrevanje in lastno kino dvorano. Po vojni je Ceaucescu v gradu rad gostil slavne goste.

Po padcu režima so grad vrnili kraljevi družini. Ti ga zdaj za drag denar razkazujejo turistom. Cena vstopnice za ogled gradu je predstavljala četrtino zneska vseh vstopnin celega izleta.

Ko smo z mislimi že bili v Bukarešti, smo imeli manjšo prometno nesrečo. Voznik stare Dacie nas je spregledal, ko smo ga prehitevali, in je še on pričel prehitevati kolono. Še največja škoda je bila izguba dveh ur, ko smo čakali na uradni zapisnik policije.

V romunsko glavno mesto smo spet prišli zelo pozno. Pred prihodom v hotel smo si ogledali palačo parlamenta. Ta druga največja stavba na svetu je samo spomenik temu, kako lahko oblast obnori človeka. Za to, da si je zgradil ta spomenik, so morali Romuni več let prezebati in trpeti pomanjkanje.

Tudi hotel v katerem smo spali, je bil poln superlativov. Največji hotel v Evropi se ponaša s 1459 sobami in 115.000 m2 površine.  Najprej sem mislil, da je bil posledica megalomanstva prejšnjega režima. Ker me je motila moderna oblika in oprema sob, sem šel na njihovo spletno stran in prebral, da je bil zgrajen leta 2007 !!! in je stal 60 milijonov €.  Imajo že ekonomsko računico.

Notranjosti palače parlamenta si na žalost nismo mogli ogledati. Nedelja, prvomajski prazniki in še velika noč so bili dovolj tehten razlog, da nas čuvaj ni spustil na parkirišče ob zgradbi, kaj šele v njeno notranjost.

V zameno smo si ogledali palačo Cotroceni, bivšo kraljevo palačo, ki je danes uradna predsedniška rezidenca. Po začetnem razočaranju, ko smo morali pustiti v garderobi fotoaparate in torbe in so nas po strogem pregledu vsaj trikrat popisali, smo si lahko ogledali prostore palače.  Po birokratskem uvodu nam je vodička tako prijetno razkazala sobane, da smo ji na koncu vsi zaploskali.

Bukarešto so pred vojno najbrž upravičeno imenovali Vzhodni Pariz. O tem še danes pričajo nekatere zgradbe, ki so ušle rušenju zaradi megalomanstva prejšnjega režima. V sodobno Romunijo prihaja tudi svež kapital, o čemer pričajo mnoge moderne zgradbe.

Če režim cerkva ni porušil, jih je obdal z visokimi, grdimi zgradbami in jim s tem odvzel mogočnost. To ni bil samo romunski recept, podobne obzidane cerkve lahko vidimo v bivši vzhodni Nemčiji in najbrž v vseh deželah vzhodnega bloka.

Del blišča stare Bukarešte smo videli v pivnici Caru’ cu Bere, ki je bila zgrajena leta 1899. Prekrasen ambient, prelepo in prijazno osebje, samo piva nisem dobil  skoraj do časa našega odhoda. Tako sem ga po mnogih hudih besedah na koncu moral spiti na dušek in stoje.

Moderne čase glavnega mesta ponazarjajo številni telefonski kabli, obešeni na drogovih v čudovitem organiziranem neredu. Še dobro, da zanje ne vedo naši “zbiralci barvnih kovin”.  Dobro bi zaslužili že, če bi samo neuporabljene kable odrezali in prodali na odpadu.  Res pa je, da so tem bakrenim okraskom šteti dnevi. Mnoge ulice v centru so prekopane, ker poleg kanalizacije urejajo tudi telekomunikacije. 

Popoldan smo se zapeljali na letališče in tako sklenili naš obisk Romunije.

Kaj lahko na koncu rečem o tej lepi deželi. Po kratkem obisku ne morem reči, da sem jo spoznal. Lahko pa rečem, da je to dežela velikih razlik med mestom in podeželjem. S svojim bogastvom, ne samo rudami, temveč tudi z naravnimi lepotami,  ima velike možnosti, da se kmalu razvije v moderno državo. Na Romunih samih pa je, ali bodo to tudi storili.

Na našo srečo Drakule ta večer ni bilo. Tudi spanje je bilo v mirnem hotelu precej boljše. Zjutraj smo se odpravili na ogled srednjeveškega mesta. Po pokritem stopnišču iz 17. stoletja smo šli najprej na pokopališče. Napisi na nagrobnikih pričajo, da tu še vedno živi precej močna nemška narodnostna manjšina.

