Z Radotom sva se pogovarjala, da bi pred dopustom naredila še eno večjo turo. Malo čez peto uro zjutraj sva bila v Vratih. Tam je bilo že precej ljudi. Kot na tekmi smo se skoraj istočasno napotili v isto smer. Kolona se je razvlekla, nekateri so zaostali, nekateri so šli čez Sovatno, drugi čez Prag. Na koncu so nama sledili le še trije žlobudravi Nemci, ki so govorili tako na glas, da je odmevalo po dolini. Pri bivaku pod Luknjo sva jih spustila naprej, potem so le utihnili.
Čez Luknjo so se vlekle megle in v jutru pričarale čarobno svetlobo. Tisti Nemci so se odpravili čez Plemenice proti Triglavu. V steni je bilo že nekaj ljudi. Všeč mi je bilo, ker so vsi imeli čelade in komplete za samovarovanje. Pri tem sem se spomnil, da sem sam čelado kupil prav zaradi plošče v tej steni, ki je označevala kraj, kjer je umrlo neko dekle, ki jo je zadelo padajoče kamenje.
Mrzel veter in megla nama nista pustila dolgo občudovati plezalce v steni. Odšla sva na desno, v samoto proti Bovškem Gamsovcu.
Kot se hribu, ki nosi ime Gamsovec spodobi, sva kmalu sva naletela na trop kozorogov, ki so na skali vadili borilne veščine. Niso se naju bali, le če sva se jima v fotografski vnemi preveč približala, so rezko zažvižgali. Iz doline so vse bolj silile megle, ki so naju priganjale naprej.
Nad konto med Pihavcem in Gamsovcem sva v megli doživela redek pojav, ko se okrog človekove sence v megli naredi mavrica. Ker izgleda, kot bi se okrog človekove sence naredil svetniški sij, pojav imenujejo glorija. Pred tem sem ga doživel samo pred leti na Rodici.
Po transverzalni poti mimo Gamsovca sem že večkrat hodil, na samem vrhu pa še nisem bil. Tokrat sva se potrudila tistih nekaj metrov po grebenu. Ni nama bilo žal. Razgled je bil veličasten.
Na jugu se je nad meglo dvigal Triglav. Bil je tako blizu, da si lahko razločil stolp na vrhu in vetrnice na Kredarici.
Proti vzhodu sta se kazala Stenar in Križ. Iznad Stenarskih vratc je kukala Škrlatica. Pot proti Stenarju se je razločno videla, le čez Vratca je silila megla.
Na severu se je globoko pod nama bleščalo smaragdno Spodnje Kriško jezero. Nad njim sva videla Pogačnikov dom in pa cilj lanskoletne ture – Razor.
Pot navzdol proti Kriškim podom je ponekod kar “zanimiva”. Posebno tisto mesto, kjer se moraš preriniti skozi ozko razpoko v skali.
Na Vratcih sva spet prišla v meglo. Težave z orientacijo so začinili še ostanki snega, ki so prekrivali redke markacije. Čez snežišča sva se ponovno dvignila proti Stenarju. Na vrhu sva si privoščila malico. Hladen veter in grozeče megle nama niso privoščile dolgega počitka.
Pri povratku sva naletela na še en trop kozorogov. Ti so bili bolj plašni. Res se tudi nama ni več dalo letati za njimi, za nama je bila že dolga pot.
Spust proti Stenarskim vratcem ni bil prijeten, saj sva se zavedala, da se bova morala še enkrat povzpeti dobrih sto višinskih metrov. Res sva morala kmalu navzgor, najprej po grušču, nato po s peskom posuti polički. Pred leti sem tod že hodil. Takrat nisem šel čez vrh. Opis sitne škrbine v vodniku me je zapeljal, da sem šel po polički pod njim. Tokrat sva šla čez vrh in imel sem občutek ,da je čez vrh enostavneje kot po “lažji” obvoznici. Kako lahko različni ljudje stvari različno vidijo.
Do Stenarja sva hodila čisto sama. Na Stenarju naju je prehitel planinec, ki je prišel direktno iz Vrat. Na poti proti Križu sva le pričela srečevati ljudi. Najprej manjšo skupino pod Stenarjem, romantičnem paru, ki je počival na križišču, sva se izognila po bližnjici, da ju ne bi motila. Na vrhu Križa sva se zamenjala z dvema, s katerima smo skupaj štartali zjutraj v Vratih. Naju sta na vrhu zamenjala dva Italijana.
To je bilo pa tisti dan tudi vse. Razen kozorogov, ovac in drobne miške, ki sem jo presenetil pod neko skalo. Še pri bivaku Na Rušju ni bilo nikogar.
Malo pod bivakom se je pokazal Aljažev dom v Vratih. Najprej je izgledal čisto blizu. Ko pa se spomniš, da te do njega loči še dobrih 900 metrov višine, se z žalostjo spomniš, da bo preteklo še nekaj časa, da boš lahko naročil pivo.
Je pa zato toliko prijetnejše, ko se po debeli uri žeje in pričakovanj usedeš na klopco in s suhimi usti izrečeš tiste besede. Potem pa pretegneš utrujene noge, zamižiš in pomisliš, da je bilo za tak lep dan vredno tako zgodaj vstati.
Krasno – kot, da sem z vama prehodil to pot…res prijetno branje
in dobre fotke.
Lep pozdrav – še zame kakšnega dvatisočaka premagajta.
Ja, čelada bo postala kar klasika tudi pri moji hribovski opremi, ampak več o tem jutri.
Pa krema tudi.
Tudi naju je, kljub megli, malo oplazilo sonce.
Super tura, super pot.
Glorija je pa posebno doživetje, a ne?
Lepo napisano in poslikano, najbolj mi je všeč prva slika, Luknja.
BTW: Plamenice pa morda le nadomesti s Plemenicami. Srečno!
Hvala Nick za opozorilo. Sem že popravil.
Lepo + zanimiva, nevsakdanja tura
A za sneg sta imela kaj zimske opreme?
Prej sva prebrala, da s te strani snežišča niso problematična. Kar jih je bilo, niso bila strma. Oteževala pa so orientacijo v megli, saj se steza ni videla, v snegu pa tudi ni bilo nobenih sledi.
Več težav je imel tisti, ki je šel gor čez Stenarska vratca. Tam je bila zadnjič zimska oprema še obvezna.
En dan bi moral gor na pohod.
Lepo!
[...] Bovški Gamsovec – Stenar - Križ Published August 14, 2008 Slike & Ture Bovški Gamsovec – Stenar – Križ [...]