Zapisi enega Janeza

Ko smo se v nedeljo malo pred peto uro zjutraj vozili skozi karavanški predor, še nismo mislili, da bo to zadnja tura letošnje smučarske sezone.

Ko v naših hribih postane pot do snega daljša, kot je potem smučarija, se zadnjih nekaj let odpravimo v Avstrijo, na konec doline Malte. Do akumulacijakega jezera na skoraj 2000 metrih vodi udobna (plačljiva) asfaltna cesta.  Še v začetku junija je tu  ponavadi toliko snega, da takoj stopimo na smuči.

Na parkirišču za jezom je že bilo polno turnih smučarjev. Med pisano druščino smo prevladovali Slovenci. Poleg nemščine so se slišale tudi italijanske besede. Kot na tekmi smo se vsi zagnali po dolini. Nisem navajen take množice, zato sem bil vesel, da sem hodil za izkušenim Avstrijcem.  Sam ponavadi začnem prehitro, zato mi pod vrhom zmanjka moči.

Širna pobočja pod Koelnbreinspitze so varljiva. Ko po eni uri premagaš najbolj strm jarek, vidiš cilj čisto blizu. Vendar je do njega še cela ura hoje.

Zaradi zmerne hoje v sredini tokrat nisem imel težav. Čeprav me je Rado prehitel skoraj za 20 minut, sem na vrh za mojo jakostno skupino prišel kar hitro.

Na grebenu je bilo že veliko ljudi. Utaborili smo se na skali, malicali in si ogledovali okoliške vrhove. Oblaki, ki so zjutraj zakrivali nebo, so se razkadili, v brezvetrju je bilo prijetno toplo. Po kaki uri čakanja smo ocenili, da je sonce že dovolj omehčalo sneg za udobno smuko.

Smučanje je bilo res odlično. Na začetku je bilo še malo trdo, nižje je bilo ravno prav odjenjano za uživaške zavoje.  Na dnu je bilo potrebno paziti, ker je potok že naredil luknje v debelo snežno odejo.

Če bi bili sitni, bi se lahko pripeljali čisto do avtomobila. Vendar je bilo veliko udobneje sneti smuči nekaj deset metrov prej.

Izgubljeno tekočino ponavadi nadomestimo v koči v spodnjem delu doline. Po mojem je to drugo najprijetnejše opravilo turne smuke, prvo je sezuvanje pancarjev.

V miru in lepem vremenu smo še kovali načrte za smučarijo.

Vremenska napoved za ta konec tedna ne kaže najbolje, zato me skrbi, da bomo morali počasi pozabiti na sneg in pričeti misliti na morje.

Eni bodo rekli: “Saj je že čas!”

Današnja deževna nedelja samo potrjuje, kako sva z Radotom naredila prav, da sva v sredo vzela dopust in jo mahnila na eno zadnjih smučarij v tej sezoni.

Avto sva pustila na planini Blato. S smučmi na nahrbtniku sva se odpravila proti Planini pri Jezeru. Na žalost sta istočasno proti istemu cilju šla še dva. Nekako se nismo mogli zmenit, kdo bo šel naprej. Zato smo na začetku šli vsi prehitro.  

Sneg se je pričel malo nad tistim usekom, ki so ga zaradi  ceste na planino tako grobo razširili.

Na Planini pri Jezeru sva stopila na smuči. Zaradi hladne noči je bil sneg pomrznjen in nama je dajal upanje na dobro smuko. Pri Dednem polju sva zavila proti severu. Na prelomnici nad planino je bilo že nekaj kopnih mest. Nad prelomnico sva končno prehitela ona dva, tako dasva lahko šla bolj počasi. .

Snega je bilo še ogromno. Rado še ni hodil po teh krajih, sam pa skoraj vsako leto obiščem te samotne kotičke. Ko so se pokazala pobočja Velike Zelnarice, se je Rado odločil, da se bo povzpel na vrh. Meni se je poznalo vihtenje krampa prejšnjega dne in pa nespametna dirka do Dednega polja, zato sem se odločil,  da ga počakam na prevalu Vratca.

Na prevalu sem imel še toliko moči, da sem šel malo više po pobočju Zadnjega Vogla. Rado je bil med tem že na vrhu Zelnarice, s katere je potem vriskajoč prismučal do mene. Sneg je bil res odličen.

V lepem vremenu se nama ni nikamor mudilo. Tista dva, ki sta zjutraj tako hitela, sta se šele vzpenjala proti vrhu Zelnarice.  Na nebu so se pričeli pojavljati oblaki, zato sva se pripravila na smuko.

