Protestni shod delavcev

V prazničnem jutru smo se sprehodili po upravnem središču pokrajine Baskije Vitorii - Gasteiz.  Mesto je bilo ob desetih zjutraj še skoraj izumrlo. Ko smo stopili iz avtobusa, je močno deževalo, ko pa smo prišli na glavni trgu, je bilo nebo brez oblačka. Ogledali smo si spomenik v čast bitki pri Vitorii, kjer je lord Nelson leta 1813 premagal Francoze.

Vitoria - Gasteiz upravno središče Baskije

Leta 1980 je mesto po sklepu baskovskega parlamenta postalo prestolnica Baskije.  Sprehodili smo se po prijetnem mestu, ki se je počasi pričelo prebujati.  Po neki anketi je Vitoria mesto, v katerem bi Španci najraje živeli.

Vitoria - Gasteiz Parlament

Tudi nas je navdušilo urejeno, mirno mesto, polno zelenja. Žal smo bilu tu le malo časa, saj smo nadaljevali našo pot proti San Sebastianu.

San Sebastian - Donostia je turistično mesto znano po filmskem in jazz festivalu. V času I. svetovne vojne je bilo zbirališče znanih oseb, kot so Maurice Ravel, Lev Trotzky, Mata Hari …

Plaža v San Sebastianu

Mesto s skoraj 200.000 prebivalci leži v zalivu s prekrasno peščeno plažo, ob kateri so mondeni hoteli.

Ulice v centru mesta so bile polne ljudi. Naš strah, da bodo za prvi maj trgovine zaprte, je bil odveč. Trgovinice so bile v glavnem odprte, bifeji so bili polni.

Po baskovsko se tapasom reče pinxtos

V severnem delu Španije je značilno, da imajo tapase oziroma po baskovsko pinxtose razstavljene po točilni mizi. Ob pijači se običajno vzame prigrizek. Še eno posebnost sva videla v sicer zelo čistih krajih. Serviete, zobotrebce in koščice še tako lepo oblečene dame in gospodje brez kančka sramu vržejo pod pult.

Tudi sladicam se je nemogoče upreti

Ne samo prigrizki, tudi slaščice so bile tako okusne, da sva morala večkrat zaviti v eno izmed slaščičarn. Nekatere trgovine so bile prava paša za oči.

Prespali smo v hotelu tik ob francoski meji. Če ne bi deževalo, bi šli lahko zvečer na sprehod v Francijo.

Naslednje jutro smo se odpeljali proti Bilbau. Vmes smo obiskali Gerniko, mestece znano iz španske državljanske vojne, zdaj še bolj zano po slavni Picasovi sliki.

Hrast v Gerniki

V Gerniki je bil sedež baskovskega parlamenta. Za Baske je posebej pomemben hrast, ki raste pred zgradbo parlamenta. Prvega so posadili leta 1512. Ko je drevo umrlo, so ga nadomestili z rastlino, ki so jo vzgojili iz starega drevesa.

Keramična Gernika, original je še vedno v Madridu

Bombardiranje mesteca je bilo povod, da je Picasso za svetovno razstavo v Parizu naslikal to sliko. Po številnih peripetijah je slika zdaj razstavljena v Madridu.  Mnogi menijo, da bi morala biti razstavljena v Guernici. Zdaj si tu lahko ogledamo le njeno kopijo na keramičnih ploščicah.

Guggenheimov muzej v Bilbau

Največja znamenitost Bilbaa je zagotovo Guggenheimov muzej sodobne umetnosti.

Cvetlični kužek

Morda smo imeli za ogled malo premalo časa, so me pa moderne instalacije zelo impresionirale.  Že sama zgradba v obliki ladje, oblečena v titanovo pločevino, je veličastna.

Pajek in ladja iz titana

Ob bregu reke Nervion smo se sprehodili do mestnega jedra, kjer smo imeli čas za kosilo. Tudi tu je v uličicah polno trgovinic in lokalčkov s prigrizki. Mi je bilo pa vzdušje v San Sebastianu bolj všeč.

Center Bilbaa popoldan, kako je šele zvečer?

Na koncu smo bili spet na letališču. Poslovili smo se od vodičke Ksenije, ki je odšla k novi skupini na Portugalsko, mi pa na dolgo pot najprej na pivo v Frankfurt, potem pa v Benetke.

Na avtobusu, ki nas je iz Benetk peljal domov, smo že kovali načrte za prihodnje leto.

