Čez Luknjo so se vlekle megle in v jutru pričarale čarobno svetlobo.  Tisti Nemci so se odpravili čez Plemenice proti Triglavu. V steni je bilo že nekaj ljudi. Všeč mi je bilo, ker so vsi imeli čelade in komplete za samovarovanje. Pri tem sem se spomnil, da sem sam čelado kupil prav zaradi plošče v tej steni, ki je označevala kraj, kjer je umrlo neko dekle, ki jo je zadelo padajoče kamenje.

Mrzel veter in megla nama nista pustila dolgo občudovati plezalce v steni. Odšla sva na desno, v samoto proti Bovškem Gamsovcu.  

Kot se hribu, ki nosi ime Gamsovec spodobi, sva kmalu sva naletela na trop kozorogov, ki so na skali vadili borilne veščine.  Niso se naju bali, le če sva se jima v fotografski vnemi preveč približala, so rezko zažvižgali.  Iz doline so vse bolj silile megle, ki so naju priganjale naprej.

Nad konto med Pihavcem in Gamsovcem sva v megli doživela redek pojav, ko se okrog človekove sence v megli naredi mavrica. Ker izgleda, kot bi se okrog človekove sence naredil svetniški sij, pojav imenujejo glorija. Pred tem sem ga doživel samo pred leti na Rodici.

Po transverzalni poti mimo Gamsovca sem že večkrat hodil, na samem vrhu pa še nisem bil. Tokrat sva se potrudila tistih nekaj metrov po grebenu. Ni nama bilo žal. Razgled je bil veličasten.

Na jugu se je nad meglo dvigal Triglav.  Bil je tako blizu, da si lahko razločil stolp na vrhu in vetrnice na Kredarici.

Proti vzhodu sta se kazala Stenar in Križ. Iznad Stenarskih vratc je kukala Škrlatica.  Pot proti Stenarju se je razločno videla, le čez Vratca je silila megla.

Na severu se je globoko pod nama bleščalo smaragdno Spodnje Kriško jezero.  Nad njim sva videla Pogačnikov dom in pa cilj lanskoletne ture - Razor.

Pot navzdol proti Kriškim podom je ponekod kar “zanimiva”. Posebno tisto mesto, kjer se moraš preriniti skozi ozko razpoko v skali.

Na Vratcih sva spet prišla v meglo. Težave z orientacijo so začinili še ostanki snega, ki so prekrivali redke markacije.  Čez snežišča sva se ponovno dvignila proti Stenarju. Na vrhu sva si privoščila malico. Hladen veter in grozeče megle nama niso privoščile dolgega počitka.

Pri povratku sva naletela na še en trop kozorogov. Ti so bili bolj plašni. Res se tudi nama ni več dalo letati za njimi, za nama je bila že dolga pot.

Spust proti Stenarskim vratcem ni bil prijeten, saj sva se zavedala, da se bova morala še enkrat povzpeti dobrih sto višinskih metrov. Res sva morala kmalu navzgor, najprej po grušču, nato po s peskom posuti polički. Pred leti sem tod že hodil. Takrat nisem šel čez vrh. Opis sitne škrbine v vodniku me je zapeljal, da sem šel po polički pod njim. Tokrat sva šla čez vrh in imel sem občutek ,da je čez vrh enostavneje kot po “lažji” obvoznici. Kako lahko različni ljudje stvari različno vidijo.

Do Stenarja sva hodila čisto sama. Na Stenarju naju je prehitel planinec, ki je prišel direktno iz Vrat. Na poti proti Križu sva le pričela srečevati ljudi.  Najprej manjšo skupino pod Stenarjem, romantičnem paru, ki je počival na križišču, sva se izognila po bližnjici, da ju ne bi motila. Na vrhu Križa sva se zamenjala z dvema, s katerima smo skupaj štartali zjutraj v Vratih. Naju sta na vrhu zamenjala dva Italijana.

To je bilo pa tisti dan tudi vse. Razen kozorogov, ovac in drobne miške, ki sem jo presenetil pod neko skalo. Še pri bivaku Na Rušju ni bilo nikogar.

Malo pod bivakom se je  pokazal Aljažev dom v Vratih. Najprej je izgledal čisto blizu. Ko pa se spomniš, da te do njega loči še dobrih 900 metrov višine, se z žalostjo spomniš, da bo preteklo še nekaj časa, da boš lahko naročil pivo.

