Zapisi enega Janeza

Dejstvo, da sem bil prej v Trabzonu in Marakešu, kot pa na Dunaju, je čisto moja napaka. Vedno sem se namreč bal tistega reka: “Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj”.  Že kot otroka me je namreč skrbelo, da bom svoj trebuh pozabil v kaki garderobni omarici v predmestju avstrijskega glavnega mesta.

Letos mi je končno uspelo premagati strah in sem mesto obiskal, vendar ne sam . Mesto se je najbrž zaradi mojega prihoda praznično odelo. Povsod je bilo polno lučk, na vseh pomembnejših trgih so postavili stojnice, kjer so prodajali različno kramo, ki je bila, če ne za kaj drugega, prava paša za oči.

 

 

Na stojnicah so točili kuhano vino, ki ga niso ponujali v cenenih plastičnih kozarcih, kot pri nas, ampak v ličnih skodelicah. Če ti ni bilo žal dveh eurov za kavcijo, si skodelico lahko odnesel domov. Tudi za hrano je bilo dobro poskrbljeno, saj si poleg obveznih klobas in pečenega krompirja dobil še sladice vseh vrst. 

 Še fijakerski konji so se oblekli času primerno. Na glavo so si poveznili čepice, pod rep pa so jim obesili zanimive priprave, ki so preprečevale, da niso preveč ponečedili bivšega cesarsko kraljevega mesta.

Povsod naju je pričakala nepopisna gneča. Na spodnji sliki je samo del množice, ki se je zbrala v soboto opoldan pred Štefanovo katedralo.

Malo bolj mirno je bilo na sejmu pred dvorcem Belvedere. Tu sva si v miru ogledala stojnice in si privoščila prigrizek.

Pred Shoenbrunom je bila večja gneča, zato sva se hitro umaknila pred mrazom v toploto kavarne. Jabolčni štrudl z vanilijevo omako je bil tako pregrešno dober, da sva takoj pozabila, da je bil tudi pregrešno drag.

Ko je nad mesto legla tema, sva se namenila še proti mestni hiši. Pred parlamentom sva ugotovila, da najbrž ne bova sama uživala v razkošni okrasitvi.

Prerivanja v množici nama je bilo kmalu dovolj, zato sva se raje obrnila in poiskala znameniti hotel Sacher. V kavarni sva si privoščila njihovo torto in ob čaju nabrala moči še za nočni potep do Štefanove katedrale.

Zvečer so vse trgovine in njihove izložbe zažarele v svetlobi miljonov lučk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nisva hodila samo po božičnih sejmih. Poleg številnih znamenitosti sva si ogledala še musical Ples vampirjev in zanimivo razstavo del impresionistov v galeriji Albertina.

 

Videla sva, da Dunaja v treh dneh ne moreš do potankosti spoznati. V tako kratkem času lahko dobiš le osnovo za načrtovanje naslednjih obiskov.