Zapisi enega Janeza

Kladivo je eden izmed vrhov v grebenu Košute. Ker v tem koncu že dolgo nisva bila, sva se odločila, da ga bova na praznični dan obiskala.

Do planine Pungrat vodi iz Jelendola cesta, ki je bila včasih lepo vzdrževana. Zdaj so pa na nekaterih delih take jame, da sem bil hvaležen dvignjenemu podvozju in štirikolesnemu pogonu. Pa tako so Tržičani hvalili Bornove, kako so dobri gospodarji.

Avto sva pustila na parkirišču pod planino. Pri planšariji sva povprašala za pot proti Škrbini, saj sama nisva takoj našla prave steze. Ko so naju usmerili v pravo smer, sva šla najprej skozi gozd, nato pa po travnikih v okljukih vse više.

V tem času so bili travniki polni cvetja. Med travo se je skrivalo polno murk, ki so dišale daleč naokoli.

Na Škrbini naju je pozdravil močan veter in razgled na avstrijsko stran po Dravski dolini.

Steza poteka prav po robu grebena. Na nekaterih mestih so pogledi v dolino strašljivo globoki. Ponekod si moraš pomagati z rokami, najbolj izpostavljeni odseki so zavarovani z jeklenico.

Na Škrbini misliš, da je cilj že čisto blizu, potem pa se kažejo novi in novi roglji, ki jih moraš prelesti. Globoko pod sabo gledaš planino. Na vrhu nama močan veter ni pustil, da bi dolgo počivala. Družbo nama je delala osamljena kavka, ki je za košček suhe hruške delala v zraku prave vragolije.

Spustila sva se po stezi, ki vodi proti planini Šija. Ko se je strmina izravnala, sva s steze zavila nazaj proti planini Pungrat. Tam sva si privoščila počitek in kislo mleko. 

Do avtomobila sva se vračala mimo živine, ki se je pasla ob cesti. Videla sva, da se skupaj pasejo biki in krave.   Lepo vreme in sočna paša, polna planinskega cvetja sta bila kriva, da sva videla kar nekaj takih prizorov, preden sva prišla na konec planine .

Ko sva sredi maja šla pogledat v Premanturo, me morje sploh še ni mikalo. Je bilo še preveč snega po hribih.

Prejšnji konec tedna sva se končno le odločila odpreti kopalno sezono.

Začetek je bil natančno tak, kot sem zapisal pred enim letom. Petek delaven, v soboto zjutraj je bil čoln že v vodi. Vreme pa čudovito, le sonce je bilo spet premočno za kožo.  

Če bi lahko, bi šel na dopust junija. Kljub soboti ni bilo veliko ljudi, tako da si zlahka našel primeren prostor za kopanje.

Ves konec tedna sva se zabavala z opazovanjem velike jahte, ki je bila zasidrana v zalivu. Na tej sliki izgleda skoraj tako velika kot moj čoln. V resnici pa na mojem čolnu ne more pristati helikopter .

Jahta ni imela vidnih oznak in ne zastave. Ko sem prišel domov, mi je stric Google povedal njeno zgodbo. 50 metrska jahta Avangard II je bila letos zgrajena v Pulju za ruskega bankirja Kirilla Minovalova.  Po dogajanju sodeč  je lastnik ravno prišel pogledat, če so jo naredili tako, kot so se dogovorili.

Bila je kar dobro opremljena: poleg dveh vodnih skuterjev, čolna za smučanje in še enega hitrega čolna, je bil na njej parkiran še helikopter, da je šel z njim lahko lastnik po nakupih.

V ponedeljek sva se šla kopat na otoček Fenoligo, kjer sva bila skoraj vse dopoldne edina na vsem otoku.

Nisva pa bila čisto sama. Stalno sva bila pod budnim nadzorom galebov, ki ravno v tem času gnezdijo na otokih. Najprej so precej godrnjali, ko so pa videli, da jim ne bova storila nič žalega, so se umirili. Ko bova na “pravem” dopustu, bodo mladi galebi že letali.

Čeprav sva vikend podaljšala še za en dan, je bil prav zaradi miru in tišine prekratek.

Ko smo se v nedeljo malo pred peto uro zjutraj vozili skozi karavanški predor, še nismo mislili, da bo to zadnja tura letošnje smučarske sezone.

Ko v naših hribih postane pot do snega daljša, kot je potem smučarija, se zadnjih nekaj let odpravimo v Avstrijo, na konec doline Malte. Do akumulacijakega jezera na skoraj 2000 metrih vodi udobna (plačljiva) asfaltna cesta.  Še v začetku junija je tu  ponavadi toliko snega, da takoj stopimo na smuči.

