Zapisi enega Janeza

Naše potepanje smo nadaljevali po Bukovini. Pokrajina se nahaja na severovzhodnih obronkih Karpatov. Nekdanja Avstro-Ogrska posest je zdaj razdeljena med Ukrajino in Romunijo. Velika znamenitost te pokrajine so poslikani samostani.

Najprej smo obiskali samostan Voronet. Zaradi izjemno lepo ohranjenih fresk na zunanjih stanah cerkve, ga imenujejo tudi Sikstinska kapela vzhoda. Posebno lepa je freska poslednje sodbe, ki krasi vhod v cerkev. Še danes ostaja skrivnost, s kakšnimi barvami je umetnik poslikal stene, da so toliko stoletij kljubovale dežju in soncu.

Cerkev samostana Humor je bila poslikana leta 1530 in je ena prvih cerkva z zunanjo poslikavo v Bukovini. Romuni cerkvi pravijo biserica. V cerkvi je ravno potekal obred, pred cerkvico je bilo polno vrčev z vodo, ki so jo potem blagoslovili.

Ogled samostana Sucevita nam je preprečila ploha. Ta samostan je znan tudi zato, ker ima ohranjeno obrambno obzidje. Ko so pokrajini vladali Madžari, so večini samostanov podrli obzidja in s tem zmanjšali obrambno moč dežele.

 Ker nas je v Voronetu preganjal dež, smo šli vedrit v bližnji rudnik soli. Rudnik Cacica je odprt tudi za turistične oglede. 

Ta dan ni bil tako bogat z ogledi, zato nam je ostalo še malo časa za sprehod po mestu Guru Humorului. Ogledala sva si tržnico in v miru popila kavo.

Naslednje jutro smo začeli s potovanjem že zelo zgodaj. Čakala nas je dolga vožnja do Bukarešte. Po vožnji skozi slikovito sotesko reke Bicaz smo imeli prvi postanek ob jezeru Lacul Rosu. Rdeče jezero je nastalo po potresu leta 1837. Debla dreves v vodi še niso strohnela in štrlijo iz vode kot nemi spomeniki preteklosti.

Naše krožno potovanje smo sklenili v Brasovu. Tu smo se ustavili pred modernim nakupovalnim središčem. Za domov smo si nakupili “užitne” spominke, predvsem zelo dobre sire, slaščice in vino.  Potem smo šli spet v staro mestno jedro in si privoščili  okusno kosilo. Sedaj smo bili že tako izkušeni, da smo znali rešiti tudi velike probleme romunskega gostinstva, kot sta vegetarijansko kosilo in naročanja samo enega kozarca vina in ne cele buteljke.

Prometni zastoj, običajen za konec tedna, bi nam skoraj preprečil ogled gradu Peles. Bili smo zadnja skupina, ki si je ta dan grad ogledala. Grad je že imel električno napeljavo, centralno ogrevanje in lastno kino dvorano. Po vojni je Ceaucescu v gradu rad gostil slavne goste.

Po padcu režima so grad vrnili kraljevi družini. Ti ga zdaj za drag denar razkazujejo turistom. Cena vstopnice za ogled gradu je predstavljala četrtino zneska vseh vstopnin celega izleta.

Ko smo z mislimi že bili v Bukarešti, smo imeli manjšo prometno nesrečo. Voznik stare Dacie nas je spregledal, ko smo ga prehitevali, in je še on pričel prehitevati kolono. Še največja škoda je bila izguba dveh ur, ko smo čakali na uradni zapisnik policije.

V romunsko glavno mesto smo spet prišli zelo pozno. Pred prihodom v hotel smo si ogledali palačo parlamenta. Ta druga največja stavba na svetu je samo spomenik temu, kako lahko oblast obnori človeka. Za to, da si je zgradil ta spomenik, so morali Romuni več let prezebati in trpeti pomanjkanje.

Tudi hotel v katerem smo spali, je bil poln superlativov. Največji hotel v Evropi se ponaša s 1459 sobami in 115.000 m2 površine.  Najprej sem mislil, da je bil posledica megalomanstva prejšnjega režima. Ker me je motila moderna oblika in oprema sob, sem šel na njihovo spletno stran in prebral, da je bil zgrajen leta 2007 !!! in je stal 60 milijonov €.  Imajo že ekonomsko računico.

Notranjosti palače parlamenta si na žalost nismo mogli ogledati. Nedelja, prvomajski prazniki in še velika noč so bili dovolj tehten razlog, da nas čuvaj ni spustil na parkirišče ob zgradbi, kaj šele v njeno notranjost.