Je pa zato toliko prijetnejše, ko se po debeli uri žeje in pričakovanj usedeš na klopco in s suhimi usti izrečeš tiste besede. Potem pa pretegneš utrujene noge, zamižiš in pomisliš, da je bilo za tak lep dan vredno tako zgodaj vstati.

Ko sva prišla iz gozda, so naju pozdravile številne cvetlice.  Ker je šlo proti Ratitovcu zelo veliko ljudi, sva šla raje desno, na prelaz Vratca. Z Vratc se je lepo videla tista strmina, ki je pozimi tako dobra za smuko.

Pred prelazom sva se odločila, da ne greva na Ratitovec, ampak na njegovega samotnega soseda Kosmati vrh. Poiskala sva stezo, ki je vodila proti vrhu. Steza je bila markirana, vendar je bila tako slabo shojena, da sva bila na začetku v dvomih, če je prava.

Najprej je pot vodila nad pečinami, ki jih vidiš desno, ko prideš v Razor. Potem se je obrnila proti severu. Pokazal se je vrh, ves obložen s cvetno preprogo. Iz daljave je veter prinašal vriskanje obiskovalcev Ratitovca, tu pa ni bilo nikogar. Vsaj mislil sem tako, dokler nisem skoraj pohodil dveh, ki sta ležala na travi za neko skalo.

Razgled zaradi meglic sicer ni bil najboljši. Ratitovec se je od tu videl čisto drugače.

Z vrha se nisva vrnila po isti poti. Poiskala sva sledi v travi, ki so vodile direktno proti Vratcem. Nekje na sredi  sva opazila sledi, ki so vodile na sever, kjer bi morala biti po zemljevidu planina Klom. Ko sva prišla na novo cesto, sva šla nekaj časa v napačno smer, potem so naju oznake le obrnile proti planini.

Planina je majhna. Ima stajo in lepo urejeno planšarsko hiško. Pred njo se je paslo nekaj krav, v senci so ležale koze z mladiči. Prijazen možakar nama ni mogel ponuditi kislega mleka, zato ker ima tako mlekarico, ki je: “Po srcu dobra, mleka pa ne da veliko”,   imel je pa pivo. Prišlo je še nekaj ljudi, nekateri so bili domačini, drugi pa prvič v teh krajih, kot midva.  Bilo je prijetno. Pastir je pripovedoval o kozah, ki so mu ušle na Ratitovec. Pri tem je pripomnil, “da se jih ne splača vračati, ker so pač - koze. Ko bi jih prignal nazaj, bi mu spet ušle”.

Pozornost so zbujali kozlički stari komaj tri tedne. Nekateri so komaj kobacali, drugi so že veselo skakali in se trkali med seboj. Na žalost jih je pred tednom napadel potepuški pes, ki je enega pokončal in hudo ranil kozo.  Zato je najbolje na takih planinah imeti svoje še tako krotke štirinožne ljubljence na vrvici, saj nikoli ne veste, kdaj se bo v njih prebudil starodaven lovski nagon.

Na planini so nama  pokazali pot proti Prtovču. Najprej je vodila skozi gozd, potem sva prišla na cesto. Cesta je primerna tudi za kolesarje, čeprav mora biti dobrih 1000m vzpona iz Železnikov kar precejšen zalogaj. Mimo lovske koče sva prišla do avtomobila.

Ko sva bila že v teh krajih, sva šla še na ribe v Zali log. Bile so odlične.  

Tako dolgo pot je najbolje začeti zgodaj. Ob šestih sem bil na parkirišču pod Suhadolnikovo domačijo. Malo so me skrbeli oblaki, ki so se vlekli proti vrhovom.

Običajno grem gor čez Taško in dol po stari Suhadolnikovi poti. Od zadnjega obiska so pot čez Taško zelo dobro obnovili in zavarovali. Na še lani zoprno drsečem delu so namestili jeklenice in naredili leseno “lojtro”.  Med vzpenjanjem po njej sem razmišljal o fantih, ki še vedno prostovoljno urejajo planinske poti.

Z bakona Zoisove koče sta me že od daleč pozdravljali oskrbnici. Nisem imel veliko časa za pogovor. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sem hotel biti čim prej na vrhu. 

Pot se nad kočo zravna ravno toliko, da zajameš sapo za vzpon proti vrhu. Hribe proti Krvavcu uporabljam namesto višinomera. Ko se poravnam s Kalško goro, sem že malo čez 2000m. Ko vidim, da sem že višje od Kalškega grebena, vem, da imam do vrha še 300 višinskih metrov.