Na parkirišču za jezom je že bilo polno turnih smučarjev. Med pisano druščino smo prevladovali Slovenci. Poleg nemščine so se slišale tudi italijanske besede. Kot na tekmi smo se vsi zagnali po dolini. Nisem navajen take množice, zato sem bil vesel, da sem hodil za izkušenim Avstrijcem.  Sam ponavadi začnem prehitro, zato mi pod vrhom zmanjka moči.

Širna pobočja pod Koelnbreinspitze so varljiva. Ko po eni uri premagaš najbolj strm jarek, vidiš cilj čisto blizu. Vendar je do njega še cela ura hoje.

Zaradi zmerne hoje v sredini tokrat nisem imel težav. Čeprav me je Rado prehitel skoraj za 20 minut, sem na vrh za mojo jakostno skupino prišel kar hitro.

Na grebenu je bilo že veliko ljudi. Utaborili smo se na skali, malicali in si ogledovali okoliške vrhove. Oblaki, ki so zjutraj zakrivali nebo, so se razkadili, v brezvetrju je bilo prijetno toplo. Po kaki uri čakanja smo ocenili, da je sonce že dovolj omehčalo sneg za udobno smuko.

Smučanje je bilo res odlično. Na začetku je bilo še malo trdo, nižje je bilo ravno prav odjenjano za uživaške zavoje.  Na dnu je bilo potrebno paziti, ker je potok že naredil luknje v debelo snežno odejo.

Če bi bili sitni, bi se lahko pripeljali čisto do avtomobila. Vendar je bilo veliko udobneje sneti smuči nekaj deset metrov prej.

Izgubljeno tekočino ponavadi nadomestimo v koči v spodnjem delu doline. Po mojem je to drugo najprijetnejše opravilo turne smuke, prvo je sezuvanje pancarjev.

V miru in lepem vremenu smo še kovali načrte za smučarijo.

Vremenska napoved za ta konec tedna ne kaže najbolje, zato me skrbi, da bomo morali počasi pozabiti na sneg in pričeti misliti na morje.

Eni bodo rekli: “Saj je že čas!”

Naše potepanje smo nadaljevali po Bukovini. Pokrajina se nahaja na severovzhodnih obronkih Karpatov. Nekdanja Avstro-Ogrska posest je zdaj razdeljena med Ukrajino in Romunijo. Velika znamenitost te pokrajine so poslikani samostani.

Najprej smo obiskali samostan Voronet. Zaradi izjemno lepo ohranjenih fresk na zunanjih stanah cerkve, ga imenujejo tudi Sikstinska kapela vzhoda. Posebno lepa je freska poslednje sodbe, ki krasi vhod v cerkev. Še danes ostaja skrivnost, s kakšnimi barvami je umetnik poslikal stene, da so toliko stoletij kljubovale dežju in soncu.

Cerkev samostana Humor je bila poslikana leta 1530 in je ena prvih cerkva z zunanjo poslikavo v Bukovini. Romuni cerkvi pravijo biserica. V cerkvi je ravno potekal obred, pred cerkvico je bilo polno vrčev z vodo, ki so jo potem blagoslovili.

Ogled samostana Sucevita nam je preprečila ploha. Ta samostan je znan tudi zato, ker ima ohranjeno obrambno obzidje. Ko so pokrajini vladali Madžari, so večini samostanov podrli obzidja in s tem zmanjšali obrambno moč dežele.

 Ker nas je v Voronetu preganjal dež, smo šli vedrit v bližnji rudnik soli. Rudnik Cacica je odprt tudi za turistične oglede. 

Ta dan ni bil tako bogat z ogledi, zato nam je ostalo še malo časa za sprehod po mestu Guru Humorului. Ogledala sva si tržnico in v miru popila kavo.

Naslednje jutro smo začeli s potovanjem že zelo zgodaj. Čakala nas je dolga vožnja do Bukarešte. Po vožnji skozi slikovito sotesko reke Bicaz smo imeli prvi postanek ob jezeru Lacul Rosu. Rdeče jezero je nastalo po potresu leta 1837. Debla dreves v vodi še niso strohnela in štrlijo iz vode kot nemi spomeniki preteklosti.

Naše krožno potovanje smo sklenili v Brasovu. Tu smo se ustavili pred modernim nakupovalnim središčem. Za domov smo si nakupili “užitne” spominke, predvsem zelo dobre sire, slaščice in vino.  Potem smo šli spet v staro mestno jedro in si privoščili  okusno kosilo. Sedaj smo bili že tako izkušeni, da smo znali rešiti tudi velike probleme romunskega gostinstva, kot sta vegetarijansko kosilo in naročanja samo enega kozarca vina in ne cele buteljke.