V zameno smo si ogledali palačo Cotroceni, bivšo kraljevo palačo, ki je danes uradna predsedniška rezidenca. Po začetnem razočaranju, ko smo morali pustiti v garderobi fotoaparate in torbe in so nas po strogem pregledu vsaj trikrat popisali, smo si lahko ogledali prostore palače.  Po birokratskem uvodu nam je vodička tako prijetno razkazala sobane, da smo ji na koncu vsi zaploskali.

Bukarešto so pred vojno najbrž upravičeno imenovali Vzhodni Pariz. O tem še danes pričajo nekatere zgradbe, ki so ušle rušenju zaradi megalomanstva prejšnjega režima. V sodobno Romunijo prihaja tudi svež kapital, o čemer pričajo mnoge moderne zgradbe.

Če režim cerkva ni porušil, jih je obdal z visokimi, grdimi zgradbami in jim s tem odvzel mogočnost. To ni bil samo romunski recept, podobne obzidane cerkve lahko vidimo v bivši vzhodni Nemčiji in najbrž v vseh deželah vzhodnega bloka.

Del blišča stare Bukarešte smo videli v pivnici Caru’ cu Bere, ki je bila zgrajena leta 1899. Prekrasen ambient, prelepo in prijazno osebje, samo piva nisem dobil  skoraj do časa našega odhoda. Tako sem ga po mnogih hudih besedah na koncu moral spiti na dušek in stoje.

Moderne čase glavnega mesta ponazarjajo številni telefonski kabli, obešeni na drogovih v čudovitem organiziranem neredu. Še dobro, da zanje ne vedo naši “zbiralci barvnih kovin”.  Dobro bi zaslužili že, če bi samo neuporabljene kable odrezali in prodali na odpadu.  Res pa je, da so tem bakrenim okraskom šteti dnevi. Mnoge ulice v centru so prekopane, ker poleg kanalizacije urejajo tudi telekomunikacije. 

Popoldan smo se zapeljali na letališče in tako sklenili naš obisk Romunije.

Kaj lahko na koncu rečem o tej lepi deželi. Po kratkem obisku ne morem reči, da sem jo spoznal. Lahko pa rečem, da je to dežela velikih razlik med mestom in podeželjem. S svojim bogastvom, ne samo rudami, temveč tudi z naravnimi lepotami,  ima velike možnosti, da se kmalu razvije v moderno državo. Na Romunih samih pa je, ali bodo to tudi storili.

Na našo srečo Drakule ta večer ni bilo. Tudi spanje je bilo v mirnem hotelu precej boljše. Zjutraj smo se odpravili na ogled srednjeveškega mesta. Po pokritem stopnišču iz 17. stoletja smo šli najprej na pokopališče. Napisi na nagrobnikih pričajo, da tu še vedno živi precej močna nemška narodnostna manjšina.

Pri dnevni svetlobi je bilo mesto prijaznejše. Grozljive so bile samo jame na ulicah, ki so še poudarjale vtis srednjeveškega mesta.

V mestu Targu Mures smo se sprehodili po Aleji vrtnic. Romuni radi govorijo, da so potomci Rimljanov, zato imajo v vsakem mestu postavljen kip rimske volkulje.

V mestu Cluj je bil leta 1443 rojen madžarski kralj Matija Korvin, pri nas znan kot kralj Matjaž. Na žalost fotografov so njegov kip ravno obnavljali. Ti kraji so bili v srednjem veku madžarski, zato se je tod ohranilo veliko madžarskega prebivalstva. Da je Čaušeskov režim to manjšino precej zatiral,  kažejo tudi demografski podatki:  leta 1850 je v mestu živelo 63% Madžarov, leta 1941 86%, leta 1992 pa samo še 22 %.

Še ena značilnost Romunije je hiter razvoj telefonije. Posebej ob pomembnejših križiščih je v zraku speljano nešteto telefonskih kablov.

Ko je Nokia prevzela Siemens, je iz Nemčije v Romunijo preselila del proizvodnje. Žena vaškega župana je za majhen denar pokupila vso zemljo, leto dni preden so pričeli postavljati to tovarno. Fincem je zemljo potem prodala za stokrat višjo ceno. Vaščani pa še sedaj hvalijo župana, ker je iz “lastnih” sredstev dal asfaltirati vse ulice v vasi.  Ko se pri nas nekateri okoristijo z notranjimi informacijami, pa nihče ne dobi nič.  

V hotel smo spet prišli z nočjo. Pri večerji nas je zabavala folklorna skupina. Godci so tako dobro igrali, da smo na koncu vsi zaplesali.