Katedral sv. Jakoba v Komposteli

V mesto prihaja vsako leto preko 100.000 romarjev. Nekoč so ljudje odhajali na pot spomladi, ko se je pričel taliti sneg v gorah,  vračali so se jeseni pred snegom. Romanje je po letu 1980 doživelo velik razcvet. Bolj kot odpustke za grehe sedaj romarji na poti iščejo samega sebe. Na, za nekatere tudi do 1000 km dolgi  poti, v soncu, dežju, vetru, mrazu in vročini ima človek čas, da spozna samega sebe.

Jakobova školjka v tlaku označuje pot

Vse poti romarske Jakobove poti so označene z znakom školjke. Jakobova pokrovača s svojo obliko simbolizira žarke.  Žarki pa lahko pomenijo zvezdo, ki je po legendi sijala nad Jakobovim grobom, lahko pa pomenijo tudi sonce, ki je tu ” na koncu sveta” utonilo v morje.    

V katedrali

Vsak dan opoldan je v katedrali maša za romarje, ki so zaključili svojo pot.

Posebna znamenitost cerkve je Botafumeiro, ki tehta 80 kg. Ob posebnih priložnostih jo napolnijo s kadilom in na vrvi zanihajo po cerkveni ladji. Ob množici ljudi, ki se takrat zgrne v cerkev, so bile v zadnjih 600 letih samo štiri nesreče. 

Romarji na cilju

Naša pot se je obrnila nazaj proti vzhodu. V mestu Lugo smo se sprehodili po rimskem obzidju. Obzidje okrog mestnega jedra je v celoti ohranjeno. Dolgo je dobra 2 kilometra in visoko 10 - 15 metrov.

Obzidje iz rimskih časov v Lugu

Naslednji postanek smo imeli v Leonu. Mesto Leon ni dobilo ime po levu, kot bi sodili po imenu in znaku v grbu. Dobilo ga je po rimski legiji, ki je mesto ustanovila v 1. stoletju pred našim štetjem - Legion.  Potem so ime skrajšali iz Legion v Leon.

Katedrala v Leonu

Mesto je znano po veliki katedrali, ki so jo zgradili s prispevki romarjev, ki so romali v Santiago po Francoski poti. Zaradi 1850 kvadratnih metrov vitražev včasih imenujejo katedralo tudi Hiša luči.  

Zaradi vitražev, katedralo imenujejo tudi Hiša luči

Ta dan nas je čakal ogled še ene katedrale. Ne vem, če je katedrala v Burgosu lepša, zagotovo je bila bolj hladna. Ko smo si v kleti ogledovali razstavljene dragocenosti, nas je vse zeblo.

Burgos

V cerkvi so številne privatne kapele plemiških družin. V njej je pokopan El Cid, španski junak iz časov bojev proti Mavrom. 

Ena imed kapel v katedrali

Zunanjost katedrale obnavljajo. Na zadnji strani zgradbe je bilo še nekaj delov, ki niso bili očiščeni.

Do cilja je še daleč

Med siesto so tudi tu ulice skoraj izumrle.  Če si videl koga, je bil to zagotovo turist ali pa romar, ki je imel tu še dobrih 500 kilometrov poti do Santiaga.

Žigosanje kartončka

 Za pridobitev potrdila (compostele) o uspešno opravljenem romanje je v zadnjem času potrebno prehoditi vsaj 100 km, če pot delaš na kolesu, pa 200 km. Srečali smo popotnike, ki so svojo pot začeli v Toulousu, ki je dobrih 1000 km oddaljen od Santiaga.  Na poseben kartonček - credencial    na v postajah pritisnejo žig, podobno kot pri naših planinskih transverzalah. Po prehojeni etapi se ustavijo v hostalu, kjer za majhen denar prenočijo.

Hostel za pohodnike

Naša pot je zavila proti Baskiji. O tej pokrajini pa kdaj drugič. Za nestrpne je nekaj objavljeno na moji spletni strani.

Naša pot

Cenovno ugodna varianta letalskega prevoza je vodila preko Benetk do Frankfurta. Tam smo počakali na letalo, ki je poletelo proti Bilbau. Med čakanjem sva opazovala vrvež na letališču, ki je eno največjih v Evropi.