Na tem mestu sem pred leti obrnil, ker sem nespametno tekmoval z dvema, ki sta bila boljša od mene. Čeprav se od tu vidi vrh čisto blizu, je do njega še daleč.  Med vzpenjanjem po Strehi so se megle, na mojo srečo,  razkadile. Tisti trije, ki so bili to jutro na vrhu pred mano, so imeli slabše razmere.

Na vrhu sem si vzel čas za malico. Med opazovanjem okolice so se spet pričele zbirati megle.  Pot navzdol je včasih težja kot navzgor.  Posebno po daljšem počitku postanejo noge precej okorne. Strmina jih je kmalu ogrela tako, da je bilo treba spet počiti in ohladiti pregreta kolena.

Pred Kokrškim sedlom se je vreme poslabšalo. Na sedlu me je pričakal mrzel veter, zato sem moral pivo, ki sem ga rezerviral že zjutraj,  popiti v zavetju koče. Moram priznati, da mi je počitek dobro del, saj je bilo za mano že šest ur hoje.

Potem pa še zadnji del do avtomobila. Ta del je bil nadležen zaradi tega, ker sem se spet spuščal v poletno vročino. Če je pri koči še kazal “prijetnih” 15 stopinj, je termometer v avtu pokazal 33. Ko sem se peljal domov, sem bil tako žejen, da bi najraje ustavil sredi ceste in se napil vode iz studenca.

Bil sem zadovoljen, saj je bila za mano spet ena večja tura. Izgubljeno tekočino sem pa tudi že nadoknadil.

Do planine Pungrat vodi iz Jelendola cesta, ki je bila včasih lepo vzdrževana. Zdaj so pa na nekaterih delih take jame, da sem bil hvaležen dvignjenemu podvozju in štirikolesnemu pogonu. Pa tako so Tržičani hvalili Bornove, kako so dobri gospodarji.

Avto sva pustila na parkirišču pod planino. Pri planšariji sva povprašala za pot proti Škrbini, saj sama nisva takoj našla prave steze. Ko so naju usmerili v pravo smer, sva šla najprej skozi gozd, nato pa po travnikih v okljukih vse više.

V tem času so bili travniki polni cvetja. Med travo se je skrivalo polno murk, ki so dišale daleč naokoli.

Na Škrbini naju je pozdravil močan veter in razgled na avstrijsko stran po Dravski dolini.

Steza poteka prav po robu grebena. Na nekaterih mestih so pogledi v dolino strašljivo globoki. Ponekod si moraš pomagati z rokami, najbolj izpostavljeni odseki so zavarovani z jeklenico.

Na Škrbini misliš, da je cilj že čisto blizu, potem pa se kažejo novi in novi roglji, ki jih moraš prelesti. Globoko pod sabo gledaš planino. Na vrhu nama močan veter ni pustil, da bi dolgo počivala. Družbo nama je delala osamljena kavka, ki je za košček suhe hruške delala v zraku prave vragolije.

Spustila sva se po stezi, ki vodi proti planini Šija. Ko se je strmina izravnala, sva s steze zavila nazaj proti planini Pungrat. Tam sva si privoščila počitek in kislo mleko. 

Do avtomobila sva se vračala mimo živine, ki se je pasla ob cesti. Videla sva, da se skupaj pasejo biki in krave.   Lepo vreme in sočna paša, polna planinskega cvetja sta bila kriva, da sva videla kar nekaj takih prizorov, preden sva prišla na konec planine .

Prejšnji konec tedna sva se končno le odločila odpreti kopalno sezono.

Začetek je bil natančno tak, kot sem zapisal pred enim letom. Petek delaven, v soboto zjutraj je bil čoln že v vodi. Vreme pa čudovito, le sonce je bilo spet premočno za kožo.  

Če bi lahko, bi šel na dopust junija. Kljub soboti ni bilo veliko ljudi, tako da si zlahka našel primeren prostor za kopanje.

Ves konec tedna sva se zabavala z opazovanjem velike jahte, ki je bila zasidrana v zalivu. Na tej sliki izgleda skoraj tako velika kot moj čoln. V resnici pa na mojem čolnu ne more pristati helikopter .

Jahta ni imela vidnih oznak in ne zastave. Ko sem prišel domov, mi je stric Google povedal njeno zgodbo. 50 metrska jahta Avangard II je bila letos zgrajena v Pulju za ruskega bankirja Kirilla Minovalova.  Po dogajanju sodeč  je lastnik ravno prišel pogledat, če so jo naredili tako, kot so se dogovorili.