Prometni zastoj, običajen za konec tedna, bi nam skoraj preprečil ogled gradu Peles. Bili smo zadnja skupina, ki si je ta dan grad ogledala. Grad je že imel električno napeljavo, centralno ogrevanje in lastno kino dvorano. Po vojni je Ceaucescu v gradu rad gostil slavne goste.

Po padcu režima so grad vrnili kraljevi družini. Ti ga zdaj za drag denar razkazujejo turistom. Cena vstopnice za ogled gradu je predstavljala četrtino zneska vseh vstopnin celega izleta.

Ko smo z mislimi že bili v Bukarešti, smo imeli manjšo prometno nesrečo. Voznik stare Dacie nas je spregledal, ko smo ga prehitevali, in je še on pričel prehitevati kolono. Še največja škoda je bila izguba dveh ur, ko smo čakali na uradni zapisnik policije.

V romunsko glavno mesto smo spet prišli zelo pozno. Pred prihodom v hotel smo si ogledali palačo parlamenta. Ta druga največja stavba na svetu je samo spomenik temu, kako lahko oblast obnori človeka. Za to, da si je zgradil ta spomenik, so morali Romuni več let prezebati in trpeti pomanjkanje.

Tudi hotel v katerem smo spali, je bil poln superlativov. Največji hotel v Evropi se ponaša s 1459 sobami in 115.000 m2 površine.  Najprej sem mislil, da je bil posledica megalomanstva prejšnjega režima. Ker me je motila moderna oblika in oprema sob, sem šel na njihovo spletno stran in prebral, da je bil zgrajen leta 2007 !!! in je stal 60 milijonov €.  Imajo že ekonomsko računico.

Notranjosti palače parlamenta si na žalost nismo mogli ogledati. Nedelja, prvomajski prazniki in še velika noč so bili dovolj tehten razlog, da nas čuvaj ni spustil na parkirišče ob zgradbi, kaj šele v njeno notranjost.

V zameno smo si ogledali palačo Cotroceni, bivšo kraljevo palačo, ki je danes uradna predsedniška rezidenca. Po začetnem razočaranju, ko smo morali pustiti v garderobi fotoaparate in torbe in so nas po strogem pregledu vsaj trikrat popisali, smo si lahko ogledali prostore palače.  Po birokratskem uvodu nam je vodička tako prijetno razkazala sobane, da smo ji na koncu vsi zaploskali.

Bukarešto so pred vojno najbrž upravičeno imenovali Vzhodni Pariz. O tem še danes pričajo nekatere zgradbe, ki so ušle rušenju zaradi megalomanstva prejšnjega režima. V sodobno Romunijo prihaja tudi svež kapital, o čemer pričajo mnoge moderne zgradbe.

Če režim cerkva ni porušil, jih je obdal z visokimi, grdimi zgradbami in jim s tem odvzel mogočnost. To ni bil samo romunski recept, podobne obzidane cerkve lahko vidimo v bivši vzhodni Nemčiji in najbrž v vseh deželah vzhodnega bloka.

Del blišča stare Bukarešte smo videli v pivnici Caru’ cu Bere, ki je bila zgrajena leta 1899. Prekrasen ambient, prelepo in prijazno osebje, samo piva nisem dobil  skoraj do časa našega odhoda. Tako sem ga po mnogih hudih besedah na koncu moral spiti na dušek in stoje.

Moderne čase glavnega mesta ponazarjajo številni telefonski kabli, obešeni na drogovih v čudovitem organiziranem neredu. Še dobro, da zanje ne vedo naši “zbiralci barvnih kovin”.  Dobro bi zaslužili že, če bi samo neuporabljene kable odrezali in prodali na odpadu.  Res pa je, da so tem bakrenim okraskom šteti dnevi. Mnoge ulice v centru so prekopane, ker poleg kanalizacije urejajo tudi telekomunikacije. 

Popoldan smo se zapeljali na letališče in tako sklenili naš obisk Romunije.

Kaj lahko na koncu rečem o tej lepi deželi. Po kratkem obisku ne morem reči, da sem jo spoznal. Lahko pa rečem, da je to dežela velikih razlik med mestom in podeželjem. S svojim bogastvom, ne samo rudami, temveč tudi z naravnimi lepotami,  ima velike možnosti, da se kmalu razvije v moderno državo. Na Romunih samih pa je, ali bodo to tudi storili.