Neskončni hodniki letališča v Frankfurtu

V Bilbau nas je na letališču pričakala vodička Ksenija. Naslednje jutro smo naše potovanje nadaljevali z avtobusom. Najprej smo si ogledali “tovorni most”, ki ga je konstruiral Eifflov učenec Alberto Palacio leta 1893. 50m visoka železna konstrukcija nosi gondolo, v kateri se poleg potnikov lahko prepelje do 6 avtomobilov. S tako rešitvijo so povezali mesti na obeh bregovih reke Nervion, ne da bi ovirali promet v pristanišču.

Biskajski most

Med vožnjo ob obali Biskajskega zaliva, ki mu tu pravijo Kantabrijsko morje, nas je večkrat zmočil dež, nekaj trenutkov za tem pa je že sijalo sonce. V ribiškem mestecu Castro Urdiales smo imeli prvi postanek za “cafe con leche e una cerveza por favor”.  

Castro Urdiales

Blizu kraja Santillana del Mar je leta 1879 nek amaterski arheolog s svojo 9 letno hčerko odkril jamo s poslikavami iz paleolitika. Jamo so poimenovali Altamira (”gor glej”), po besedah arheologove hčere.  Poslikave so se zaradi številnega obiska pričele kvariti, zato so v bližini jame naredili kopijo, v originalno jamo pa imajo vstop samo raziskovalci. 

Po ogledu muzeja smo se kar peš odpravili v Santillano del Mar, kjer smo prespali.

Santillana del Mar

Z morja smo se podali v notranjost dežele. Skozi ozko sotesko, ki jo je izdolbla reka Deva, smo se pripeljali v pogorje Picos de Europa.  Naš cilj je bila gondola v kraju Fuente Da.

Vožnja z gondolo ni bila najbolj prijetna.  Ko smo bili skoraj sto metrov nad cesto, se je polna gondola ustavila, nam pa je zastal dih.

Žičnica v Fuente Da

Potem se je le premaknila in nas pripeljala  1850 m nad morje, kjer sta nas pričakala mraz in sneg.  Zanimivo je bilo opazovati Špance, kako so se čudili snegu.  Po kratkem sprehodu smo se vrnili v dolino. Imeli smo srečo, saj so oblaki spet zagrnili vrhove.

Za Špance je bil sneg veliko doživetje

Gorovje Picos de Europa smo ta dan še enkrat obiskali. Po ozki cesti, podobni tisti, ki pelje na Mangart, smo se zapeljali pogledat čudoviti jezerci nad Covadongo.  Ledeniški jezerci ležita dobrih 1100 m nad morjem.

12,6 km ceste, ki premaga dobrih 1000m višine, je zadnjih 25 let ena najpomembnejših etap španske Vuelte.

Lagos de Covadonga

V dežju smo se spustili nazaj do samostana v Covadongi, ki so ga postavili v spomin na prvo zmago Špancev nad Mavri na Iberskem polotoku v 8. stoletju.

Vojskovodja je bil Pelaio, začetnik španske nacionalne zavesti.

Sveta jama v Covadongi

Prespali smo v Gijonu, industrijskem mestu ob Atlantski obali. Zjutraj smo si ogledali Oviedo, upravno središče pokrajine Asturije.

Katedrala v Oviedu

Naslednji postanek je bilo slikovito ribiško mestece Cudillero. Mesto pozimi živi od ribolova, poleti ga obiskujejo turisti. Mi smo se po ozkih uličicah povzpeli nad mesto in uživali v pogledu na razpenjene valove Biskajskega zaliva in na pisane hiške, ki so se stiskale v dolinici pod nami.

Cudillero

Še bliže morju smo prišli na Plaži katedral, kjer so valovi izdolbli klife v obliki podpornih stebrov gotskih katedral. Zaradi plime, ki tu doseže razliko štirih metrov,  do tistih skal nisem prišel. Je bila pa že hoja po mivki med strmimi stenami in bučečim morjem posebno doživetje.

Plaža katedral

Pozno popoldan smo prispeli v Santiago de Compostela, na najbolj zahodno točko naše poti. Mesto, kjer počivajo ostanki svetega Jakoba, je že od 10. stoletja cilj številnih romarjev.

Santiago de Compostela

O tem in o nadaljevanju naše poti pa kdaj drugič. Za nestrpne pa je nekaj objavljeno na moji spletni strani.

Dom na Komni

 Čez dve uri sva  že pila čaj pri topli peči na Komni. Po kratkem počitku sva se spet spravila na smuči in odšla naprej proti Bogatinskem sedlu.

