Zapisi enega Janeza

Z Radotom sva se pogovarjala, da bi pred dopustom naredila še eno večjo turo. Malo čez peto uro zjutraj sva bila v Vratih. Tam je bilo že precej ljudi. Kot na tekmi smo se skoraj istočasno napotili v isto smer. Kolona se je razvlekla, nekateri so zaostali, nekateri so  šli čez Sovatno, drugi čez Prag. Na koncu so nama sledili le še trije žlobudravi Nemci, ki so govorili tako na glas, da je odmevalo po dolini.  Pri bivaku pod Luknjo sva jih spustila naprej, potem so le utihnili.

Čez Luknjo so se vlekle megle in v jutru pričarale čarobno svetlobo.  Tisti Nemci so se odpravili čez Plemenice proti Triglavu. V steni je bilo že nekaj ljudi. Všeč mi je bilo, ker so vsi imeli čelade in komplete za samovarovanje. Pri tem sem se spomnil, da sem sam čelado kupil prav zaradi plošče v tej steni, ki je označevala kraj, kjer je umrlo neko dekle, ki jo je zadelo padajoče kamenje.

Mrzel veter in megla nama nista pustila dolgo občudovati plezalce v steni. Odšla sva na desno, v samoto proti Bovškem Gamsovcu.  

Kot se hribu, ki nosi ime Gamsovec spodobi, sva kmalu sva naletela na trop kozorogov, ki so na skali vadili borilne veščine.  Niso se naju bali, le če sva se jima v fotografski vnemi preveč približala, so rezko zažvižgali.  Iz doline so vse bolj silile megle, ki so naju priganjale naprej.

Nad konto med Pihavcem in Gamsovcem sva v megli doživela redek pojav, ko se okrog človekove sence v megli naredi mavrica. Ker izgleda, kot bi se okrog človekove sence naredil svetniški sij, pojav imenujejo glorija. Pred tem sem ga doživel samo pred leti na Rodici.

Po transverzalni poti mimo Gamsovca sem že večkrat hodil, na samem vrhu pa še nisem bil. Tokrat sva se potrudila tistih nekaj metrov po grebenu. Ni nama bilo žal. Razgled je bil veličasten.

Na jugu se je nad meglo dvigal Triglav.  Bil je tako blizu, da si lahko razločil stolp na vrhu in vetrnice na Kredarici.

Proti vzhodu sta se kazala Stenar in Križ. Iznad Stenarskih vratc je kukala Škrlatica.  Pot proti Stenarju se je razločno videla, le čez Vratca je silila megla.

Na severu se je globoko pod nama bleščalo smaragdno Spodnje Kriško jezero.  Nad njim sva videla Pogačnikov dom in pa cilj lanskoletne ture - Razor.

Pot navzdol proti Kriškim podom je ponekod kar “zanimiva”. Posebno tisto mesto, kjer se moraš preriniti skozi ozko razpoko v skali.

Na Vratcih sva spet prišla v meglo. Težave z orientacijo so začinili še ostanki snega, ki so prekrivali redke markacije.  Čez snežišča sva se ponovno dvignila proti Stenarju. Na vrhu sva si privoščila malico. Hladen veter in grozeče megle nama niso privoščile dolgega počitka.

Pri povratku sva naletela na še en trop kozorogov. Ti so bili bolj plašni. Res se tudi nama ni več dalo letati za njimi, za nama je bila že dolga pot.

Spust proti Stenarskim vratcem ni bil prijeten, saj sva se zavedala, da se bova morala še enkrat povzpeti dobrih sto višinskih metrov. Res sva morala kmalu navzgor, najprej po grušču, nato po s peskom posuti polički. Pred leti sem tod že hodil. Takrat nisem šel čez vrh. Opis sitne škrbine v vodniku me je zapeljal, da sem šel po polički pod njim. Tokrat sva šla čez vrh in imel sem občutek ,da je čez vrh enostavneje kot po “lažji” obvoznici. Kako lahko različni ljudje stvari različno vidijo.

