Zapisi enega Janeza

Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp grem vsako leto. Pristop z juga je nekaterim dolgočasen. Meni je všeč, saj ni preveč tehnično zahteven in se lahko med hojo prepustiš razmišljanju. Edini problem je velika višinska razlika, ki pa ti nazadnje povzroči zadovoljstvo, ko jo uspešno premagaš.

Tako dolgo pot je najbolje začeti zgodaj. Ob šestih sem bil na parkirišču pod Suhadolnikovo domačijo. Malo so me skrbeli oblaki, ki so se vlekli proti vrhovom.

Običajno grem gor čez Taško in dol po stari Suhadolnikovi poti. Od zadnjega obiska so pot čez Taško zelo dobro obnovili in zavarovali. Na še lani zoprno drsečem delu so namestili jeklenice in naredili leseno “lojtro”.  Med vzpenjanjem po njej sem razmišljal o fantih, ki še vedno prostovoljno urejajo planinske poti.

Z bakona Zoisove koče sta me že od daleč pozdravljali oskrbnici. Nisem imel veliko časa za pogovor. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sem hotel biti čim prej na vrhu. 

Pot se nad kočo zravna ravno toliko, da zajameš sapo za vzpon proti vrhu. Hribe proti Krvavcu uporabljam namesto višinomera. Ko se poravnam s Kalško goro, sem že malo čez 2000m. Ko vidim, da sem že višje od Kalškega grebena, vem, da imam do vrha še 300 višinskih metrov.

Na tem mestu sem pred leti obrnil, ker sem nespametno tekmoval z dvema, ki sta bila boljša od mene. Čeprav se od tu vidi vrh čisto blizu, je do njega še daleč.  Med vzpenjanjem po Strehi so se megle, na mojo srečo,  razkadile. Tisti trije, ki so bili to jutro na vrhu pred mano, so imeli slabše razmere.

Na vrhu sem si vzel čas za malico. Med opazovanjem okolice so se spet pričele zbirati megle.  Pot navzdol je včasih težja kot navzgor.  Posebno po daljšem počitku postanejo noge precej okorne. Strmina jih je kmalu ogrela tako, da je bilo treba spet počiti in ohladiti pregreta kolena.

Pred Kokrškim sedlom se je vreme poslabšalo. Na sedlu me je pričakal mrzel veter, zato sem moral pivo, ki sem ga rezerviral že zjutraj,  popiti v zavetju koče. Moram priznati, da mi je počitek dobro del, saj je bilo za mano že šest ur hoje.

Potem pa še zadnji del do avtomobila. Ta del je bil nadležen zaradi tega, ker sem se spet spuščal v poletno vročino. Če je pri koči še kazal “prijetnih” 15 stopinj, je termometer v avtu pokazal 33. Ko sem se peljal domov, sem bil tako žejen, da bi najraje ustavil sredi ceste in se napil vode iz studenca.

Bil sem zadovoljen, saj je bila za mano spet ena večja tura. Izgubljeno tekočino sem pa tudi že nadoknadil.