O
Vrtaški planini sem razmišljal že pred mesecem, ko sem šel na
Kukovo špico. Zanimala me je steza, ki naj bi bila speljana nekje iz Črlovca direktno na planino. O njej je malo zapisanega. Še največ se je pisalo, ko so pred leti hoteli narediti po tej stezi cesto, ki bi za vedno spremenila podobo teh krajev.
Nad planino Višek
Na spletu sem končno našel približen opis. Ko sva v nedeljo zjutraj, še v mraku, z Radotom lezla iz avtomobila pri Črlovcu, še nisem bil prepričan, da bova ta dan našla cilj.
Adrenalinska brv
Po ozki in spolzki brvi sva šla čez potok Peričnik, ki je malo niže v šumečem slapu padal čez steno. Ko je bila ta preizkušnja za nama, sva se znašla na udobni stezi.
Barve jeseni
Jesenski gozd so razsvetlili sončni žarki. Steza pa ni bila speljana prav nič po “lovsko” . V strmih okljukih se je dvigala vse više. Pod steno imenovano Legnarjev komen sva prišla iz gozda. Nad nama je steno dvakrat preletel planinski orel. Prehitro, da bi ga lahko ujela v fotoaparat.
Nad dolino Vrat
Pot je postala bolj položna. Na njej je bilo malo snega, zato sva morala bolj gledati pod noge, kot pa se ozirati naokrog. Prekrasne panorame vršacev nad dolino Vrat sva se končno lahko naužila na razgledišču Krasje malo pred ograjo Vrtaške planine.
Ledene sveče na Vrtaški planini
Na planini ni bilo več krav. Po sledovih v snegu sva videla, da jo sedaj rada obiskuje divjad. Vse je bilo prehojeno. V skrinjici sva našla vpisno knjigo. Zadnji vpis je bil star dva dni.
Napredovanje proti Vrtaškemu Slemenu je bilo lažje zaradi markacij ob poti in zaradi sledi predhodnika. Ta je imel v snegu, ki je zakril stezo, več težav. Kar nekajkrat je zavil s poti. Na najino srečo je med vračanjem bolj točno sledil stezo.
Vrtaško Sleme
Snega je bilo vedno več. Na osojnih krajih so bile razmere čisto zimske. V kotlini pod Slemenom je predhodnik obupal in obrnil. Midva pa sva šla naprej po suhem snegu. Ponekod se nama je vdiralo do kolen.
Zimske razmere na grebenu
Malo pod grebenom sva srečala tri planince, ki so na vrh prišli z jugozahoda. Bil sem jih kar vesel, saj sem vedel, da bodo oni poiskali vstop na stezo proti Vratom, po kateri sva se tudi midva mislila vrniti.
Kukova špica in Špik
Razgled z vrha je segal od Kranja do Visokih Tur. Seveda sem najbolj ponosno gledal na
Kukovo špico, ki se je vsa zasnežena dvigala nad nama. Tudi spomini na
Špik so oživeli.
V daljavi so se v novem snegu svetili avstrijski vrhovi. Spet je dišalo po smučariji.
Triglav se je skrival v megli
Na Sorškem polju je še ležala megla. Tudi Triglav se je sramežlijo skrival za oblakom. Ko sva se vračala, sva od daleč videla še enega planinca. Več jih pa najbrž ta dan ni bilo v teh krajih.
Pod travnikom je bilo treba najti tisto lovsko stezo, ki pelje v Vrata. Čeprav so tisti trije pred nama o tej stezi govorili precej samozavestno, so po sledovih sodeč imeli pri iskanju veliko problemov. Za njimi pa tudi midva, saj sva se zanašala na njihove stopinje.
Po mučnem prebijanju skozi ruševje in plezanju čez spolzke, strme trave se je končno prikazal macesen ob stezi, ki mi je ostal v spominu od zadnjega obiska.
- Na lovski poti v Vrata
Ko sva stezo našla, težav še ni bilo konec. Ozko stezico je prekrivalo ruševje. Ko sva se prebijala mimo, se je na naju stalno vsipal sneg z vej. Bilo je prav hecno, ko sem moral vsake toliko časa stisniti rokav, da je iz njega steklo vsaj malo vode.
Ko sva prišla na del, ki ga poznava s poti na Kukovo špico, je snega počasi zmanjkalo. Po bližnjicah sva bila nato zelo hitro pri avtomobilu v Črlovcu.
Za nama je bila še ena lepa tura.
Objavljeno dne 9.10.2008 ob 07:13 Zapisano pod: Hribi.
Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir.
Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.
9.10.2008 ob 08:49
Krasne fotke in opis, še večkrat.
Lep pozdrav.
9.10.2008 ob 09:39
Izredno, se pridružujem Jaz-u, čim večkrat, lp
9.10.2008 ob 10:15
Superca, bravo!
9.10.2008 ob 11:09
O lep prispevek.Spet si me dal idejo kam iti.Hvala
9.10.2008 ob 12:32
Janez tvoj blog je zmeraj lepo brati, super opisi, lepe slike.
9.10.2008 ob 12:37
Pred leti sem bil na Vrtaški planini in na Slemenu, ampak bajte pa nisem nikjer videl. To me malo moti ali pa jo pred leti še ni bilo, če prav sem ubral isto pot - iz Vrat. Ja, lepo pa je.
9.10.2008 ob 12:53
Se zahvaljujem za pohvale. Upam, da se ne bom prevzel.
Fuga: Sem ti poslal fotografijo napisa pod streho planšarije. Stan je bila zgrajen leta 1932.
9.10.2008 ob 13:22
Zanimivo, lani so bile takšne razmere en mesec kasneje. Nekatere slike so skoraj identične
@Fuga - pomoje si ti prišel na planino malo višje proti vrhu - glej spodnjo sliko:
http://lh4.google.com/seamus.pink/RyzPU0nYBzI/AAAAAAAADaQ/X3BzwhuIhNU/DSC_1788_1790.jpg?imgmax=640
5.11.2008 ob 20:31
Ja, gor sem prišel nekam bolj proti Slemenu. Pravzaprav na sedlo med Vrtaškim vrhom in Slemenom. Pod tisto skalo na prvi sliki pa je tudi plastični tulec, ki sta ga pustila Zupančič in Vodeb (menda), notri pa je vpisni listek za tiste ki delajo pot PP. Tulec je seveda od kalcijevih tablet. Da ne bi prveč nakladal, me ponovno mika tja gor, ker je tako skrivnostno odmaknjeno in sam svet mir. Je pa takrat iz visokih oblakov pršil dež, tako da so se precej dobro videle steze naprej za Ak in pa greben na Kukovo špico. Tudi to imam še v načrtu.
Pa veliko lepih doživetij na planinskih poteh še naprej - a včasih je lepo tudi kaj splezati. Trenutno se pobijam na vrhovih med Kurjim vrhom in Špikom. Letos sem bil na Rigljici in Rušci. O tem pa kdaj drugič.