Do Stenarja sva hodila čisto sama. Na Stenarju naju je prehitel planinec, ki je prišel direktno iz Vrat. Na poti proti Križu sva le pričela srečevati ljudi.  Najprej manjšo skupino pod Stenarjem, romantičnem paru, ki je počival na križišču, sva se izognila po bližnjici, da ju ne bi motila. Na vrhu Križa sva se zamenjala z dvema, s katerima smo skupaj štartali zjutraj v Vratih. Naju sta na vrhu zamenjala dva Italijana.

To je bilo pa tisti dan tudi vse. Razen kozorogov, ovac in drobne miške, ki sem jo presenetil pod neko skalo. Še pri bivaku Na Rušju ni bilo nikogar.

Malo pod bivakom se je  pokazal Aljažev dom v Vratih. Najprej je izgledal čisto blizu. Ko pa se spomniš, da te do njega loči še dobrih 900 metrov višine, se z žalostjo spomniš, da bo preteklo še nekaj časa, da boš lahko naročil pivo.

Je pa zato toliko prijetnejše, ko se po debeli uri žeje in pričakovanj usedeš na klopco in s suhimi usti izrečeš tiste besede. Potem pa pretegneš utrujene noge, zamižiš in pomisliš, da je bilo za tak lep dan vredno tako zgodaj vstati.

V nedeljo zjutraj sva morala nahraniti tastove domače živali. Da ne bi šla nedelja čisto v nič, sva jo mahnila kar po bližnjici v Selško dolino.  V Železnikih sva zavila proti Prtovču, od tam pa, kot ponavadi, po desni poti Čez Razor.

Ko sva prišla iz gozda, so naju pozdravile številne cvetlice.  Ker je šlo proti Ratitovcu zelo veliko ljudi, sva šla raje desno, na prelaz Vratca. Z Vratc se je lepo videla tista strmina, ki je pozimi tako dobra za smuko.

Pred prelazom sva se odločila, da ne greva na Ratitovec, ampak na njegovega samotnega soseda Kosmati vrh. Poiskala sva stezo, ki je vodila proti vrhu. Steza je bila markirana, vendar je bila tako slabo shojena, da sva bila na začetku v dvomih, če je prava.

Najprej je pot vodila nad pečinami, ki jih vidiš desno, ko prideš v Razor. Potem se je obrnila proti severu. Pokazal se je vrh, ves obložen s cvetno preprogo. Iz daljave je veter prinašal vriskanje obiskovalcev Ratitovca, tu pa ni bilo nikogar. Vsaj mislil sem tako, dokler nisem skoraj pohodil dveh, ki sta ležala na travi za neko skalo.

Razgled zaradi meglic sicer ni bil najboljši. Ratitovec se je od tu videl čisto drugače.

Z vrha se nisva vrnila po isti poti. Poiskala sva sledi v travi, ki so vodile direktno proti Vratcem. Nekje na sredi  sva opazila sledi, ki so vodile na sever, kjer bi morala biti po zemljevidu planina Klom. Ko sva prišla na novo cesto, sva šla nekaj časa v napačno smer, potem so naju oznake le obrnile proti planini.

Planina je majhna. Ima stajo in lepo urejeno planšarsko hiško. Pred njo se je paslo nekaj krav, v senci so ležale koze z mladiči. Prijazen možakar nama ni mogel ponuditi kislega mleka, zato ker ima tako mlekarico, ki je: “Po srcu dobra, mleka pa ne da veliko”,   imel je pa pivo. Prišlo je še nekaj ljudi, nekateri so bili domačini, drugi pa prvič v teh krajih, kot midva.  Bilo je prijetno. Pastir je pripovedoval o kozah, ki so mu ušle na Ratitovec. Pri tem je pripomnil, “da se jih ne splača vračati, ker so pač - koze. Ko bi jih prignal nazaj, bi mu spet ušle”.

