Zapisi enega Janeza

Ko sva sredi maja šla pogledat v Premanturo, me morje sploh še ni mikalo. Je bilo še preveč snega po hribih.

Prejšnji konec tedna sva se končno le odločila odpreti kopalno sezono.

Začetek je bil natančno tak, kot sem zapisal pred enim letom. Petek delaven, v soboto zjutraj je bil čoln že v vodi. Vreme pa čudovito, le sonce je bilo spet premočno za kožo.  

Če bi lahko, bi šel na dopust junija. Kljub soboti ni bilo veliko ljudi, tako da si zlahka našel primeren prostor za kopanje.

Ves konec tedna sva se zabavala z opazovanjem velike jahte, ki je bila zasidrana v zalivu. Na tej sliki izgleda skoraj tako velika kot moj čoln. V resnici pa na mojem čolnu ne more pristati helikopter .

Jahta ni imela vidnih oznak in ne zastave. Ko sem prišel domov, mi je stric Google povedal njeno zgodbo. 50 metrska jahta Avangard II je bila letos zgrajena v Pulju za ruskega bankirja Kirilla Minovalova.  Po dogajanju sodeč  je lastnik ravno prišel pogledat, če so jo naredili tako, kot so se dogovorili.

Bila je kar dobro opremljena: poleg dveh vodnih skuterjev, čolna za smučanje in še enega hitrega čolna, je bil na njej parkiran še helikopter, da je šel z njim lahko lastnik po nakupih.

V ponedeljek sva se šla kopat na otoček Fenoligo, kjer sva bila skoraj vse dopoldne edina na vsem otoku.

Nisva pa bila čisto sama. Stalno sva bila pod budnim nadzorom galebov, ki ravno v tem času gnezdijo na otokih. Najprej so precej godrnjali, ko so pa videli, da jim ne bova storila nič žalega, so se umirili. Ko bova na “pravem” dopustu, bodo mladi galebi že letali.

Čeprav sva vikend podaljšala še za en dan, je bil prav zaradi miru in tišine prekratek.

Kako se vreme lahko v trenutku spremeni, sem občutil v ponedeljek v Premanturi. Če je le mogoče, dopust na morju preživljam brez interneta, televizije, časopisov, radia. Tako tudi vremenskih napovedi ne spremljam. Nekaj o vremenu sem se naučil, ko sem delal izpit za voditelja čolna. Ker v te kraje hodim že dolgo, poznam tudi nekatere znake, ki napovedujejo vreme. Na primer: če so ženske in otroci sitni, bo zapihal jugo, ki bo čez čas prinesel dež. Rdeča večerna zarja napoveduje lepo vreme. Oblački nad Učko napovejo burjo, če so pa nad Velebitom, bo pihala bolj iz vzhodne smeri. Za maestral pa vsi vemo, da prinaša lepo vreme.

Ponedeljkovo jutro je bilo prekrasno. Brezvetrje, skoraj brez oblačka. Kot ponavadi v takem vremenu sva se šla kopat na najino plažo. Bila sva sama v celem zalivu. Ko sem ležal, sem ugotovil, da je velikost najine plaže enaka 2% cele slovenske obale.

Ta slika je bila posneta ob 10. uri. Ob dvanajstih je postalo prevroče, zato sva se odpeljala domov v senco na kosilo.

Okrog dveh se je v borovcih oglasil veter. Ker je bil vse glasnejši, sva zamisel o popoldanskem kopanju opustila. Na vso srečo, saj je burja postajala vse močnejša.

Izgledalo je pa takole:

[gv data="http://video.google.com/googleplayer.swf?docId=6160788988974219837&hl=en"][/gv]

Ker je bil zadnji dan dopusta, sem moral še spraviti čoln na suho. Z malo sreče in z veliko napora mi je to uspelo.

V časopisu Glas Istre je pisalo, da je v Medulinskem zalivu burja pihala s hitrostjo čez 120 km na uro. Okoli sto turistov je noč preživelo na otočkih. Premražene so rešili šele naslednje jutro. Midva sva se takrat na srečo že odpravljala domov.

Po dolgem času spet enkrat na morje. Zadnji vikend sva preživela delavno. V petek sva postavila prikolico, v soboto pa sva v vodo dala še čoln. V nedeljo je bil pa prekrasen dan, samo koža je še preveč bela za poletno sonce. Vseeno pa nekaj slik za pokušino.