Pri dnevni svetlobi je bilo mesto prijaznejše. Grozljive so bile samo jame na ulicah, ki so še poudarjale vtis srednjeveškega mesta.

V mestu Targu Mures smo se sprehodili po Aleji vrtnic. Romuni radi govorijo, da so potomci Rimljanov, zato imajo v vsakem mestu postavljen kip rimske volkulje.

V mestu Cluj je bil leta 1443 rojen madžarski kralj Matija Korvin, pri nas znan kot kralj Matjaž. Na žalost fotografov so njegov kip ravno obnavljali. Ti kraji so bili v srednjem veku madžarski, zato se je tod ohranilo veliko madžarskega prebivalstva. Da je Čaušeskov režim to manjšino precej zatiral,  kažejo tudi demografski podatki:  leta 1850 je v mestu živelo 63% Madžarov, leta 1941 86%, leta 1992 pa samo še 22 %.

Še ena značilnost Romunije je hiter razvoj telefonije. Posebej ob pomembnejših križiščih je v zraku speljano nešteto telefonskih kablov.

Ko je Nokia prevzela Siemens, je iz Nemčije v Romunijo preselila del proizvodnje. Žena vaškega župana je za majhen denar pokupila vso zemljo, leto dni preden so pričeli postavljati to tovarno. Fincem je zemljo potem prodala za stokrat višjo ceno. Vaščani pa še sedaj hvalijo župana, ker je iz “lastnih” sredstev dal asfaltirati vse ulice v vasi.  Ko se pri nas nekateri okoristijo z notranjimi informacijami, pa nihče ne dobi nič.  

V hotel smo spet prišli z nočjo. Pri večerji nas je zabavala folklorna skupina. Godci so tako dobro igrali, da smo na koncu vsi zaplesali.

Naslednje jutro smo se med vožnjo po pokrajini Maramures ustavili pri slikovitem lesenem portalu pred majhno osnovno šolo. Zadaj za šolo smo našli zanimivo vaško pokopališče z leseno cerkvico.  Po napisih na železnih križih smo videli, da so si nekateri svoj prostor že rezervirali, poleg imena je bilo vpisano le leto rojstva. Letnico smrti bodo vpisali, ko bo prišel njegov čas.

Romunijo bi lahko poimenovali tudi deželo pločevinastih Jezusov. V času komunističnega režima so najbrž vsa razpela uničili. Kasneje so si v naglici namesto kipca križanega omislili take pobarvane pločevinaste silhuete.

 Režim ni uničeval samo verske simbole. Vse, ki so mu bili nevarni, je zapiral. Eden največjih zaporov za politične jetnike  je bil v mestu Sighetu Martamatei .

Po obisku zapora, zdaj spremenjenega v muzej, smo bili vsi presunjeni. Da bi se vsaj malo razvedrili, smo se zapeljali  do pokopališča v vasici Sapanta, ki leži čisto ob ukrajinski meji.

Tam se je vaški rezbar naveličal delati enolične lesene nagrobnike, zato jih je pobarval s pisanimi barvami. Vsakemu pokojniku je vrezal sliko iz njegovega življenja in dodal  hudomušen zapis o njegovem življenju. Na zadnjo stran nagrobnika je vrezal zgodbo o pokojnikovi smrti.

Pokrajina, po kateri smo hodili, je znana po lesenih cerkvah, umetelno kritih s skodlami. V zadnjem času kar tekmujejo, kdo bo naredil najvišji zvonik. Cerkveni zvonik samostana Barsana je dolgo časa imel primat s svojimi 62 metri. Zdaj je drugi v Romuniji in Evropi.

V samostanu živi 10 nun, ki skrbijo za čudovite lesene zgradbe, ki so pod zaščito Unesca.

V dolini reke Ize, po kateri smo nadaljevali pot, je še več cerkva pod zaščito Unesca. V kraju Ieud stoji najstarejša lesena cerkev v Romuniji. Mi smo obiskali njeno tristo let mlajšo sestro, ki je bila postavljena leta 1699 in jo imenujejo tudi “lesena katedrala”.

Značilen prizor za romunsko podeželje. Konj je še vedno glavno prevozno sredstvo. Traktorji so redkost.