Naslednje jutro smo se med vožnjo po pokrajini Maramures ustavili pri slikovitem lesenem portalu pred majhno osnovno šolo. Zadaj za šolo smo našli zanimivo vaško pokopališče z leseno cerkvico.  Po napisih na železnih križih smo videli, da so si nekateri svoj prostor že rezervirali, poleg imena je bilo vpisano le leto rojstva. Letnico smrti bodo vpisali, ko bo prišel njegov čas.

Romunijo bi lahko poimenovali tudi deželo pločevinastih Jezusov. V času komunističnega režima so najbrž vsa razpela uničili. Kasneje so si v naglici namesto kipca križanega omislili take pobarvane pločevinaste silhuete.

 Režim ni uničeval samo verske simbole. Vse, ki so mu bili nevarni, je zapiral. Eden največjih zaporov za politične jetnike  je bil v mestu Sighetu Martamatei .

Po obisku zapora, zdaj spremenjenega v muzej, smo bili vsi presunjeni. Da bi se vsaj malo razvedrili, smo se zapeljali  do pokopališča v vasici Sapanta, ki leži čisto ob ukrajinski meji.

Tam se je vaški rezbar naveličal delati enolične lesene nagrobnike, zato jih je pobarval s pisanimi barvami. Vsakemu pokojniku je vrezal sliko iz njegovega življenja in dodal  hudomušen zapis o njegovem življenju. Na zadnjo stran nagrobnika je vrezal zgodbo o pokojnikovi smrti.

Pokrajina, po kateri smo hodili, je znana po lesenih cerkvah, umetelno kritih s skodlami. V zadnjem času kar tekmujejo, kdo bo naredil najvišji zvonik. Cerkveni zvonik samostana Barsana je dolgo časa imel primat s svojimi 62 metri. Zdaj je drugi v Romuniji in Evropi.

V samostanu živi 10 nun, ki skrbijo za čudovite lesene zgradbe, ki so pod zaščito Unesca.

V dolini reke Ize, po kateri smo nadaljevali pot, je še več cerkva pod zaščito Unesca. V kraju Ieud stoji najstarejša lesena cerkev v Romuniji. Mi smo obiskali njeno tristo let mlajšo sestro, ki je bila postavljena leta 1699 in jo imenujejo tudi “lesena katedrala”.

Značilen prizor za romunsko podeželje. Konj je še vedno glavno prevozno sredstvo. Traktorji so redkost.

Zapustili smo pokrajino Maramures in se še enkrat podali čez Karpate. Po dolgih klancih smo prispeli na prelaz Prislop. Na višini 1416 m so se kazale snežne zaplate, nad njimi pa odlični tereni za turno smuko.

Potem pa spust v pokrajino Bukovino. Zadnjih 60 km ceste so obnavljali. Za skoraj vsakim ovinkom je bil semafor in enosmeren promet. V hotel smo prišli spet zelo pozno.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

Prvomajske praznike že nekaj let preživljava na ekskurzijah Geografskega društva Gorenjske. Letos smo obiskali Romunijo. O tej državi sem vedel le to, da je veliko pretrpela pod komunističnim režimom in da je, kljub revščini in nerazvitosti,  januarja 2007 postala članica evropske skupnosti. Geografsko se razteza od roba Panonske nižine, prek južnega dela Karpatov, do izliva Donave v Črno morje. O ljudeh pa, razen ciganov, goljufov s karticami in skupine ubogih planincev, ki sem jih videl nad Pokljuko, nisem vedel skoraj nič.

V Bukarešto, glavno mesto Romunije, smo prileteli z letalom. Na letališču nas je že čakal avtobus, s katerim smo nato nadaljevali našo pot. Predmestja z modernimi obrtnimi conami so počasi zamenjala naselja s hiškami obdanimi z visokimi ograjami. Nekateri vrtovi ob hiškah so bili lepo urejeni, še več jih je bilo strašno razmetanih. Taka slika se je potem kazala skozi vsa naselja romunskega podeželja.

Ko so naselja zamenjala polja, smo sredi njiv zagledali prve naftne vrtine. V mestu Ploesti je bilo polno rafinerij in termoelektrarn. Cesta, ki je bila kratek čas štiripasovnica, se je pričela dvigati proti obronkom Karpatov. Promet je bil v nedeljskem popoldnevu gost, za nekatere je bil to konec velikonočnih praznikov¹. Prvi postanek smo imeli v zimskošportnem središču Sinai, kjer smo zmenjali denar. Večerjali smo v vinski kleti, kjer pridelujejo peneče vino.