Bila je kar dobro opremljena: poleg dveh vodnih skuterjev, čolna za smučanje in še enega hitrega čolna, je bil na njej parkiran še helikopter, da je šel z njim lahko lastnik po nakupih.

V ponedeljek sva se šla kopat na otoček Fenoligo, kjer sva bila skoraj vse dopoldne edina na vsem otoku.

Nisva pa bila čisto sama. Stalno sva bila pod budnim nadzorom galebov, ki ravno v tem času gnezdijo na otokih. Najprej so precej godrnjali, ko so pa videli, da jim ne bova storila nič žalega, so se umirili. Ko bova na “pravem” dopustu, bodo mladi galebi že letali.

Čeprav sva vikend podaljšala še za en dan, je bil prav zaradi miru in tišine prekratek.

Ko v naših hribih postane pot do snega daljša, kot je potem smučarija, se zadnjih nekaj let odpravimo v Avstrijo, na konec doline Malte. Do akumulacijakega jezera na skoraj 2000 metrih vodi udobna (plačljiva) asfaltna cesta.  Še v začetku junija je tu  ponavadi toliko snega, da takoj stopimo na smuči.

Na parkirišču za jezom je že bilo polno turnih smučarjev. Med pisano druščino smo prevladovali Slovenci. Poleg nemščine so se slišale tudi italijanske besede. Kot na tekmi smo se vsi zagnali po dolini. Nisem navajen take množice, zato sem bil vesel, da sem hodil za izkušenim Avstrijcem.  Sam ponavadi začnem prehitro, zato mi pod vrhom zmanjka moči.

Širna pobočja pod Koelnbreinspitze so varljiva. Ko po eni uri premagaš najbolj strm jarek, vidiš cilj čisto blizu. Vendar je do njega še cela ura hoje.

Zaradi zmerne hoje v sredini tokrat nisem imel težav. Čeprav me je Rado prehitel skoraj za 20 minut, sem na vrh za mojo jakostno skupino prišel kar hitro.

Na grebenu je bilo že veliko ljudi. Utaborili smo se na skali, malicali in si ogledovali okoliške vrhove. Oblaki, ki so zjutraj zakrivali nebo, so se razkadili, v brezvetrju je bilo prijetno toplo. Po kaki uri čakanja smo ocenili, da je sonce že dovolj omehčalo sneg za udobno smuko.

Smučanje je bilo res odlično. Na začetku je bilo še malo trdo, nižje je bilo ravno prav odjenjano za uživaške zavoje.  Na dnu je bilo potrebno paziti, ker je potok že naredil luknje v debelo snežno odejo.

Če bi bili sitni, bi se lahko pripeljali čisto do avtomobila. Vendar je bilo veliko udobneje sneti smuči nekaj deset metrov prej.

Izgubljeno tekočino ponavadi nadomestimo v koči v spodnjem delu doline. Po mojem je to drugo najprijetnejše opravilo turne smuke, prvo je sezuvanje pancarjev.

V miru in lepem vremenu smo še kovali načrte za smučarijo.

Vremenska napoved za ta konec tedna ne kaže najbolje, zato me skrbi, da bomo morali počasi pozabiti na sneg in pričeti misliti na morje.

Eni bodo rekli: “Saj je že čas!”

Najprej smo obiskali samostan Voronet. Zaradi izjemno lepo ohranjenih fresk na zunanjih stanah cerkve, ga imenujejo tudi Sikstinska kapela vzhoda. Posebno lepa je freska poslednje sodbe, ki krasi vhod v cerkev. Še danes ostaja skrivnost, s kakšnimi barvami je umetnik poslikal stene, da so toliko stoletij kljubovale dežju in soncu.

Cerkev samostana Humor je bila poslikana leta 1530 in je ena prvih cerkva z zunanjo poslikavo v Bukovini. Romuni cerkvi pravijo biserica. V cerkvi je ravno potekal obred, pred cerkvico je bilo polno vrčev z vodo, ki so jo potem blagoslovili.

Ogled samostana Sucevita nam je preprečila ploha. Ta samostan je znan tudi zato, ker ima ohranjeno obrambno obzidje. Ko so pokrajini vladali Madžari, so večini samostanov podrli obzidja in s tem zmanjšali obrambno moč dežele.

 Ker nas je v Voronetu preganjal dež, smo šli vedrit v bližnji rudnik soli. Rudnik Cacica je odprt tudi za turistične oglede. 