Zapustili smo pokrajino Maramures in se še enkrat podali čez Karpate. Po dolgih klancih smo prispeli na prelaz Prislop. Na višini 1416 m so se kazale snežne zaplate, nad njimi pa odlični tereni za turno smuko.

Potem pa spust v pokrajino Bukovino. Zadnjih 60 km ceste so obnavljali. Za skoraj vsakim ovinkom je bil semafor in enosmeren promet. V hotel smo prišli spet zelo pozno.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

Prvomajske praznike že nekaj let preživljava na ekskurzijah Geografskega društva Gorenjske. Letos smo obiskali Romunijo. O tej državi sem vedel le to, da je veliko pretrpela pod komunističnim režimom in da je, kljub revščini in nerazvitosti,  januarja 2007 postala članica evropske skupnosti. Geografsko se razteza od roba Panonske nižine, prek južnega dela Karpatov, do izliva Donave v Črno morje. O ljudeh pa, razen ciganov, goljufov s karticami in skupine ubogih planincev, ki sem jih videl nad Pokljuko, nisem vedel skoraj nič.

V Bukarešto, glavno mesto Romunije, smo prileteli z letalom. Na letališču nas je že čakal avtobus, s katerim smo nato nadaljevali našo pot. Predmestja z modernimi obrtnimi conami so počasi zamenjala naselja s hiškami obdanimi z visokimi ograjami. Nekateri vrtovi ob hiškah so bili lepo urejeni, še več jih je bilo strašno razmetanih. Taka slika se je potem kazala skozi vsa naselja romunskega podeželja.

Ko so naselja zamenjala polja, smo sredi njiv zagledali prve naftne vrtine. V mestu Ploesti je bilo polno rafinerij in termoelektrarn. Cesta, ki je bila kratek čas štiripasovnica, se je pričela dvigati proti obronkom Karpatov. Promet je bil v nedeljskem popoldnevu gost, za nekatere je bil to konec velikonočnih praznikov¹. Prvi postanek smo imeli v zimskošportnem središču Sinai, kjer smo zmenjali denar. Večerjali smo v vinski kleti, kjer pridelujejo peneče vino.

Po okusni večerji in pokušini vina smo že v trdi temi prišli do našega hotela v Poiani Brasov. Lep hotel je bil zaradi praznikov poln novopečenih romunskih bogatašev. Toliko prestižnih avtomobilov še nisem videl na enem mestu. Prej sem mislil, da so v Romuniji sami reveži, zdaj pa vem, da so tam nekateri še temeljiteje izkoristili prehodno obdobje, kot pri nas.

V sončnem jutru smo se spustili proti mestu Brasov, ki se ponaša z lepo ogranjenim starim mestnim jedrom, s številnimi cerkvami in lepo mestno hišo.  Na rezgledišče nad mestom vodi vzpenjača.

Pričakoval sem, da bodo izložbe izgledale bolj socialistično, vendar so bile trgovine dobro založene. Tudi cene so evropske,  le kupcev je bilo najbrž zaradi zgodnje ure bolj malo².

Grad Bran so uporabili za snemanje filma o grofu Drakuli. Legendo o krutem romunskem junaku Vladu Tepesu je Bram Stoker uporabil v svojem romanu. Ko so kasneje posneli še nekaj uspešnih filmov, je grof Drakula ponesel ime Transilvanije in s tem Romunije v svet.  Za ogled gradu, kjer sicer Drakula nikoli ni živel, je bila velika gneča. Pod gradom pa so bile stojnice z obilico kiča.

Ko smo nadaljevali pot proti mestu Sibiu, smo naleteli na vaški semenj. Za vas je bil to velik dogodek. Vsi so prišli pražnje oblečeni. Poleg živine so prodajali vso mogočo kramo: rože, vijake, rabljene čevlje in izdelke iz krzna. Seveda so pekli debele romunske čevapčiče in prodajali pivo. Tu smo prvič opazili, kako ogromne so razlike med mestom in podeželjem.

Sibiu je bil leta 2007 kulturna prestolnica Evrope. Mesto se ponaša s številnimi cerkvami, starim železnim mostom ter ohranjenim obrambnim obzidjem.

V bližnji vasi Sibiel so nas domačini pričakali v narodnih nošah. Jezdeci na konjih so nas popeljali do dveh kmetij, kjer smo imeli večerjo.