Po okusni večerji in pokušini vina smo že v trdi temi prišli do našega hotela v Poiani Brasov. Lep hotel je bil zaradi praznikov poln novopečenih romunskih bogatašev. Toliko prestižnih avtomobilov še nisem videl na enem mestu. Prej sem mislil, da so v Romuniji sami reveži, zdaj pa vem, da so tam nekateri še temeljiteje izkoristili prehodno obdobje, kot pri nas.

V sončnem jutru smo se spustili proti mestu Brasov, ki se ponaša z lepo ogranjenim starim mestnim jedrom, s številnimi cerkvami in lepo mestno hišo.  Na rezgledišče nad mestom vodi vzpenjača.

Pričakoval sem, da bodo izložbe izgledale bolj socialistično, vendar so bile trgovine dobro založene. Tudi cene so evropske,  le kupcev je bilo najbrž zaradi zgodnje ure bolj malo².

Grad Bran so uporabili za snemanje filma o grofu Drakuli. Legendo o krutem romunskem junaku Vladu Tepesu je Bram Stoker uporabil v svojem romanu. Ko so kasneje posneli še nekaj uspešnih filmov, je grof Drakula ponesel ime Transilvanije in s tem Romunije v svet.  Za ogled gradu, kjer sicer Drakula nikoli ni živel, je bila velika gneča. Pod gradom pa so bile stojnice z obilico kiča.

Ko smo nadaljevali pot proti mestu Sibiu, smo naleteli na vaški semenj. Za vas je bil to velik dogodek. Vsi so prišli pražnje oblečeni. Poleg živine so prodajali vso mogočo kramo: rože, vijake, rabljene čevlje in izdelke iz krzna. Seveda so pekli debele romunske čevapčiče in prodajali pivo. Tu smo prvič opazili, kako ogromne so razlike med mestom in podeželjem.

Sibiu je bil leta 2007 kulturna prestolnica Evrope. Mesto se ponaša s številnimi cerkvami, starim železnim mostom ter ohranjenim obrambnim obzidjem.

V bližnji vasi Sibiel so nas domačini pričakali v narodnih nošah. Jezdeci na konjih so nas popeljali do dveh kmetij, kjer smo imeli večerjo.

Navajeni naših in avstrijskih “kmečkih turizmov” smo bili prijetno presenečeni, ko so nas povabili v hiške, velike kot zidanice na Kozjanskem, in nam v kuhinjah, vežah in spalnicah postregli z okusnimi domačimi siri, na zraku sušeno slanino, polento in sarmami.  Ob tem pa so nam nazdravili s palinko³in vinom.

Spet je bila noč, ko smo prišli v Sighisoaro, rojstno mesto Vlada Tepesa. Spali smo v več sto let stari hiši, preurejeni v hotel. Večer smo zaključili v rojstni hiši grofa Drakule. Bili smo edini gostje. Ko se je ura bližala polnoči, smo samo čakali, kdaj se nam bo pridružil grof Drakula.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

1. Pravoslavna velika noč je bila letos zadnji teden v aprilu. [↩]
2. Učitelj z 10 leti delovne dobe zasluži na mesec 250 €. [↩]
3. domače žganje [↩]

Za kulturni praznik greva vedno nekam na izlet. Ko sva iskala ideje, nama je prišla v roke reklamna zloženka turistične agencije, ki je ponujala obisk razstave v Trevisu. Na žalost je bil izlet razprodan. Po krajšem premisleku sva ugotovila, da Treviso ni tako daleč in v prazničnem jutru sva se že vozila po Padski nižini proti Benetkam. Tam sva zavila proti severu in kmalu po tem že iskala parkirišče blizu mestnega jedra. 

Načrt mesta sva seveda pustila v avtomobilu. Na srečo staro mestno jedro ni veliko, tako da sva se brez težav znašla pred palačo, kjer je bila razstava.

Morda sva pričakovala preveč, saj naju je na začetku razstava malo razočarala.  Mislila sva, da bo razstavljenih bistveno več predmetov iz časa mongolske prevlade nad Azijo. Če zdaj razmišljam o tem, sem vedno bolj prepričan, da je bilo vsega ravno prav. Poleg slik in predmetov, ki prikazujejo takratno življenje,

so me najbolj impresionirali ostanki najdeni v grobu princese Liao, ki je umrla pred skoraj tisoč leti, ko je bila stara 18 let. Pokopali so jo oblečeno v slavnostna oblačila, prepasano z zlatim pasom, z ogrlico iz jantarja. Vsi deli obleke, ki bi morali biti iz usnja, so bili narejeni iz srebra. Na obrazu je imela zlato mrtvaško masko. Poleg daril je bil v grobu še njen konj, v opravi iz srebra in okraski iz žada. Ko je kmalu za njo umrl še njen mož, so ga pokopali poleg nje.