Ta dan ni bil tako bogat z ogledi, zato nam je ostalo še malo časa za sprehod po mestu Guru Humorului. Ogledala sva si tržnico in v miru popila kavo.

Naslednje jutro smo začeli s potovanjem že zelo zgodaj. Čakala nas je dolga vožnja do Bukarešte. Po vožnji skozi slikovito sotesko reke Bicaz smo imeli prvi postanek ob jezeru Lacul Rosu. Rdeče jezero je nastalo po potresu leta 1837. Debla dreves v vodi še niso strohnela in štrlijo iz vode kot nemi spomeniki preteklosti.

Naše krožno potovanje smo sklenili v Brasovu. Tu smo se ustavili pred modernim nakupovalnim središčem. Za domov smo si nakupili “užitne” spominke, predvsem zelo dobre sire, slaščice in vino.  Potem smo šli spet v staro mestno jedro in si privoščili  okusno kosilo. Sedaj smo bili že tako izkušeni, da smo znali rešiti tudi velike probleme romunskega gostinstva, kot sta vegetarijansko kosilo in naročanja samo enega kozarca vina in ne cele buteljke.

Prometni zastoj, običajen za konec tedna, bi nam skoraj preprečil ogled gradu Peles. Bili smo zadnja skupina, ki si je ta dan grad ogledala. Grad je že imel električno napeljavo, centralno ogrevanje in lastno kino dvorano. Po vojni je Ceaucescu v gradu rad gostil slavne goste.

Po padcu režima so grad vrnili kraljevi družini. Ti ga zdaj za drag denar razkazujejo turistom. Cena vstopnice za ogled gradu je predstavljala četrtino zneska vseh vstopnin celega izleta.

Ko smo z mislimi že bili v Bukarešti, smo imeli manjšo prometno nesrečo. Voznik stare Dacie nas je spregledal, ko smo ga prehitevali, in je še on pričel prehitevati kolono. Še največja škoda je bila izguba dveh ur, ko smo čakali na uradni zapisnik policije.

V romunsko glavno mesto smo spet prišli zelo pozno. Pred prihodom v hotel smo si ogledali palačo parlamenta. Ta druga največja stavba na svetu je samo spomenik temu, kako lahko oblast obnori človeka. Za to, da si je zgradil ta spomenik, so morali Romuni več let prezebati in trpeti pomanjkanje.

Tudi hotel v katerem smo spali, je bil poln superlativov. Največji hotel v Evropi se ponaša s 1459 sobami in 115.000 m2 površine.  Najprej sem mislil, da je bil posledica megalomanstva prejšnjega režima. Ker me je motila moderna oblika in oprema sob, sem šel na njihovo spletno stran in prebral, da je bil zgrajen leta 2007 !!! in je stal 60 milijonov €.  Imajo že ekonomsko računico.

Notranjosti palače parlamenta si na žalost nismo mogli ogledati. Nedelja, prvomajski prazniki in še velika noč so bili dovolj tehten razlog, da nas čuvaj ni spustil na parkirišče ob zgradbi, kaj šele v njeno notranjost.

V zameno smo si ogledali palačo Cotroceni, bivšo kraljevo palačo, ki je danes uradna predsedniška rezidenca. Po začetnem razočaranju, ko smo morali pustiti v garderobi fotoaparate in torbe in so nas po strogem pregledu vsaj trikrat popisali, smo si lahko ogledali prostore palače.  Po birokratskem uvodu nam je vodička tako prijetno razkazala sobane, da smo ji na koncu vsi zaploskali.

Bukarešto so pred vojno najbrž upravičeno imenovali Vzhodni Pariz. O tem še danes pričajo nekatere zgradbe, ki so ušle rušenju zaradi megalomanstva prejšnjega režima. V sodobno Romunijo prihaja tudi svež kapital, o čemer pričajo mnoge moderne zgradbe.

Če režim cerkva ni porušil, jih je obdal z visokimi, grdimi zgradbami in jim s tem odvzel mogočnost. To ni bil samo romunski recept, podobne obzidane cerkve lahko vidimo v bivši vzhodni Nemčiji in najbrž v vseh deželah vzhodnega bloka.

Del blišča stare Bukarešte smo videli v pivnici Caru’ cu Bere, ki je bila zgrajena leta 1899. Prekrasen ambient, prelepo in prijazno osebje, samo piva nisem dobil  skoraj do časa našega odhoda. Tako sem ga po mnogih hudih besedah na koncu moral spiti na dušek in stoje.