Smuka je bila fenomenalna. Sneg je bil ravno prav odjenjan, da so robniki lepo prijemali. Povsod je bila zglajeno, kot na najbolj urejenem smučišču. Nižje je bilo že bolj južno, vendar se je dalo lepo peljat.  Nad Dednim poljem sva morala za par metrov sneti smuči.

Tam sva srečala tri, ki so šli proti Kanjavcu. Bili so tako neprimerno opremljeni in brez izkušenj, da mi je še danes žal, ker jim nisem rekel naj obrnejo.  Tudi nad mojim opisovanjem smukov sem se zamislil. Ti trije so o lepotah turnega smuka prebrali na internetu, morda tudi iz mojih zapisov.  Videl sem, da tudi sam vedno pišem le, kako je bilo odlično, nikoli pa ne opozorim na to, da v visokogorju še vedno vladajo zimske razmere, kljub temu, da v dolini že hodimo s kratkimi rokavi. Tudi oprema: cepin, dereze, žolna, čelada niso samo zato, da se postaviš pred kakšno mladenko, ampak jih nosiš zato, ker jih včasih lahko presneto rabiš. Včasih na celi poti samo za varovanje enega koraka, ki je drugače lahko usoden.  Pa še začenjati je potrebno postopno in si pridobivati izkušnje. Tudi skakalci ne poizkušajo na velikanki v Planici, če so jim smučarski skoki všeč ali ne.

Tako razmišljajoč sva prišla do koče na planini pri Jezeru. Jezero je bilo še zamrznjeno. Nad nama se je pojavil oblak, pričelo je deževati. Zato sva naredila še nekaj zavojev do konca snega, potem pa v pancarjih odštorkljala pivu naproti.

O Kredarici sva z Radotom že dolgo govorila. V nedeljo je le prišel čas zanjo. Pridružila sta se nama še Peter in Bojan, ki se je ravno vrnil iz Kube. Vremenska napoved je obetala lep, topel dan, zato smo bili pri Garažah v Krmi že malo pred peto uro zjutraj,  še v trdi temi.

Ko smo prišli iz gozda, se je pričelo daniti. Vrhove so obsijali prvi sončni žarki. Pri pastirski koči v Zg. Krmi smo tudi mi stopili na sonce.  Pri koči si nisem privoščil tradicionalnega počitka, ampak sem šel prav hitro naprej.

Mislim, da sem storil prav, ker sem ogret z lahkoto premagal tisto strmo stopnjo nad kočo, ki me je ponavadi čisto izmučila. Ko sem prišel čez rob, se je prikazal Triglav, za robom nad Kalvarijo sem slutil Kredarico.

Čeprav se je cilj zdel že čisto blizu, Kalvarija zasluži svoje ime.  Po dobrih treh urah hoje, si ravno prav omehčan, da ti z vsakim korakom kapne z nosu kapljica znoja.  Kdor je že hodil po teh krajih, ve, da je treba narediti nešteto korakov, da prisopihaš čez rob.

Strmina je neizprosna vse do takrat, ko naenkrat zagledaš vetrnice, ki domu na Kredarici delajo elektriko.  V domu smo pri prijaznih vremenarjih z lahkoto nadomestili izgubljeno tekočino.  Potem pa ven, na sonce, gledat koliko je snega in pike pogumnežev, ki so plezali proti vrhu.

Okrog enajste ure, smo se odločili za povratek v dolino. Sneg je ravno prav popustil za odlično smučarijo. Vriskajoč smo najprej vijugali mimo množice, ki se je vzpenjala proti Kredarici. Zaradi ugodnih razmer je Bojan predlagal, da gremo po poti mimo stare lovske bajte.  

To pot so včasih veliko uporabljali, zdaj pa v te kraje zaidejo le redki. Po ostankih smučin smo videli,  da sta tod pred dnevi peljala dva smučarja, pa še ta dva sta zavila proti pastirski koči v Zg. Krmi. Naprej je bilo eno samo vriskanje po ravno prav odjenjanem pomladanskem snegu.

Ko smo prišli v bolj poraščen svet, smo morali poiskati prehod v dolinico, ki vodi proti Dovškim vratcem. Tu se je spet pojavila smučina nekoga, ki je šel od Staničeve koče.  Sledili smo ji skozi redek macesnov gozd, kjer se je v senci dalo še vedno dobro smučati, na soncu se je pa že prediralo.

Pri opuščeni lovski koči, smo si privoščili zaslužen počitek. Pojedli in popili smo vse kar smo imeli v nahrbtnikih in zadovoljno lenarili na soncu. Tišino so včasih zmotili zvoki, ki jih je veter prinesel od obljudene pastirske koče na drugi strani doline.

Nižje je bila smuka, kar jo je še bilo, bolj slaba. Nekje je bila ledena skorja, nekje plazovina. V bukovem gozdu je pa snega zmanjkalo. Smuči smo dali na nahrbtnike in zadovoljni šli na pivo v dolino.

