“Tistemu, ki se ni vzpel na Špik, jaz že ne priznam statusa gornika”, je v svojem vodniku zapisal Tine Mihelič.
Sam sem se temu prelepemu cilju dolgo izogibal. Malo me je motil naporen dostop, malo me je tudi strašila tista veličastna stena, ki jo vidiš iz martuljške strani. Ko sva ugotavljala, kam bi še šla v dopustniških dneh, je po ponesrečenem iskanju poti čez Gamsov skret, Bojan predlagal turo v Martuljški konec, jaz pa sem predlagal Špik. Takoj sva bila dogovorjena.
Čez dva dni sva ob sončnem vzhodu že obuvala čevlje pri Ruskem križu. Proti Krnici sva šla za spremembo enkrat v kopnem. Med hojo proti koči sva obujala spomine na smučarijo pod
Kriška stena
Kriško steno in si ogledovala posledice skalnega podora. Pred kočo sta naju dohitela dva Avstrijca, ki sva ju srečala na parkirišču. Bila sta veliko hitrejša od naju, nama se pa itak v lepem jasnem jutru ni mudilo .
Gruntovnica
Dolina je že globoko
- Škrlatica
Za nama je bilo že dobrih 1000 m vzpona in trava na sedlu je kar vabila k počitku. V čistem jutranjem zraku se je videlo zelo daleč. Najlepše se je seveda videla Škrlatica, ki je s te strani za navadne ljudi nedostopna.
- Lipnica
Malo nad sedlom se je prikazal vrh. Ni mi šlo v glavo, zakaj je tako blizu in tako krotek. Ko smo premagali zavarovan greben, smo se vsi zapodili proti vrhu. Na vrhu smo razočarani ugotovili, da je do Špika še kar nekaj korakov. Stali smo namreč na vrhu njegove sosede Lipnice.
- Pod Špikom
Med spuščanjem proti Špiku sva srečala Avstrijca, ki sta se že vračala. Na vrhu naju je čakal veličasten razgled. Globoko pod nama je bil Gozd Martuljek. Vse naokrog pa sami velikani od Mangarta, Škrlatice, do Kukove špice.
Razor in Prisank
Pot navzdol
nad Kačjim Grabnom, do doline je še daleč.
Zoprne in drseče poti ni in ni hotelo biti konec. Noge so že krepko čutile utrujenost. Ko sva pod sabo zaslišala šumenje potoka, sva popila zadnje kaplje iz čutar. Spustila sva se še precej metrov, da sva prišla do struge potoka. Tam sva našla samo kamnito strugo, voda je žuborela globoko pod kamni.
Pogled na prehojeno pot
Čisto na dnu, že na cesti, sva končno prišla do studenca. Med umivanjem in pitjem vode sploh nisva videla turistov, ki so šli na “dolg” pohod od Erike proti koči v Krnici. Začudeni so naju gledali in niso razumeli najinega veselja, ko ko sva končno prišla do čiste studenčnice.
Janez zelo lepe fotke imaš! Gore so res krasne! Greš kdaj tudi v avstrijske Alpe? Jaz sem bil prejšnji vikend. Če te zanima kaka fotka al pa rabiš kak namig odsurfaj na moj blog. lp
Tudi jaz sem šel včeraj na Špik (drugič do sedaj). Smo imeli kar srečo z vremenom, saj sta bila le Špik in Škrlatica obsijana s soncem, drugi vrhovi pa so se raje zavili v oblake.
Matej: Hvala. V Avstriji poznam Nockberge in Ankoglovo skupino, drugje pa zaenkrat še nisem bil.
[...] Zapisi enega Janeza « Špik [...]
Janez, pohvale za blog. Lepe fotografije
Špik je res veličastna gora. Vsakič, ko prečkam most v KG, mi pade v oči njegova mogočna stena. Nanj sem se povzpel lansko sezono, vendar za pristop sem izbral pot čez Kačji graben. Marsikomu se to zdi čista norost, vendar bi se še enkrat enako odločil. Med vzponom po melišču sva bila deležna nemalo čudnih pogledov 
. Saj se res pomikaš po sistemu dva gor en dol, ampak pravi Špik okusiš in polno doživiš le po melišču. Ravno zaradi problemov, ki jih ti opisuješ pri sestopu (mokre skale), je izbira upravičena.
Pa varen korak še naprej želim.
Tudi midva sva čudno gledala dva, ki sva ju srečala na dnu melišča. Ko zdaj premišljam o tem, je najbrž res lažje skozi Graben gor, kot se dričati dol. Po drugi strani je bila pa na koncu voda studenca pod cesto tako dobra, da je ne bi zamenjal za pivo, ki se namaka v koritu pri koči.
Tudi meni je bilo sestopati po Kačjem grabnu grozno, melišča na vrhu malo pomrznjena in zasnežena, tako da kakšne uživancije ravno ni bilo, v gozdu pa vseskozi spolzko, strmo in dooooolgo
Najbrž je najboljša varianta kar lepo gor in dol čez Krnico. Aja, čudovite fotke!
Mislim, da je pri malo katerem vrhu taka dilema, kje gor in kje dol, kot pri Špiku. Sam zagovarjam vzpon po Kačjem grabnu in vidim, da nisem edini.
Sem pa ravno tako imel probleme s pomanjkanjem vode pri sestopu, tam v Gruntovnici mi je že vsako šumenje listja asociiralo na bister potoček, vode pa ni bilo vse do koče v Krnici, kjer mi je bila za začetek boljša od tistega piva v koritu. No, pa tudi to je prišlo na vrsto
)
Ja, še nekaj je bilo zanimivo. Moja partnerica se je tako ustrašila tiste ohlapne zajle na Lipnici, da sem jo komaj spravil čez. vendar sva po tistem šla v alpinistično šolo in od takrat naredila mnogo veliko zahtevnejših tur.