Snega še kak teden ne bo zmanjkalo

Komna je zasnežena kot v pravljici. Iz debele snežne odeje kukajo le redka drevesa.

Snežna pravljica

Slabo vidna smučina naju je vodila približno v smeri letne poti. Na strmih delih nama je začelo zdrsevati, zato sva raje nadaljevala po dnu doline. Visoko nad nama naju je opazoval gams. Spraševala sva se, kako lahko v takih razmerah sploh preživi.

Gams

Če prespiš na Komni, ni strmina pod Bogatinskim sedlom nič posebnega. Če pa hodiš že od Savice, moraš pod sedlom večkrat počivati. Na srečo je razgled takšen, da imaš za počitek izvrstno opravičilo.

Nad Bogatinskim sedlom

Nad sedlom je pot položnejša. V dolinicah okrog Vrha nad Gracijo je bilo v zavetju prijetno toplo, na žalost sva imela pred sabo še dolgo pot.  

Proti Lanževici

Meni je že malo pešala kondicija, zato sva najprej mislila priti samo do sedla pod vrhom. Bolj položna pot in pa prekrasen razgled sta mi vrnila toliko moči, da sva šla še na vrh.

Kaj pa Krn?

Pod vrhom nama je bilo skoraj žal, da sva se tako odločila. Zaobljen greben je bil okovan v ledeno skorjo, na vrhu je pihal močan veter, tako da sem naredil samo nekaj fotografij, potem sva se hitro umaknila v zavetje pod vrhom.

Mejnik na Lanževici

Razpadli ostanki mejnika so danes še kako aktualni. Postavili so jih Nemci in predstavljajo razmejitev med 3. rajhom in Italijo. Oni so lahko v dveh letih in pol takoj začrtali mejo, mi smo se pa v prvih letih samostojnosti raje ukvarjali z vsem drugim, samo z mejo ne. 

Lepa Komna

Po počitku sva odsmučala v Lepo Komno. Prave smuke na Komni ni nikjer veliko. Po nekaj zavojih sva že morala loviti višino, da nama ne bi bilo treba prevečkrat navkreber.

Dol in gor po Komni

Na koncu se vzponu nisva mogla več izogniti. Na smuči sva nalepila kože in hajd navkreber. Ko sva utrujena mislila, da je že konec vzpona, se je za ovinkom pokazala nova dolinica.

Planina Na Kraju

Potem se je končno prikazala Planina na kraju. Do nje sva se odpeljala kar s kožami na smučeh. Od tam je bilo do piva še dolgih petnajst minut. V domu je sledil zaslužen počitek, ki ga je grenila le misel na spust v dolino po pomrznjeni gazi.

Z zakrivljeno palico v roki ...

Spust je bil boljši, kot sva pričakovala. Še zgoraj na ravnem sem pri prečkanju podrtih vej padel in zlomil palico, ki sem jo nadomestil z leseno. 

Pod Peklom je postala gaz ledena. Ko si zaviral, je treslo, kot bi vozil po ribežnu.

Smuči sva s tresočih nog snela šele pri avtu v Savici, ko se je že mračilo.

Za nama je bila še ena lepa tura.

xxx

Sveti Kvirik

 Avto sva pustila na vaškem parkirišču. Ko sva že videla smerokaz proti cerkvici, sva srečala gostilničarja, ki nama je prijazno opisal pot in naju navdušil še za ogled naravnega mostu, ki je kako uro hoda oddaljen od cerkvice.

Slovenski del mejnega prehoda

Do cerkvice je treba malo navzgor, potem pa prideš na široko sleme. Na vzhodu se odpira široka dolina, na zahodni stani pa se strmo spusti proti cesti. Ko sva prišla na rob, sva globoko pod nama videla slovenski del mejnega prehoda.  Oznaka naju je opozorila na votlino v steni, ki je zelo podobna bunkerju.

Pogled iz "bunkerja" proti Hrvaški

Označena pot se je spuščala proti tistemu zoprnemu ovinku med obema mejnima prehodoma.  Bila sva že precej nizko, ko se je steza končno obrnila. Znašla sva se pri opisni tabli, ki prikazuje zaščiteno območje kraškega roba in opozarja na ogrožene ptice, ki gnezdijo v skalah.