Moderne čase glavnega mesta ponazarjajo številni telefonski kabli, obešeni na drogovih v čudovitem organiziranem neredu. Še dobro, da zanje ne vedo naši “zbiralci barvnih kovin”.  Dobro bi zaslužili že, če bi samo neuporabljene kable odrezali in prodali na odpadu.  Res pa je, da so tem bakrenim okraskom šteti dnevi. Mnoge ulice v centru so prekopane, ker poleg kanalizacije urejajo tudi telekomunikacije. 

Popoldan smo se zapeljali na letališče in tako sklenili naš obisk Romunije.

Kaj lahko na koncu rečem o tej lepi deželi. Po kratkem obisku ne morem reči, da sem jo spoznal. Lahko pa rečem, da je to dežela velikih razlik med mestom in podeželjem. S svojim bogastvom, ne samo rudami, temveč tudi z naravnimi lepotami,  ima velike možnosti, da se kmalu razvije v moderno državo. Na Romunih samih pa je, ali bodo to tudi storili.

Pri dnevni svetlobi je bilo mesto prijaznejše. Grozljive so bile samo jame na ulicah, ki so še poudarjale vtis srednjeveškega mesta.

V mestu Targu Mures smo se sprehodili po Aleji vrtnic. Romuni radi govorijo, da so potomci Rimljanov, zato imajo v vsakem mestu postavljen kip rimske volkulje.

V mestu Cluj je bil leta 1443 rojen madžarski kralj Matija Korvin, pri nas znan kot kralj Matjaž. Na žalost fotografov so njegov kip ravno obnavljali. Ti kraji so bili v srednjem veku madžarski, zato se je tod ohranilo veliko madžarskega prebivalstva. Da je Čaušeskov režim to manjšino precej zatiral,  kažejo tudi demografski podatki:  leta 1850 je v mestu živelo 63% Madžarov, leta 1941 86%, leta 1992 pa samo še 22 %.

Še ena značilnost Romunije je hiter razvoj telefonije. Posebej ob pomembnejših križiščih je v zraku speljano nešteto telefonskih kablov.

Ko je Nokia prevzela Siemens, je iz Nemčije v Romunijo preselila del proizvodnje. Žena vaškega župana je za majhen denar pokupila vso zemljo, leto dni preden so pričeli postavljati to tovarno. Fincem je zemljo potem prodala za stokrat višjo ceno. Vaščani pa še sedaj hvalijo župana, ker je iz “lastnih” sredstev dal asfaltirati vse ulice v vasi.  Ko se pri nas nekateri okoristijo z notranjimi informacijami, pa nihče ne dobi nič.  

V hotel smo spet prišli z nočjo. Pri večerji nas je zabavala folklorna skupina. Godci so tako dobro igrali, da smo na koncu vsi zaplesali.

Naslednje jutro smo se med vožnjo po pokrajini Maramures ustavili pri slikovitem lesenem portalu pred majhno osnovno šolo. Zadaj za šolo smo našli zanimivo vaško pokopališče z leseno cerkvico.  Po napisih na železnih križih smo videli, da so si nekateri svoj prostor že rezervirali, poleg imena je bilo vpisano le leto rojstva. Letnico smrti bodo vpisali, ko bo prišel njegov čas.

Romunijo bi lahko poimenovali tudi deželo pločevinastih Jezusov. V času komunističnega režima so najbrž vsa razpela uničili. Kasneje so si v naglici namesto kipca križanega omislili take pobarvane pločevinaste silhuete.

 Režim ni uničeval samo verske simbole. Vse, ki so mu bili nevarni, je zapiral. Eden največjih zaporov za politične jetnike  je bil v mestu Sighetu Martamatei .

Po obisku zapora, zdaj spremenjenega v muzej, smo bili vsi presunjeni. Da bi se vsaj malo razvedrili, smo se zapeljali  do pokopališča v vasici Sapanta, ki leži čisto ob ukrajinski meji.

Tam se je vaški rezbar naveličal delati enolične lesene nagrobnike, zato jih je pobarval s pisanimi barvami. Vsakemu pokojniku je vrezal sliko iz njegovega življenja in dodal  hudomušen zapis o njegovem življenju. Na zadnjo stran nagrobnika je vrezal zgodbo o pokojnikovi smrti.

