Zapisi enega Janeza

Sobotna gneča na gorenjskih cestah naju je spomnila na Jezersko. Ko sem iskal kakšen primeren cilj, sem opazil opis poti na Pristovški Storžič. Pot se mi je zdela primerna, saj ni izgledala preveč naporna, vrh je malo obiskan, zaradi sevene lege poti naju najbrž tudi poletna vročina ne bi smela motiti.

Šopek Grintovcev s severa

Avto sva pustila na avstrijski strani mejnega prehoda. Pot je dobro označena. Na smerokazih so smeri  napisane v dveh jezikih.  Pri lovski koči so oznake za krajšo (strmejšo) pot, ki pa je bila zaradi gozdnih del zaprta.

Vsaj nekje dvojezični napisi

Že tako nisva imela namena iti po njej, zato sva raje nadaljevala po gozdni poti, ki naju je najprej  vodila skoraj vodoravno proti severu.

Najin cilj

Na Pasterkovem vrhu je pot zavila nazaj po grebenu. Postala je bolj strma,  saj je prekrasen razgled na vrhu potrebno zaslužiti. Na vrhu sta naju je pozdravila križ, ki so ga koroški brambovci postavili v čast plebiscita, in pa veličasten razgled.

Politika ne sodi v planine

Na severu je prvi sosed Obir, proti zahodu se razteza greben Košute. Globoko pod nami je Bela. Pot proti Pavličevem sedlu je bila lepo vidna.

Košuta

Najlepši pa je razgled proti jugu, kjer nad Jezerskim kraljuje venec gora nad Ravensko kočno. Malo mi je bilo žal, ker zrak ni bil čist za dobre fotografije. Hladen veter naju je opozoril, da se morava vrniti v dolino.

Ravenska kočna

Med hojo v senci skozi urejene gozdove sem razmišljal, da tak način gospodarjenja morda res prinese velik dobiček. Na drugi strani pa je povzročilo veliko škodo, saj so bile iz teh gozdov pregnane mnoge rastline in živali. Morda je bilo prav zaradi tega na jasah vse polno cvetja in metuljev.

Carinikov ni več

Skoraj prehitro sva bila spet pri mejnem prehodu. Doma (v Kranju) je bilo  spet zelo vroče.

Po skoraj mesecu dni hribovske abstinence sem se želel malo sprehoditi. Ko sem razmišljal kam, sem se nazadnje odločil za Stegovnik. Na njem še nisem bil, pa še daleč se ni treba voziti.

Viharnik ob poti

Gozdna cesta je v zimskem času odprta, zato sem se peljal mimo zapornice še precej visoko. Kasneje sem ugotovil, da bi se lahko pripeljal še više, saj je bilo pri vikendu parkiranih nekaj avtomobilov. Navsezadnje pa je bil moj cilj hoja. Kolovoz in kasneje steza me je pripeljala na Močnikovo sedlo. Tu sem ta dan prvič stopil na “rožo blodiko”, kot jo je imenoval Kugy.

Namesto da bi sledil markacijam, ki so vodile proti grebenu, sem se odločil za markirano stezo, ki se je prav kmalu pričela spuščati. Ko sem moral plezati preko podrtih smrek, sem ugotovil, da markacije ne vodijo na Stegovnik. Po podrobnejšem ogledu zemljevida sem obrnil. Na primernem mestu sem jo ubral kar po bregu navzgor proti grebenu, kjer sem kmalu našel stezo in markacije.

Greben Stegovnika

Potem se je pot strmo dvignila na ozek greben, ki ni bil čisto nič pohleven. Na obeh straneh je precej prepadno. Po vpisu v knjigo in malici, sem poklical Ireno ter ji v šali dejal, da bom najbrž izkoristil lep dan in šel še na planino Javornik.

Okno v Stegovniku

Spustil sem se po zahodni strani. Strmine sploh ni hotelo biti konec, tako da sem pomislil, da sem zašel. Potem sem le prišel do tiste jame, po kateri je Stegovnik znan. Prehod skozi luknjo je res slikovit.

Ko sem na drugi strani stene prilezel iz jame, sem ta dan že drugič stopil na rožo blodiko. Namesto da bi šel po poti navzgor nazaj proti sedlu, sem se odločil za spodnjo pot. Ko je ta postala vse manj shojena, sem že vedel, da grem res proti planini Javornik. 

Najprej mi je bilo vseeno, saj sem itak po telefonu povedal, da bom šel tja. V senci je bilo vedno bolj hladno, pot se je vlekla. Ni in ni je hotelo biti konec. Še najhuje je bilo to, da sem vedel, da na drugi strani grebena vodi pot lepo po soncu nazaj proti izhodišču.

Do avtomobila je še daleč

Že nekaj časa sem hodil znotraj ograde planine, ko sem se le odločil in šel po nekem kolovozu čez greben. Potem ko sem splašil divjega petelina in šel potiho po poti, ki je bila polna sledi divjih prašičev, sem le prišel na vrh. Tu sem z olajšanjem stopil na pot in se obrnil nazaj proti vzhodu.

Stegovnik

Po soncu je bila pot prijetnejša, utrujenost je premagovala zavest, da se ne oddaljujem od avtomobila. Na travniku, kjer se je lepo videl cel greben Stegovnika, so se mi markacije spet skrile. Dolgo jih nisem iskal, saj sem odkril dokaj novo gozdno vlako. Kljub temu, da je grdo zarezala v naravo, sem je bil vesel, saj sem vedel, da me bo pripeljala do ceste.

Ali je cesto odneslo?

Ko sem med spuščanjem po vlaki zagledal ta prizor, sem se ustrašil, da je cesto odneslo in da bom moral spet visoko naokrog iskati stezo.  Na srečo ni bilo tako in je bil prehod čisto varen.  Kmalu za tem sem prišel na pravo gozdni cesto, ki je vodila do avtomobila.

Željo po sprehajanju sem pa za ta teden potešil.

Za nedeljski izlet v hribe smo se toliko časa dogovarjali, da sem nazadnje ostal sam. Ko sem razmišljal, kam naj grem, sem se odločil za tržiški konec. Lani sem šel na Begunjščico z juga. Tokrat sem se odločil, da se povzpnem nanjo s severne strani, saj v kopnem tod že dolgo nisem hodil.

Jutro nad Ljubeljem

Na Možeh

Suho ruševje in Vrtača

Pogled na Deželo

Pogled proti Grintovcem

Obnovljena pot proti vrhu

Vedno lačne kavke

Greben Begunjščice

vhod v Bornova tunela