Navajeni naših in avstrijskih “kmečkih turizmov” smo bili prijetno presenečeni, ko so nas povabili v hiške, velike kot zidanice na Kozjanskem, in nam v kuhinjah, vežah in spalnicah postregli z okusnimi domačimi siri, na zraku sušeno slanino, polento in sarmami.  Ob tem pa so nam nazdravili s palinko³in vinom.

Spet je bila noč, ko smo prišli v Sighisoaro, rojstno mesto Vlada Tepesa. Spali smo v več sto let stari hiši, preurejeni v hotel. Večer smo zaključili v rojstni hiši grofa Drakule. Bili smo edini gostje. Ko se je ura bližala polnoči, smo samo čakali, kdaj se nam bo pridružil grof Drakula.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

1. Pravoslavna velika noč je bila letos zadnji teden v aprilu. [↩]
2. Učitelj z 10 leti delovne dobe zasluži na mesec 250 €. [↩]
3. domače žganje [↩]

Današnja deževna nedelja samo potrjuje, kako sva z Radotom naredila prav, da sva v sredo vzela dopust in jo mahnila na eno zadnjih smučarij v tej sezoni.

Avto sva pustila na planini Blato. S smučmi na nahrbtniku sva se odpravila proti Planini pri Jezeru. Na žalost sta istočasno proti istemu cilju šla še dva. Nekako se nismo mogli zmenit, kdo bo šel naprej. Zato smo na začetku šli vsi prehitro.  

Sneg se je pričel malo nad tistim usekom, ki so ga zaradi  ceste na planino tako grobo razširili.

Na Planini pri Jezeru sva stopila na smuči. Zaradi hladne noči je bil sneg pomrznjen in nama je dajal upanje na dobro smuko. Pri Dednem polju sva zavila proti severu. Na prelomnici nad planino je bilo že nekaj kopnih mest. Nad prelomnico sva končno prehitela ona dva, tako dasva lahko šla bolj počasi. .

Snega je bilo še ogromno. Rado še ni hodil po teh krajih, sam pa skoraj vsako leto obiščem te samotne kotičke. Ko so se pokazala pobočja Velike Zelnarice, se je Rado odločil, da se bo povzpel na vrh. Meni se je poznalo vihtenje krampa prejšnjega dne in pa nespametna dirka do Dednega polja, zato sem se odločil,  da ga počakam na prevalu Vratca.

Na prevalu sem imel še toliko moči, da sem šel malo više po pobočju Zadnjega Vogla. Rado je bil med tem že na vrhu Zelnarice, s katere je potem vriskajoč prismučal do mene. Sneg je bil res odličen.

V lepem vremenu se nama ni nikamor mudilo. Tista dva, ki sta zjutraj tako hitela, sta se šele vzpenjala proti vrhu Zelnarice.  Na nebu so se pričeli pojavljati oblaki, zato sva se pripravila na smuko.

Smuka je bila fenomenalna. Sneg je bil ravno prav odjenjan, da so robniki lepo prijemali. Povsod je bila zglajeno, kot na najbolj urejenem smučišču. Nižje je bilo že bolj južno, vendar se je dalo lepo peljat.  Nad Dednim poljem sva morala za par metrov sneti smuči.

Tam sva srečala tri, ki so šli proti Kanjavcu. Bili so tako neprimerno opremljeni in brez izkušenj, da mi je še danes žal, ker jim nisem rekel naj obrnejo.  Tudi nad mojim opisovanjem smukov sem se zamislil. Ti trije so o lepotah turnega smuka prebrali na internetu, morda tudi iz mojih zapisov.  Videl sem, da tudi sam vedno pišem le, kako je bilo odlično, nikoli pa ne opozorim na to, da v visokogorju še vedno vladajo zimske razmere, kljub temu, da v dolini že hodimo s kratkimi rokavi. Tudi oprema: cepin, dereze, žolna, čelada niso samo zato, da se postaviš pred kakšno mladenko, ampak jih nosiš zato, ker jih včasih lahko presneto rabiš. Včasih na celi poti samo za varovanje enega koraka, ki je drugače lahko usoden.  Pa še začenjati je potrebno postopno in si pridobivati izkušnje. Tudi skakalci ne poizkušajo na velikanki v Planici, če so jim smučarski skoki všeč ali ne.

Tako razmišljajoč sva prišla do koče na planini pri Jezeru. Jezero je bilo še zamrznjeno. Nad nama se je pojavil oblak, pričelo je deževati. Zato sva naredila še nekaj zavojev do konca snega, potem pa v pancarjih odštorkljala pivu naproti.