Zapisi enega Janeza

V nedeljo zjutraj sva morala nahraniti tastove domače živali. Da ne bi šla nedelja čisto v nič, sva jo mahnila kar po bližnjici v Selško dolino.  V Železnikih sva zavila proti Prtovču, od tam pa, kot ponavadi, po desni poti Čez Razor.

 

Ko sva prišla iz gozda, so naju pozdravile številne cvetlice.  Ker je šlo proti Ratitovcu zelo veliko ljudi, sva šla raje desno, na prelaz Vratca. Z Vratc se je lepo videla tista strmina, ki je pozimi tako dobra za smuko.

 

Pred prelazom sva se odločila, da ne greva na Ratitovec, ampak na njegovega samotnega soseda Kosmati vrh. Poiskala sva stezo, ki je vodila proti vrhu. Steza je bila markirana, vendar je bila tako slabo shojena, da sva bila na začetku v dvomih, če je prava.

 

Najprej je pot vodila nad pečinami, ki jih vidiš desno, ko prideš v Razor. Potem se je obrnila proti severu. Pokazal se je vrh, ves obložen s cvetno preprogo. Iz daljave je veter prinašal vriskanje obiskovalcev Ratitovca, tu pa ni bilo nikogar. Vsaj mislil sem tako, dokler nisem skoraj pohodil dveh, ki sta ležala na travi za neko skalo.

 

Razgled zaradi meglic sicer ni bil najboljši. Ratitovec se je od tu videl čisto drugače.

Z vrha se nisva vrnila po isti poti. Poiskala sva sledi v travi, ki so vodile direktno proti Vratcem. Nekje na sredi  sva opazila sledi, ki so vodile na sever, kjer bi morala biti po zemljevidu planina Klom. Ko sva prišla na novo cesto, sva šla nekaj časa v napačno smer, potem so naju oznake le obrnile proti planini.

 

Planina je majhna. Ima stajo in lepo urejeno planšarsko hiško. Pred njo se je paslo nekaj krav, v senci so ležale koze z mladiči. Prijazen možakar nama ni mogel ponuditi kislega mleka, zato ker ima tako mlekarico, ki je: “Po srcu dobra, mleka pa ne da veliko”,   imel je pa pivo. Prišlo je še nekaj ljudi, nekateri so bili domačini, drugi pa prvič v teh krajih, kot midva.  Bilo je prijetno. Pastir je pripovedoval o kozah, ki so mu ušle na Ratitovec. Pri tem je pripomnil, “da se jih ne splača vračati, ker so pač - koze. Ko bi jih prignal nazaj, bi mu spet ušle”.

 

Pozornost so zbujali kozlički stari komaj tri tedne. Nekateri so komaj kobacali, drugi so že veselo skakali in se trkali med seboj. Na žalost jih je pred tednom napadel potepuški pes, ki je enega pokončal in hudo ranil kozo.  Zato je najbolje na takih planinah imeti svoje še tako krotke štirinožne ljubljence na vrvici, saj nikoli ne veste, kdaj se bo v njih prebudil starodaven lovski nagon.

 

Na planini so nama  pokazali pot proti Prtovču. Najprej je vodila skozi gozd, potem sva prišla na cesto. Cesta je primerna tudi za kolesarje, čeprav mora biti dobrih 1000m vzpona iz Železnikov kar precejšen zalogaj. Mimo lovske koče sva prišla do avtomobila.

Ko sva bila že v teh krajih, sva šla še na ribe v Zali log. Bile so odlične.  

Objavljeno dne 4.07.2008 ob 07:26 Zapisano pod: Hribi. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.