Naravni most v kraškem robu

Ogledala sva si naravni most, predvsem pa sva občudovala velike spodmole imenovane Veli Badin.  Označeno planinsko pot, ki je včasih potekala pod spodmoli, so zaradi varovanja ptic opustili. Nova pot poteka pod naravnim mostom.

Veli Badin

 Pod spodmolom nama je domačin iz bližnjega Movraža povedal marsikatero zanimivost o krajih in ljudeh na obeh straneh meje. Nazaj grede sva si ogledala še pokopališče, ki se skriva za obzidjem ob cerkvici. Na nagrobnikih sva lahko prebrala manj kot deset različnih priimkov.

Kraški rob

 Z avtom sva pot nadaljevala po ozki asfaltni cesti skozi Tuljake do Gradina, kjer naju je smerokaz usmeril proti Abitantom.  Prebrala sva, da je v 16 hišah nekoč živelo skoraj 250 ljudi. Zaradi težkih pogojev so se raztepli po svetu, zadnja stalna prebivalka je umrla pred leti.  

Abitanti

Propadajočo vas so odkrili slikarji, ki tam prirejajo slikarske kolonije. V zadnjem času vas ne umira več, saj jo zlasti ob koncu tedna obiskujejo potomci prvotnih prebivalcev, predvsem tisti, ki živijo v bližnjem Trstu.

V vasi je malo življenja

 Nekatere hiše so že obnovljene, nekatere še obnavljajo. Mene je posebej pretreslo to, kako hitro propade nekoč trdna zgradba, če v njej nihče ne živi.  Kot da hiše potrebujejo ljudi, še bolj kot ljudje potrebujejo hiše.

Abitanti

Šestnajst hiš si ne moreš cel dan ogledovati. Odpeljala sva se naprej, se včasih ustavila in uživala v razgledih na širokih šavrinskih slemenih, ki dajejo neverjeten občutek zračnosti in odprtosti. Za razgled je poskrbela še burja, ki je očistila zrak in omogočila pogled preko Kopra in Tržaškega zaliva vse do zasneženih gora.

Belvedur

 Ura je bila že precej čez dve, ko sva se lačna ustavila na Belvedurju in s pršutom, ovčjim sirom ter fuži s tartufi doživela Istro še z gurmanske strani.

Na začetku opuščenega smučišča

Skozi Beljak sva se zapeljala proti vasi Sveti duh in pustila avto na obsežnem parkirišču opuščenega smučišča. Na Dobrač so včasih vodile žičnice, leta 1995 pa so jih zaradi varovanja vodnih virov opustili. Korošci imajo toliko primernih hribov, da si to lahko privoščijo. Če bi pa kdo pri nas samo pomislil, da bi to naredili s Krvavcem, ki napaja z vodo naselja od Kranja do Kamnika, bi ga zagotovo pribili na križ.

Zložna pot proti vrhu

Ko sva prišla nad gozdno mejo, naju je pozdravil razgled na Dravsko dolino. Pa ne samo razgled, pozdravil naju je tudi močan, mrzel severni veter. Za silo sva se mu skrila v hišico opuščene zgornje postaje žičnice. 

Veter je nosil sneg

Oblekla sva vsa oblačila, kar sva jih  imela v nahrbtniku, in nadaljevala po zelo dobro označeni poti proti vrhu.  Ko sva hodila po položnem hrbtu, so naju sunki vetra včasih kar vrgli iz smeri. Občutek mraza je bil vetru primeren.

Televizijski stolp

 Rado je pohitel naprej in si ogledal slovensko cerkev. Do nemške, ki mora biti najbrž že zaradi simbolike nad njo, pa zaradi zametov in opasti ni mogel.  Srečala sva se pred velikim planinskim domom - Ludvig-Walter Hutte, ki je bil, na najino veselje,  kljub zimi odprt.

Na vrhu

Tako sva se lahko lepo na toplem odpočila, potem pa sva morala spet ven na veter in na smuči.  Do tiste hišice, kjer sva se skrivala pred vetrom med potjo navzgor, ni bilo prav posebne smuke. Kjer je šlo navzdol, je bil v glavnem spihan sneg in tanka skorja. Precejšen del poti je bilo sploh treba iti navkreber.

Osojščica in Osojsko jezero

Pešačenje je olajšal prečudovit razgled na Dravsko dolino.  Pod nama je ležal Beljak, videla sva Osojsko in Vrbsko jezero. Zasneženo dolino je na jugu mejil venec Karavank.  Pri vzponu sploh nisva opazila parkirišča, na katerega tudi pozimi na 1700m pripelje beljaška Alpska cesta.

