Turska gora
Ko sem prejšnji torek zvečer klical Radota, me je med pogovorom nekajkrat vprašal, kakšno bo vreme. Rekel sem mu, da ne bo deževalo, več si nisem upal napovedovati. Poklicala sva še Bojana, ki je bil takoj za to, da delovni teden skrajšamo z izletom v gore.
Jutro v Koncu
Domenili smo se, da se dobimo, kot običajno, “sredi noči”. Ravno se je pričelo daniti, ko smo lezli iz avtomobila v Koncu. Za Tursko goro smo se odločili, ker je Radotu manjkal žig v dnevniku SPP. Jutro je bilo hladno, nebo pa brez oblačka, tako da smo skoraj vriskali od veselja.
"Danes me ne bo v službo ..."
Stezo smo kar srečno našli. Neoznačena lovska steza je lepo speljana, vodi pa stalno navkrber, nikjer ne pusti, da bi se človek malo oddahnil. Dolina je kmalu ostala globoko pod nami. Pogled proti Ljubljani je zakrivala megla.
V dolini je megla
V senci je bilo presneto mrzlo, zato smo komaj čakali, da smo zavili na trave, ki so bile že obsijane s soncem. Mrzel veter pa ni dajal soncu nobene moči, da bi nas pogrel. Z roba sta nas opazovala dva gamsa: koza in mladič.
Kontrolorja
Pri bivaku, pločevinasti kocki, smo si malo oddahnili. Tu nas je pričakal prvi sneg. Res samo nekaj centimetrov, vendar dovolj, da smo morali previdno izbirati vsak korak, da nam ni spodrsnilo.
Bivak
Do vrha Turskega žleba smo se morali malo spustiti. Severna stran je kazala čisto zimsko podobo. Sneg je bil zmrznjen, da je kar škripal pod nogami.
Turski žleb
Do vrha je potem samo še malo. Ko se steza obrne na severno stran grebena, smo se počutili kot sredi zime. Misli so se nam hitro usmerile na zimo in smučarijo.
Pod vrhom
Na vrhu smo si vzeli čas za malico in razgledovanje. Ob pogledih na sosednje vrhove so se nam obudili spomini. Bojan je pripovedoval, da je pred trideset leti na vrhu Brane zakopal steklenico travarice. Dolgo smo modrovali, če še leži tam in kaj bi bilo, če bi jo našli.
Brana
Med tem so se prav potiho prikradle megle.Najprej okrog Grintovca in Skute, nato so pričele prekrivati celotno nebo. Ko smo se pričeli spuščati, je bila svetloba prav zoprno zimska.
Melišče
Spust smo si olajšali z dričanjem po meliščih. Kljub temu je do doline ostalo še veliko ovinkov.
Ko smo bili končno spet v Koncu, so nebo v celoti prekrili oblaki. Okrog Turske gore so se vlekle megle, mi smo pa doživeli še en lep dan.
2.10.2008 ob 07:59
zelo lepo
2.10.2008 ob 09:33
Pogrešam opis težavnosti poti
2.10.2008 ob 09:50
V vodnikih piše: “zahtevna neoznačena steza”. V resnici pa to pomeni dobrih 1300 metrov višinske razlike, nekaj mest zavarovanih z jeklenicami in nekaj mest, kjer si moraš pri hoji pomagati z rokami. Nikjer pa ni preveč prepadno. Največjo težavo zame predstavlja velika višinska razlika.
Je pa ocena težavnosti vedno subjektivna. Kar je nekomu enostavno, lahko meni predstavlja nepremostljivo oviro in obratno. Zato za težavnost raje preverim v knjigah, je o tem že veliko napisanega.
2.10.2008 ob 10:20
Ja, enjanez. Res je težavnost zelo subjektivna reč. Človek se pa z leti tudi zelo spreminja. Če nisi več tako aktiven, se ti ista pot, ki se ti je včasih zdela lahka, zdi čez čas zahtevna. /iz lastnih izkušenj/Je pa v Savinjskih Alpah veliko lepih poti, ki jih z malo planinskega znanja in telesne pripravljenosti lahko osvojimo. Prav pa je , da se ne precenjujemo in pri izbiri poti upoštevamo svoje zmogljivosti. Sploh pa so naše planine lepe v jesenskem času, ko se vse nekako umiri in pripravlja na zimski počitek. Vsem, ki se boste še podali v hribe želim veliko lepih doživetij.
2.10.2008 ob 11:16
Jihaaa, žleb je že zasnežen, še malo pa bo, he he
2.10.2008 ob 11:56
Že diši pozimi. Čudovito, še veliko takih tur inseveda tudi opisov, da lahko uživamo vsaj v slikcah! Hvala