Zapisi enega Janeza

Po skoraj mesecu dni hribovske abstinence sem se želel malo sprehoditi. Ko sem razmišljal kam, sem se nazadnje odločil za Stegovnik. Na njem še nisem bil, pa še daleč se ni treba voziti.

Gozdna cesta je v zimskem času odprta, zato sem se peljal mimo zapornice še precej visoko. Kasneje sem ugotovil, da bi se lahko pripeljal še više, saj je bilo pri vikendu parkiranih nekaj avtomobilov. Navsezadnje pa je bil moj cilj hoja. Kolovoz in kasneje steza me je pripeljala na Močnikovo sedlo. Tu sem ta dan prvič stopil na “rožo blodiko”, kot jo je imenoval Kugy.

Namesto da bi sledil markacijam, ki so vodile proti grebenu, sem se odločil za markirano stezo, ki se je prav kmalu pričela spuščati. Ko sem moral plezati preko podrtih smrek, sem ugotovil, da markacije ne vodijo na Stegovnik. Po podrobnejšem ogledu zemljevida sem obrnil. Na primernem mestu sem jo ubral kar po bregu navzgor proti grebenu, kjer sem kmalu našel stezo in markacije.

Potem se je pot strmo dvignila na ozek greben, ki ni bil čisto nič pohleven. Na obeh straneh je precej prepadno. Po vpisu v knjigo in malici, sem poklical Ireno ter ji v šali dejal, da bom najbrž izkoristil lep dan in šel še na planino Javornik.

Spustil sem se po zahodni strani. Strmine sploh ni hotelo biti konec, tako da sem pomislil, da sem zašel. Potem sem le prišel do tiste jame, po kateri je Stegovnik znan. Prehod skozi luknjo je res slikovit.

Ko sem na drugi strani stene prilezel iz jame, sem ta dan že drugič stopil na rožo blodiko. Namesto da bi šel po poti navzgor nazaj proti sedlu, sem se odločil za spodnjo pot. Ko je ta postala vse manj shojena, sem že vedel, da grem res proti planini Javornik. 

Najprej mi je bilo vseeno, saj sem itak po telefonu povedal, da bom šel tja. V senci je bilo vedno bolj hladno, pot se je vlekla. Ni in ni je hotelo biti konec. Še najhuje je bilo to, da sem vedel, da na drugi strani grebena vodi pot lepo po soncu nazaj proti izhodišču.

 

Že nekaj časa sem hodil znotraj ograde planine, ko sem se le odločil in šel po nekem kolovozu čez greben. Potem ko sem splašil divjega petelina in šel potiho po poti, ki je bila polna sledi divjih prašičev, sem le prišel na vrh. Tu sem z olajšanjem stopil na pot in se obrnil nazaj proti vzhodu.

 

Po soncu je bila pot prijetnejša, utrujenost je premagovala zavest, da se ne oddaljujem od avtomobila. Na travniku, kjer se je lepo videl cel greben Stegovnika, so se mi markacije spet skrile. Dolgo jih nisem iskal, saj sem odkril dokaj novo gozdno vlako. Kljub temu, da je grdo zarezala v naravo, sem je bil vesel, saj sem vedel, da me bo pripeljala do ceste.

Ko sem med spuščanjem po vlaki zagledal ta prizor, sem se ustrašil, da je cesto odneslo in da bom moral spet visoko naokrog iskati stezo.  Na srečo ni bilo tako in je bil prehod čisto varen.  Kmalu za tem sem prišel na pravo gozdni cesto, ki je vodila do avtomobila.

Željo po sprehajanju sem pa za ta teden potešil.

Objavljeno dne 23.11.2008 ob 08:52 Zapisano pod: Hribi. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.