Pozornost so zbujali kozlički stari komaj tri tedne. Nekateri so komaj kobacali, drugi so že veselo skakali in se trkali med seboj. Na žalost jih je pred tednom napadel potepuški pes, ki je enega pokončal in hudo ranil kozo.  Zato je najbolje na takih planinah imeti svoje še tako krotke štirinožne ljubljence na vrvici, saj nikoli ne veste, kdaj se bo v njih prebudil starodaven lovski nagon.

Na planini so nama  pokazali pot proti Prtovču. Najprej je vodila skozi gozd, potem sva prišla na cesto. Cesta je primerna tudi za kolesarje, čeprav mora biti dobrih 1000m vzpona iz Železnikov kar precejšen zalogaj. Mimo lovske koče sva prišla do avtomobila.

Ko sva bila že v teh krajih, sva šla še na ribe v Zali log. Bile so odlične.  

Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp grem vsako leto. Pristop z juga je nekaterim dolgočasen. Meni je všeč, saj ni preveč tehnično zahteven in se lahko med hojo prepustiš razmišljanju. Edini problem je velika višinska razlika, ki pa ti nazadnje povzroči zadovoljstvo, ko jo uspešno premagaš.

Tako dolgo pot je najbolje začeti zgodaj. Ob šestih sem bil na parkirišču pod Suhadolnikovo domačijo. Malo so me skrbeli oblaki, ki so se vlekli proti vrhovom.

Običajno grem gor čez Taško in dol po stari Suhadolnikovi poti. Od zadnjega obiska so pot čez Taško zelo dobro obnovili in zavarovali. Na še lani zoprno drsečem delu so namestili jeklenice in naredili leseno “lojtro”.  Med vzpenjanjem po njej sem razmišljal o fantih, ki še vedno prostovoljno urejajo planinske poti.

Z bakona Zoisove koče sta me že od daleč pozdravljali oskrbnici. Nisem imel veliko časa za pogovor. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sem hotel biti čim prej na vrhu. 

Pot se nad kočo zravna ravno toliko, da zajameš sapo za vzpon proti vrhu. Hribe proti Krvavcu uporabljam namesto višinomera. Ko se poravnam s Kalško goro, sem že malo čez 2000m. Ko vidim, da sem že višje od Kalškega grebena, vem, da imam do vrha še 300 višinskih metrov.

Na tem mestu sem pred leti obrnil, ker sem nespametno tekmoval z dvema, ki sta bila boljša od mene. Čeprav se od tu vidi vrh čisto blizu, je do njega še daleč.  Med vzpenjanjem po Strehi so se megle, na mojo srečo,  razkadile. Tisti trije, ki so bili to jutro na vrhu pred mano, so imeli slabše razmere.

Na vrhu sem si vzel čas za malico. Med opazovanjem okolice so se spet pričele zbirati megle.  Pot navzdol je včasih težja kot navzgor.  Posebno po daljšem počitku postanejo noge precej okorne. Strmina jih je kmalu ogrela tako, da je bilo treba spet počiti in ohladiti pregreta kolena.

Pred Kokrškim sedlom se je vreme poslabšalo. Na sedlu me je pričakal mrzel veter, zato sem moral pivo, ki sem ga rezerviral že zjutraj,  popiti v zavetju koče. Moram priznati, da mi je počitek dobro del, saj je bilo za mano že šest ur hoje.

Potem pa še zadnji del do avtomobila. Ta del je bil nadležen zaradi tega, ker sem se spet spuščal v poletno vročino. Če je pri koči še kazal “prijetnih” 15 stopinj, je termometer v avtu pokazal 33. Ko sem se peljal domov, sem bil tako žejen, da bi najraje ustavil sredi ceste in se napil vode iz studenca.

Bil sem zadovoljen, saj je bila za mano spet ena večja tura. Izgubljeno tekočino sem pa tudi že nadoknadil.