Sledil je še sprehod po mestu. Našla sva živahno tržnico, ribji trg so na žalost ravno zapirali. Mestno jedro je obdano z obzidjem in obrambnim jarkom, v katerem še vedno teče voda. Prostor med njima so zasedle ptice, največ je bilo rac in galebov. Tudi kakšno kokoš je bilo opaziti, pa tudi nekaj zajcev.

 V mestu na žalost nisva našla pametne kavarne, zato sva si kapučin priviščila v nakupovalnem centru. Večjih nakupov nisva delala, saj so zaradi globalizacije izdelki enaki kot pri dobrem sosedu - še cene so v evrih.

O obisku narodnega parka Nockberge smo se pričeli dogovarjati spomladi, ko je Jože Mihelič Geografskemu društvu Gorenjske predstavil Triglavski narodni park.  Mene so ti kraji zanimali tudi zato, ker so zelo primerni za turno smuko.

Z izletom je šlo vse narobe. Najprej si je Jože poškodoval nogo, potem je prišla še ohladitev in z njo sneg in mraz. Ko smo prišli na Jesenice, je tam snežilo. Precej boljše volje smo postali na drugi strani Karavank, kjer nas je pozdravilo sonce.  Naš vodnik, Jože Mihelič, ki je kljub berglam vseeno šel z nami, je tako vneto pripovedoval o sodelovanju med TNP in Narodnim parkom Nockberge, da smo pozabili pobrati njegovega avstrijskega kolega. Z avtobusom smo se morali vrniti kar nekaj kilometrov nazaj do mesta, kjer nas je čakal.

Heinz - vodja nadzornikov, nam je najprej opisal nacionalni park. Park je nastal po tem, ko so se prebivalci z referendumom odločili proti gradnji mega smučišča, ki bi z načrtovanimi 10.000 posteljami in njim pripadajočo infrastrukturo v celoti uničil pokrajino. Po petih letih študij so ustanovili nacionalni park. Namen parka pa ni samo ohranitev narave, veliko se ukvarjajo tudi s tem, da bi prebivalcem parka nudili enake ali boljše možnosti za zaslužek, kot bi jih imeli, če bi tam parka ne bilo.

Prav zato so nam pokazali predelavo mesa, kjer pod lastno blagovno znamko tržijo meso in mesne izdelke. V predelavo je vključenih okoli 60 kmetov, štiri družine se ukvarjajo s predelavo in prodajo.

Zanimanje za njihove izdelke je precej večje od ponudbe. Poleg mesnin ponujajo še ostale domače specialitete, kot so kruh, maslo, siri, med  in  žganje.

V vasi Ebene Reichenau so neko kmetijo predelali v informativno središče. V njem smo si ogledali kratek film o parku, opremljen je bil s slovenskimi podnapisi. Posebej so poudarjali sodelovanje treh sosednjih parkov: Nockberge, italijanskega Julijske predalpe in pa našega TNP. 

Medtem so nebo zakrili oblaki. V snežni nevihti  smo si v Bad Kleinkirchheimu ogledali cerkvico sv. Katarine, po kateri je naselje dobilo ime, in izvir zdravilne vode pod njo.

Gorska cesta, ki pelje skozi park, je bila na žalost zaradi snega že zaprta, zato smo si namesto tega ogledali zanimivo dolinico pri vasi Kaning. V te kraje nad dolino so se ljudje  zatekli v času turških vpadov.  Obnovljena hiša, ki izvira iz tistih časov, je spremenjena v info center in muzej, v katerem prikazujejo življenje in rudarstvo v starih časih.

V nadaljevanju doline je urejena turistična pot, ki pelje mimo šestih obnovljenih mlinov. Posebnost teh mlinov so kolesa, katerih os je navpična in ne vodoravna, kot je navada v naših krajih. Hans nam je pokazal, kako so v mlinih mleli moko.

Poslovili smo se od našega prijaznega vodnika in se mimo Milsttattskega jezera odpeljali proti Spittalu in naprej skozi Karavanški predor domov.
Kljub mrazu smo imeli lep in zanimiv dan. Med vožnjo domov sem razmišljal, kako težko nalogo imajo skrbniki v narodnih parkih. Najti morajo ravnovesje med željo po ohranitvi okolja za nas obiskovalce in naše zanamce, ter željami ljudi, ki v teh parkih živijo. Primeri, ki so nam jih pokazali, so bili dokaz, da lahko ljudje v parku prav zaradi parka živijo bolje, ne da bi bila narava okrnjena. Zaradi ozkih pogledov in trenutnih koristi je pa lahko vse drugače…