Zvečer pa pakirat kovčke za izlet, ki jo vzrok, da sem to poročilo objavil z zamudo.

V nedeljo se je vreme končno toliko umirilo, da je bilo primerno za smuko. Ko sva se z Radotom odločala kam, naju je premamila objava o ugodnih razmerah na severni strani Kanina. Že v temi sva odrinila iz Kranja. Ko sva prišla na Nevejsko sedlo, je bilo parkirišče skoraj prazno.  Ob sedmih sva nataknila smuči in se odpravila navzgor po smučišču.

Nekje na sredini naju je prehitel teptalec. Ko sva po uri petnajst prišla do zgornje postaje gondole in se usmerila proti Prevali, nama je možakar ob teptalcu rekel, da je pot zaprta, ker bodo s pomočjo helikopterja poskusili prožiti plazove. Zaradi vetra, potem s helikopterjem ni bilo nič, nama se pa potem ni dalo stalno oprezati s katerega brega bo zgrmel sneg.

Nekaj smučarjev je šlo proti Prestreljenikovem oknu. Za naju je pot izgledala prestrma, zato sva šla raje proti zahodu, proti sedlu Bela peč, kjer je nekaj smučarjev ravno delalo smučino.   Na sedlu sva zaključila pri ostankih kasarne.  Pomalicala sva, potem pa dolgo uživala v razgledu na zametene planine. 

Sosednja Prevala se je včasih zavila v meglo. Ko se je razkadila se je videl bager. Kot sva zvedela zjutraj, ga Italjani tam niso pozabili.  Jeseni so ga namerno pustili tam, ker na sedlu sneg preje skopni. Tako bodo lahko prej začeli z načrtovano gradnjo žičnice.

Okoli koče Gilberti je bilo vedno več smučarjev.  Sonce je prijetno grelo, zato sva s težkim srcem nataknila smuči. Ko sva pogledala čez rob, sva ugotovila, da se je sneg ojužil. Kljub temu, da sva čez najbolj strm del peljala precej previdno, sva splazila precej snega. Na srečo je bil strm del kratek.  Potem se je dalo lepo peljat po mehkem snegu.

Pri koči Gilberti sva srečala toliko smučarjev, da sva najprej pomislila, da je pričela vozit gondola.   Pod Belo pečjo sva še malo počakala in opazovala kako je sneg kot slap letel čez steno. Nama je bilo tako vseeno,  pred nama je bil samo še spust v dolino.

Tisti, ki so se pa v sončni pripeki šele vzpenjali, so bili najbrž drugačnih misli. Ko sva po ravno prav odjenjanem snegu vijugala med množico vzpenjajočih, zva zadovoljno ugotavljala, kako prav sva naredila, da sva vstala bolj zgodaj.

V ponedeljek je pa, kot vsi že veste, spet deževalo.

Če greš na smuko sam, je najbolje da greš na kakšen bolj obiskan vrh. Na Palcu sem bil prejšnji teden. V senco Kotovega sedla se mi ni dalo, zato sem zavil proti Pokljuki.  Malo pred osmo je bilo parkirišče skoraj prazno. Tekaške proge so še samevale.

Proti Konjščici sem šel naokrog po cesti. Malo me je skrbelo, da bom hodil sam, saj so bile sledi predhodnikov že precej stare. Na planini sem videl da je strah odveč. Letna pot je bila bolj obiskana.  

Snega je bilo precej več, kot ob zadnjem obisku januarja. Bil je pomrznjen, tako da se tudi pešcem ni prediralo.  Na Jezercih se je tabla, ki označuje Triglavski narodni park, komaj videla iz snega.

Pod Studorskim prevalom postane pot bolj strma.  Še bolj strmo je ko prideš pod vršno piramido. Na srečo so z vsakim korakom širši razgledi, tako da imaš izgovor za lovljenje sape. 

Ko pa končno prideš na vrh, se čisto od blizu prikaže Triglav.  Na vrhu je bila zbrana prijetna družba.  Vsi smo navdušeno opazovali zasnežene gore in si pripovedovali zgodbe, kot da bi se od nekdaj poznali.

Na toplem soncu se mi kar ni dalo nazaj v dolino. Ko sem se končno spravil na smuči, je bil sneg ravno prav odjenjan za uživaške zavoje. 

Ko sem se spuščal proti Konjščici, sem malo prezgodaj zavil in zašel v ruševje. Ko sem že mislil, da sem se težav  že rešil, sem se zataknil in si na smrečici odrgnil nos in čelo.   

Nazaj na Rudno polje sem šel po letni poti. Po ubijalskem začetnem vzponu, je sledilo še smučanje skozi gozd do ceste in naprej do avtomobila.