Pokrajina, po kateri smo hodili, je znana po lesenih cerkvah, umetelno kritih s skodlami. V zadnjem času kar tekmujejo, kdo bo naredil najvišji zvonik. Cerkveni zvonik samostana Barsana je dolgo časa imel primat s svojimi 62 metri. Zdaj je drugi v Romuniji in Evropi.

V samostanu živi 10 nun, ki skrbijo za čudovite lesene zgradbe, ki so pod zaščito Unesca.

V dolini reke Ize, po kateri smo nadaljevali pot, je še več cerkva pod zaščito Unesca. V kraju Ieud stoji najstarejša lesena cerkev v Romuniji. Mi smo obiskali njeno tristo let mlajšo sestro, ki je bila postavljena leta 1699 in jo imenujejo tudi “lesena katedrala”.

Značilen prizor za romunsko podeželje. Konj je še vedno glavno prevozno sredstvo. Traktorji so redkost.

Zapustili smo pokrajino Maramures in se še enkrat podali čez Karpate. Po dolgih klancih smo prispeli na prelaz Prislop. Na višini 1416 m so se kazale snežne zaplate, nad njimi pa odlični tereni za turno smuko.

Potem pa spust v pokrajino Bukovino. Zadnjih 60 km ceste so obnavljali. Za skoraj vsakim ovinkom je bil semafor in enosmeren promet. V hotel smo prišli spet zelo pozno.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

V Bukarešto, glavno mesto Romunije, smo prileteli z letalom. Na letališču nas je že čakal avtobus, s katerim smo nato nadaljevali našo pot. Predmestja z modernimi obrtnimi conami so počasi zamenjala naselja s hiškami obdanimi z visokimi ograjami. Nekateri vrtovi ob hiškah so bili lepo urejeni, še več jih je bilo strašno razmetanih. Taka slika se je potem kazala skozi vsa naselja romunskega podeželja.

Ko so naselja zamenjala polja, smo sredi njiv zagledali prve naftne vrtine. V mestu Ploesti je bilo polno rafinerij in termoelektrarn. Cesta, ki je bila kratek čas štiripasovnica, se je pričela dvigati proti obronkom Karpatov. Promet je bil v nedeljskem popoldnevu gost, za nekatere je bil to konec velikonočnih praznikov¹. Prvi postanek smo imeli v zimskošportnem središču Sinai, kjer smo zmenjali denar. Večerjali smo v vinski kleti, kjer pridelujejo peneče vino.

Po okusni večerji in pokušini vina smo že v trdi temi prišli do našega hotela v Poiani Brasov. Lep hotel je bil zaradi praznikov poln novopečenih romunskih bogatašev. Toliko prestižnih avtomobilov še nisem videl na enem mestu. Prej sem mislil, da so v Romuniji sami reveži, zdaj pa vem, da so tam nekateri še temeljiteje izkoristili prehodno obdobje, kot pri nas.

V sončnem jutru smo se spustili proti mestu Brasov, ki se ponaša z lepo ogranjenim starim mestnim jedrom, s številnimi cerkvami in lepo mestno hišo.  Na rezgledišče nad mestom vodi vzpenjača.

Pričakoval sem, da bodo izložbe izgledale bolj socialistično, vendar so bile trgovine dobro založene. Tudi cene so evropske,  le kupcev je bilo najbrž zaradi zgodnje ure bolj malo².

Grad Bran so uporabili za snemanje filma o grofu Drakuli. Legendo o krutem romunskem junaku Vladu Tepesu je Bram Stoker uporabil v svojem romanu. Ko so kasneje posneli še nekaj uspešnih filmov, je grof Drakula ponesel ime Transilvanije in s tem Romunije v svet.  Za ogled gradu, kjer sicer Drakula nikoli ni živel, je bila velika gneča. Pod gradom pa so bile stojnice z obilico kiča.

Ko smo nadaljevali pot proti mestu Sibiu, smo naleteli na vaški semenj. Za vas je bil to velik dogodek. Vsi so prišli pražnje oblečeni. Poleg živine so prodajali vso mogočo kramo: rože, vijake, rabljene čevlje in izdelke iz krzna. Seveda so pekli debele romunske čevapčiče in prodajali pivo. Tu smo prvič opazili, kako ogromne so razlike med mestom in podeželjem.

Sibiu je bil leta 2007 kulturna prestolnica Evrope. Mesto se ponaša s številnimi cerkvami, starim železnim mostom ter ohranjenim obrambnim obzidjem.