Konec Alpske ceste

Bila sva vesela, da sva avto pustila veliko nižje, saj se je prava smuka pričela šele pod tem parkiriščem. Res da smučišče ni bilo več deviško, saj mora biti Dobrač prvi cilj beljaških turnih smučarjev, vseeno pa si lahko še vedno našel kakšno krpico nezvoženega snega za nekaj zavojev.

Do avta je še nekaj smuke

Od hišice do avtomobila sva imela dobrih 1300 m višine, tako da sva imela ta dan kar nekaj od smučarije.

Na koncu sva sedla v avto in se čez Korensko sedlo odpeljala mimo Aljaža v domače kraje.

Zimska pravljica

Še v četrtek mi je pošteno teklo iz nosa, glas je bil pa tak, kot bi  bil prejšnji večer na hokejski tekmi. Z vremensko napovedjo se je v petek zdravje čudežno vrnilo.

Namesto voščilnice

V soboto sem že bil na Ljubelju. Mislil sem iti samo do Zelenice, potem sem pa videl, da zmorem še do Triangla. 

Še ena za koledar

Smuka je bila taka, da sem v nedeljo stvar ponovil.  Sneg je bil v nedeljo malo slabši, je bilo pa vreme toliko lepše.

Stol

Smreke so bile odete v svečane obleke, pripravljene na čas, ki prihaja.

Triangel

Saj ne, da bi mi zmanjkalo idej, kam naj hodim, samo za ta teden sem si dodobra napolnil baterije.

Viharnik ob poti

Gozdna cesta je v zimskem času odprta, zato sem se peljal mimo zapornice še precej visoko. Kasneje sem ugotovil, da bi se lahko pripeljal še više, saj je bilo pri vikendu parkiranih nekaj avtomobilov. Navsezadnje pa je bil moj cilj hoja. Kolovoz in kasneje steza me je pripeljala na Močnikovo sedlo. Tu sem ta dan prvič stopil na “rožo blodiko”, kot jo je imenoval Kugy.

Namesto da bi sledil markacijam, ki so vodile proti grebenu, sem se odločil za markirano stezo, ki se je prav kmalu pričela spuščati. Ko sem moral plezati preko podrtih smrek, sem ugotovil, da markacije ne vodijo na Stegovnik. Po podrobnejšem ogledu zemljevida sem obrnil. Na primernem mestu sem jo ubral kar po bregu navzgor proti grebenu, kjer sem kmalu našel stezo in markacije.

Greben Stegovnika

Potem se je pot strmo dvignila na ozek greben, ki ni bil čisto nič pohleven. Na obeh straneh je precej prepadno. Po vpisu v knjigo in malici, sem poklical Ireno ter ji v šali dejal, da bom najbrž izkoristil lep dan in šel še na planino Javornik.

Okno v Stegovniku

Spustil sem se po zahodni strani. Strmine sploh ni hotelo biti konec, tako da sem pomislil, da sem zašel. Potem sem le prišel do tiste jame, po kateri je Stegovnik znan. Prehod skozi luknjo je res slikovit.

Ko sem na drugi strani stene prilezel iz jame, sem ta dan že drugič stopil na rožo blodiko. Namesto da bi šel po poti navzgor nazaj proti sedlu, sem se odločil za spodnjo pot. Ko je ta postala vse manj shojena, sem že vedel, da grem res proti planini Javornik. 

Najprej mi je bilo vseeno, saj sem itak po telefonu povedal, da bom šel tja. V senci je bilo vedno bolj hladno, pot se je vlekla. Ni in ni je hotelo biti konec. Še najhuje je bilo to, da sem vedel, da na drugi strani grebena vodi pot lepo po soncu nazaj proti izhodišču.

Do avtomobila je še daleč

Že nekaj časa sem hodil znotraj ograde planine, ko sem se le odločil in šel po nekem kolovozu čez greben. Potem ko sem splašil divjega petelina in šel potiho po poti, ki je bila polna sledi divjih prašičev, sem le prišel na vrh. Tu sem z olajšanjem stopil na pot in se obrnil nazaj proti vzhodu.

