Zapisi enega Janeza

Naše potepanje smo nadaljevali po Bukovini. Pokrajina se nahaja na severovzhodnih obronkih Karpatov. Nekdanja Avstro-Ogrska posest je zdaj razdeljena med Ukrajino in Romunijo. Velika znamenitost te pokrajine so poslikani samostani.

  

Najprej smo obiskali samostan Voronet. Zaradi izjemno lepo ohranjenih fresk na zunanjih stanah cerkve, ga imenujejo tudi Sikstinska kapela vzhoda. Posebno lepa je freska poslednje sodbe, ki krasi vhod v cerkev. Še danes ostaja skrivnost, s kakšnimi barvami je umetnik poslikal stene, da so toliko stoletij kljubovale dežju in soncu.

 

Cerkev samostana Humor je bila poslikana leta 1530 in je ena prvih cerkva z zunanjo poslikavo v Bukovini. Romuni cerkvi pravijo biserica. V cerkvi je ravno potekal obred, pred cerkvico je bilo polno vrčev z vodo, ki so jo potem blagoslovili.

Ogled samostana Sucevita nam je preprečila ploha. Ta samostan je znan tudi zato, ker ima ohranjeno obrambno obzidje. Ko so pokrajini vladali Madžari, so večini samostanov podrli obzidja in s tem zmanjšali obrambno moč dežele.

 

 Ker nas je v Voronetu preganjal dež, smo šli vedrit v bližnji rudnik soli. Rudnik Cacica je odprt tudi za turistične oglede. 

Ta dan ni bil tako bogat z ogledi, zato nam je ostalo še malo časa za sprehod po mestu Guru Humorului. Ogledala sva si tržnico in v miru popila kavo.

 

Naslednje jutro smo začeli s potovanjem že zelo zgodaj. Čakala nas je dolga vožnja do Bukarešte. Po vožnji skozi slikovito sotesko reke Bicaz smo imeli prvi postanek ob jezeru Lacul Rosu. Rdeče jezero je nastalo po potresu leta 1837. Debla dreves v vodi še niso strohnela in štrlijo iz vode kot nemi spomeniki preteklosti.

 

Naše krožno potovanje smo sklenili v Brasovu. Tu smo se ustavili pred modernim nakupovalnim središčem. Za domov smo si nakupili “užitne” spominke, predvsem zelo dobre sire, slaščice in vino.  Potem smo šli spet v staro mestno jedro in si privoščili  okusno kosilo. Sedaj smo bili že tako izkušeni, da smo znali rešiti tudi velike probleme romunskega gostinstva, kot sta vegetarijansko kosilo in naročanja samo enega kozarca vina in ne cele buteljke.

 

Prometni zastoj, običajen za konec tedna, bi nam skoraj preprečil ogled gradu Peles. Bili smo zadnja skupina, ki si je ta dan grad ogledala. Grad je že imel električno napeljavo, centralno ogrevanje in lastno kino dvorano. Po vojni je Ceaucescu v gradu rad gostil slavne goste.

Po padcu režima so grad vrnili kraljevi družini. Ti ga zdaj za drag denar razkazujejo turistom. Cena vstopnice za ogled gradu je predstavljala četrtino zneska vseh vstopnin celega izleta.

 

Ko smo z mislimi že bili v Bukarešti, smo imeli manjšo prometno nesrečo. Voznik stare Dacie nas je spregledal, ko smo ga prehitevali, in je še on pričel prehitevati kolono. Še največja škoda je bila izguba dveh ur, ko smo čakali na uradni zapisnik policije.

V romunsko glavno mesto smo spet prišli zelo pozno. Pred prihodom v hotel smo si ogledali palačo parlamenta. Ta druga največja stavba na svetu je samo spomenik temu, kako lahko oblast obnori človeka. Za to, da si je zgradil ta spomenik, so morali Romuni več let prezebati in trpeti pomanjkanje.

Tudi hotel v katerem smo spali, je bil poln superlativov. Največji hotel v Evropi se ponaša s 1459 sobami in 115.000 m2 površine.  Najprej sem mislil, da je bil posledica megalomanstva prejšnjega režima. Ker me je motila moderna oblika in oprema sob, sem šel na njihovo spletno stran in prebral, da je bil zgrajen leta 2007 !!! in je stal 60 milijonov €.  Imajo že ekonomsko računico.

 

Notranjosti palače parlamenta si na žalost nismo mogli ogledati. Nedelja, prvomajski prazniki in še velika noč so bili dovolj tehten razlog, da nas čuvaj ni spustil na parkirišče ob zgradbi, kaj šele v njeno notranjost.

 

V zameno smo si ogledali palačo Cotroceni, bivšo kraljevo palačo, ki je danes uradna predsedniška rezidenca. Po začetnem razočaranju, ko smo morali pustiti v garderobi fotoaparate in torbe in so nas po strogem pregledu vsaj trikrat popisali, smo si lahko ogledali prostore palače.  Po birokratskem uvodu nam je vodička tako prijetno razkazala sobane, da smo ji na koncu vsi zaploskali.

Bukarešto so pred vojno najbrž upravičeno imenovali Vzhodni Pariz. O tem še danes pričajo nekatere zgradbe, ki so ušle rušenju zaradi megalomanstva prejšnjega režima. V sodobno Romunijo prihaja tudi svež kapital, o čemer pričajo mnoge moderne zgradbe.

 

Če režim cerkva ni porušil, jih je obdal z visokimi, grdimi zgradbami in jim s tem odvzel mogočnost. To ni bil samo romunski recept, podobne obzidane cerkve lahko vidimo v bivši vzhodni Nemčiji in najbrž v vseh deželah vzhodnega bloka.

Del blišča stare Bukarešte smo videli v pivnici Caru’ cu Bere, ki je bila zgrajena leta 1899. Prekrasen ambient, prelepo in prijazno osebje, samo piva nisem dobil  skoraj do časa našega odhoda. Tako sem ga po mnogih hudih besedah na koncu moral spiti na dušek in stoje.

 

Moderne čase glavnega mesta ponazarjajo številni telefonski kabli, obešeni na drogovih v čudovitem organiziranem neredu. Še dobro, da zanje ne vedo naši “zbiralci barvnih kovin”.  Dobro bi zaslužili že, če bi samo neuporabljene kable odrezali in prodali na odpadu.  Res pa je, da so tem bakrenim okraskom šteti dnevi. Mnoge ulice v centru so prekopane, ker poleg kanalizacije urejajo tudi telekomunikacije. 

Popoldan smo se zapeljali na letališče in tako sklenili naš obisk Romunije.

Kaj lahko na koncu rečem o tej lepi deželi. Po kratkem obisku ne morem reči, da sem jo spoznal. Lahko pa rečem, da je to dežela velikih razlik med mestom in podeželjem. S svojim bogastvom, ne samo rudami, temveč tudi z naravnimi lepotami,  ima velike možnosti, da se kmalu razvije v moderno državo. Na Romunih samih pa je, ali bodo to tudi storili.