V bližnji vasi Sibiel so nas domačini pričakali v narodnih nošah. Jezdeci na konjih so nas popeljali do dveh kmetij, kjer smo imeli večerjo.

Navajeni naših in avstrijskih “kmečkih turizmov” smo bili prijetno presenečeni, ko so nas povabili v hiške, velike kot zidanice na Kozjanskem, in nam v kuhinjah, vežah in spalnicah postregli z okusnimi domačimi siri, na zraku sušeno slanino, polento in sarmami.  Ob tem pa so nam nazdravili s palinko³in vinom.

Spet je bila noč, ko smo prišli v Sighisoaro, rojstno mesto Vlada Tepesa. Spali smo v več sto let stari hiši, preurejeni v hotel. Večer smo zaključili v rojstni hiši grofa Drakule. Bili smo edini gostje. Ko se je ura bližala polnoči, smo samo čakali, kdaj se nam bo pridružil grof Drakula.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

1. Pravoslavna velika noč je bila letos zadnji teden v aprilu.
2. Učitelj z 10 leti delovne dobe zasluži na mesec 250 €.
3. domače žganje

Avto sva pustila na planini Blato. S smučmi na nahrbtniku sva se odpravila proti Planini pri Jezeru. Na žalost sta istočasno proti istemu cilju šla še dva. Nekako se nismo mogli zmenit, kdo bo šel naprej. Zato smo na začetku šli vsi prehitro.  

Sneg se je pričel malo nad tistim usekom, ki so ga zaradi  ceste na planino tako grobo razširili.

Na Planini pri Jezeru sva stopila na smuči. Zaradi hladne noči je bil sneg pomrznjen in nama je dajal upanje na dobro smuko. Pri Dednem polju sva zavila proti severu. Na prelomnici nad planino je bilo že nekaj kopnih mest. Nad prelomnico sva končno prehitela ona dva, tako dasva lahko šla bolj počasi. .

Snega je bilo še ogromno. Rado še ni hodil po teh krajih, sam pa skoraj vsako leto obiščem te samotne kotičke. Ko so se pokazala pobočja Velike Zelnarice, se je Rado odločil, da se bo povzpel na vrh. Meni se je poznalo vihtenje krampa prejšnjega dne in pa nespametna dirka do Dednega polja, zato sem se odločil,  da ga počakam na prevalu Vratca.

Na prevalu sem imel še toliko moči, da sem šel malo više po pobočju Zadnjega Vogla. Rado je bil med tem že na vrhu Zelnarice, s katere je potem vriskajoč prismučal do mene. Sneg je bil res odličen.

V lepem vremenu se nama ni nikamor mudilo. Tista dva, ki sta zjutraj tako hitela, sta se šele vzpenjala proti vrhu Zelnarice.  Na nebu so se pričeli pojavljati oblaki, zato sva se pripravila na smuko.

Smuka je bila fenomenalna. Sneg je bil ravno prav odjenjan, da so robniki lepo prijemali. Povsod je bila zglajeno, kot na najbolj urejenem smučišču. Nižje je bilo že bolj južno, vendar se je dalo lepo peljat.  Nad Dednim poljem sva morala za par metrov sneti smuči.

Tam sva srečala tri, ki so šli proti Kanjavcu. Bili so tako neprimerno opremljeni in brez izkušenj, da mi je še danes žal, ker jim nisem rekel naj obrnejo.  Tudi nad mojim opisovanjem smukov sem se zamislil. Ti trije so o lepotah turnega smuka prebrali na internetu, morda tudi iz mojih zapisov.  Videl sem, da tudi sam vedno pišem le, kako je bilo odlično, nikoli pa ne opozorim na to, da v visokogorju še vedno vladajo zimske razmere, kljub temu, da v dolini že hodimo s kratkimi rokavi. Tudi oprema: cepin, dereze, žolna, čelada niso samo zato, da se postaviš pred kakšno mladenko, ampak jih nosiš zato, ker jih včasih lahko presneto rabiš. Včasih na celi poti samo za varovanje enega koraka, ki je drugače lahko usoden.  Pa še začenjati je potrebno postopno in si pridobivati izkušnje. Tudi skakalci ne poizkušajo na velikanki v Planici, če so jim smučarski skoki všeč ali ne.

Tako razmišljajoč sva prišla do koče na planini pri Jezeru. Jezero je bilo še zamrznjeno. Nad nama se je pojavil oblak, pričelo je deževati. Zato sva naredila še nekaj zavojev do konca snega, potem pa v pancarjih odštorkljala pivu naproti.