Stegovnik

Po soncu je bila pot prijetnejša, utrujenost je premagovala zavest, da se ne oddaljujem od avtomobila. Na travniku, kjer se je lepo videl cel greben Stegovnika, so se mi markacije spet skrile. Dolgo jih nisem iskal, saj sem odkril dokaj novo gozdno vlako. Kljub temu, da je grdo zarezala v naravo, sem je bil vesel, saj sem vedel, da me bo pripeljala do ceste.

Ali je cesto odneslo?

Ko sem med spuščanjem po vlaki zagledal ta prizor, sem se ustrašil, da je cesto odneslo in da bom moral spet visoko naokrog iskati stezo.  Na srečo ni bilo tako in je bil prehod čisto varen.  Kmalu za tem sem prišel na pravo gozdni cesto, ki je vodila do avtomobila.

Željo po sprehajanju sem pa za ta teden potešil.

Nad planino Višek

Na spletu sem končno našel približen opis.  Ko sva v nedeljo zjutraj, še v mraku, z Radotom  lezla iz avtomobila pri Črlovcu, še nisem bil prepričan, da bova ta dan našla cilj.

Adrenalinska brv

Barve jeseni

Jesenski gozd so razsvetlili sončni žarki. Steza pa ni bila speljana prav nič po “lovsko”¹ . V strmih okljukih se je dvigala vse više. Pod steno imenovano Legnarjev komen sva prišla iz gozda. Nad nama je steno dvakrat preletel planinski orel. Prehitro, da bi ga lahko ujela v fotoaparat.

 

Nad dolino Vrat

Ledene sveče na Vrtaški planini

  Na planini ni bilo več krav. Po sledovih v snegu sva videla, da jo sedaj rada obiskuje divjad.  Vse je bilo prehojeno. V skrinjici sva našla vpisno knjigo. Zadnji vpis je bil star dva dni.

Napredovanje proti Vrtaškemu Slemenu je bilo lažje zaradi markacij ob poti in zaradi sledi predhodnika. Ta je imel v snegu, ki je zakril stezo, več težav. Kar nekajkrat je zavil s poti. Na najino srečo je med vračanjem bolj točno sledil stezo.

Vrtaško Sleme

Snega je bilo vedno več. Na osojnih krajih so bile razmere čisto zimske.   V kotlini pod Slemenom je predhodnik obupal in obrnil. Midva pa sva šla naprej po suhem snegu. Ponekod se nama je vdiralo do kolen. 

Zimske razmere na grebenu

Malo pod grebenom sva srečala tri planince, ki so na vrh prišli z jugozahoda. Bil sem jih kar vesel, saj sem vedel, da bodo oni poiskali vstop na stezo proti Vratom, po kateri sva se tudi midva mislila vrniti.

Kukova špica in Špik

Razgled z vrha je segal od Kranja do Visokih Tur. Seveda sem najbolj ponosno gledal na Kukovo špico, ki se je vsa zasnežena dvigala nad nama. Tudi spomini na Špik so oživeli. 

V daljavi so se v novem snegu svetili avstrijski vrhovi. Spet je dišalo po smučariji.

 

Triglav se je skrival v megli

Na Sorškem polju je še ležala megla. Tudi Triglav se je sramežlijo skrival za oblakom. Ko sva se vračala, sva od daleč videla še enega planinca. Več jih pa najbrž ta dan ni bilo v teh krajih.

Pod travnikom je bilo treba najti tisto lovsko stezo, ki pelje v Vrata. Čeprav so tisti trije pred nama o tej stezi govorili precej samozavestno, so po sledovih sodeč imeli pri iskanju veliko problemov. Za njimi pa tudi midva, saj sva se zanašala na njihove stopinje.

Po mučnem prebijanju skozi ruševje in plezanju čez spolzke, strme trave se je končno prikazal macesen ob stezi, ki mi je ostal v spominu od zadnjega obiska.

Na lovski poti v Vrata

Ko sva stezo našla, težav še ni bilo konec. Ozko stezico je prekrivalo ruševje.  Ko sva se prebijala mimo, se je na naju stalno vsipal sneg z vej. Bilo je prav hecno, ko sem moral vsake toliko časa stisniti rokav, da je iz njega steklo vsaj malo vode.

Ko sva prišla na del, ki ga poznava s poti na Kukovo špico, je snega počasi zmanjkalo. Po bližnjicah sva bila nato zelo hitro pri avtomobilu v Črlovcu.

 Za nama je bila še ena lepa tura.

1. Lovske poti, so običajno bolj položne