Popravni izpit na Kukovi špici
Kukovo špico smo imeli namen obiskati predlani. Zaradi slabega počutja sem takrat prišel komaj do sedla Gulce, krmil kavke in čakal prijatelja, da sta se vrnila z vrha. Potem mi je bilo vsakič, ko sem se peljal proti Gorenjski, žal, da takrat nisem šel na vrh.
Megleno jutro v Vratih
Prejšno soboto je le prišel čas zanjo. Ob šestih sem bil v Vratih, pri grapi Črlovec. Bil sem sam, mimo mene so pa v koloni vozili zavzeti osvajalci Triglava. Nad dolino so bili nizki oblaki. Pot sem sicer poznal, vendar me neoznačena pot v megli ni preveč veselila. S steze sem zaradi napačno postavljenega možica prehitro zavil navzgor. Potem sem imel precej težav z orientacijo v megli in grušču. Na srečo sta za menoj prišla še dva, ki ju je možic prav tako zavedel. Skupaj smo potem le našli pravo smer.
Sedlo Gulce
Pod sedlom smo prišli iz oblakov. Tržičana sta bila precej hitrejša od mene. Ko sem prisopihal na sedlo, sta onadva že veselo malicala na mehki travi. Tudi sam sem odprl nahrbtnik in počakal, da sta šla naprej in mi kazala pot.
Amfiteater
Ko smo se vzpenjali proti vrhu, se nam je odprl prekrasen razgled. Za mano je izza krnice Amfiteater kukala Škrlatica. V daljavi so se videle Visoke Ture, nad meglo v Vratih se je dvigal Triglav.
Triglav
Pot do vrha je precej strma, vsak korak je zahteval previdnost. Ko sem končno stal pri skrinjici na vrhu, sem bil zadovoljen, ker sem izpolnil obljubo, ki sem si jo dal pred dvema letoma.
Špik
Na vrhu je bilo prijetno toplo, nad meglenim morjem so se dvigali le vrhovi dvatisočakov. Čeprav so nekateri za moje sposobnosti nedostopni, jih zdaj že veliko poznam. Posebno zanimiv je bil Špik, ki je s te strani kazal drugačno podobo.
Nazaj na sedlo
Na žalost pa nisem mogel v neskončnost sedeti na vrhu. Čakala me je še dolga pod v dolino. Tržičanoma sem pustil malo samote na vrhu, sam sem se previdno spustil proti sedlu. Tam sem še malo poležal na mehki travi, potem sem se spet potopil v megleno morje.
Spet pod oblaki
Dol je šlo po meliščih hitreje. Le vsake toliko časa sem moral počakati, ker se je v čevljih nabralo preveč peska. Ko sem prišel iz megle, sem tudi videl, da bi za vzpon porabil precej manj energije, če me ne bi možic1 zapeljal na strmejšo pot. Tisti, ki možice sestavljajo, bi se morali zavedati, da to ni samo nekaj kamnov zloženih na kup, ampak je to prometni znak, za katerega veljajo določena pravila. Napačno postavljen znak je lahko vzrok za nesrečo.
Triglav je zdaj višji
Med razmišljanjem o ljudeh, ki možice postavljajo brez vsake odgovornosti in pa o tem, zakaj je sploh treba postavljati oznake na neoznačenih poteh in brezpotjih, sem prišel v gozd na prijetno lovsko stezo. Tam so se mi slabe misli razkadile. Tudi oblaki so se pričeli trgati. Spet se je odprl pogled na Triglav.
Po sedmih urah hoje sem se z bolečimi nogami usedel v avto. Priznati moram, da je bilo prijetno, posebej zato, ker sem svoj dolg do Kukove špice odplačal.
- SSKJ: alp. kup zloženega kamenja na doseženih višinskih točkah ali za oznako smeri v nepreglednem svetu
[↩]
10.09.2008 ob 14:38
Možici so že vredu zadeve - tam kjer je res brezpotje. Na Kukovo je itak neoznačena pot in ne brezpotje in so res nepotrebni.
NA tako obiskanih poteh je problem tudi s tem, ker jih dejansko postavljajo ljudje, ki se jim to zdi fajn. Pač gor hodijo tudi “planinci”, ki jim je kultura že rahlo tuja in so praktično že turisti.
Na brezpotnih turah pa dejansko pomenijo sled in se jih postavi z namenom in ne vse povprek.
Saj po eni strani je smešno tudi to, koliko možicev je na markiranih poteh. Bi rekel, da to samo potrjuje mojo teorijo - tam je samo še več turistov, ki se jim fajn zdi, da postavijo možica.
Sam ga nisem še nikoli postavil, uporabil pa že dostikrat
10.09.2008 ob 19:47
Pokojni Mihelič je napisal, da se “… (pri možicu)zgoraj odpre lepo prehodno pobočje, … … tu se začne brezpotje, vendar je čas naredil svoje …”.
Vedel sem, da moram s steze zaviti na mestu, kjer ni ruševja. Vedel sem tudi, da sta taki čistini dve in da je pri drugi postavljen možic. Ko sem pa že pri prvi videl možica, sem mislil, da sem v megli prvo čistino spregledal, zato sem zavil gor.
V bistvu sem pa s svojim pisanjem hotel opozoriti tiste, ki iz zabave postavijo možica, da tega raje ne počnejo.
10.09.2008 ob 21:24
aha, tam je bil problem.
). In ni nič težja kot sredinjska samo malo rušja je vmes. Torej bolje pozno kot prehitro 
Jest pa sem prvič pozabil kaj je Mihelič napisal in sem šel prepozno gor (tretja čistina
Sploh sem na Kukovo že tolikokrat falil, da je groza
Prvič pozimi - falili smo big time - do gulc smo šli skoz po levem delu, namesto po desnem. No na koncu zaradi izčrpanosti niti nismo šli na vrh …
Nato sem naslednjič falil že spet spodaj, ker sem šel kar po tistem hudourniku navzgor (nič posebnega edino eno mesto je rahlo za poplezat) namesto da bi zavil desno na lovsko pot.
Nato, kot že omenjeno enkrat sem šel prepozno iz tiste poti.
Zanimivo je, da naslednja tura, ki sem jo tudi večkrat po svoje izpeljal (beri falil pot) je pa naslednja prehodna zadeva v Vratih - bivak II. Sem šel gor že po treh različnih grapah.
Sedaj imam občutek, da mi gre že bolje in da pot lažje najdem in včasih pogledam za možice, če mi ponudijo pot.
Glede nasveta pa upam, da ga bo kdo upošteval …
11.09.2008 ob 07:24
Navsezadnje je čar takih poti, da iščeš primerne prehode. Tudi če na koncu tako zgrešiš, da ne prideš na cilj. S kolegom sva tako pred mesecem iskala stezo na Gamsov skret in pri tem spoznala čisto nove kraje v Kamniški bistrici. Bilo je nepozabno.
9.10.2008 ob 07:16
[...] Sleme O Vrtaški planini sem razmišljal že pred mesecem, ko sem šel na Kukovo špico. Zanimala me je steza, ki naj bi bila speljana nekje iz Črlovca direktno na planino. O njej je [...]