Zapisi enega Janeza

Na našo srečo Drakule ta večer ni bilo. Tudi spanje je bilo v mirnem hotelu precej boljše. Zjutraj smo se odpravili na ogled srednjeveškega mesta. Po pokritem stopnišču iz 17. stoletja smo šli najprej na pokopališče. Napisi na nagrobnikih pričajo, da tu še vedno živi precej močna nemška narodnostna manjšina.

 

Pri dnevni svetlobi je bilo mesto prijaznejše. Grozljive so bile samo jame na ulicah, ki so še poudarjale vtis srednjeveškega mesta.

V mestu Targu Mures smo se sprehodili po Aleji vrtnic. Romuni radi govorijo, da so potomci Rimljanov, zato imajo v vsakem mestu postavljen kip rimske volkulje.

 

V mestu Cluj je bil leta 1443 rojen madžarski kralj Matija Korvin, pri nas znan kot kralj Matjaž. Na žalost fotografov so njegov kip ravno obnavljali. Ti kraji so bili v srednjem veku madžarski, zato se je tod ohranilo veliko madžarskega prebivalstva. Da je Čaušeskov režim to manjšino precej zatiral,  kažejo tudi demografski podatki:  leta 1850 je v mestu živelo 63% Madžarov, leta 1941 86%, leta 1992 pa samo še 22 %.

 

Še ena značilnost Romunije je hiter razvoj telefonije. Posebej ob pomembnejših križiščih je v zraku speljano nešteto telefonskih kablov.

 

Ko je Nokia prevzela Siemens, je iz Nemčije v Romunijo preselila del proizvodnje. Žena vaškega župana je za majhen denar pokupila vso zemljo, leto dni preden so pričeli postavljati to tovarno. Fincem je zemljo potem prodala za stokrat višjo ceno. Vaščani pa še sedaj hvalijo župana, ker je iz “lastnih” sredstev dal asfaltirati vse ulice v vasi.  Ko se pri nas nekateri okoristijo z notranjimi informacijami, pa nihče ne dobi nič.  

 

V hotel smo spet prišli z nočjo. Pri večerji nas je zabavala folklorna skupina. Godci so tako dobro igrali, da smo na koncu vsi zaplesali.

Naslednje jutro smo se med vožnjo po pokrajini Maramures ustavili pri slikovitem lesenem portalu pred majhno osnovno šolo. Zadaj za šolo smo našli zanimivo vaško pokopališče z leseno cerkvico.  Po napisih na železnih križih smo videli, da so si nekateri svoj prostor že rezervirali, poleg imena je bilo vpisano le leto rojstva. Letnico smrti bodo vpisali, ko bo prišel njegov čas.

Romunijo bi lahko poimenovali tudi deželo pločevinastih Jezusov. V času komunističnega režima so najbrž vsa razpela uničili. Kasneje so si v naglici namesto kipca križanega omislili take pobarvane pločevinaste silhuete.

 Režim ni uničeval samo verske simbole. Vse, ki so mu bili nevarni, je zapiral. Eden največjih zaporov za politične jetnike  je bil v mestu Sighetu Martamatei .

 

Po obisku zapora, zdaj spremenjenega v muzej, smo bili vsi presunjeni. Da bi se vsaj malo razvedrili, smo se zapeljali  do pokopališča v vasici Sapanta, ki leži čisto ob ukrajinski meji.

Tam se je vaški rezbar naveličal delati enolične lesene nagrobnike, zato jih je pobarval s pisanimi barvami. Vsakemu pokojniku je vrezal sliko iz njegovega življenja in dodal  hudomušen zapis o njegovem življenju. Na zadnjo stran nagrobnika je vrezal zgodbo o pokojnikovi smrti.

Pokrajina, po kateri smo hodili, je znana po lesenih cerkvah, umetelno kritih s skodlami. V zadnjem času kar tekmujejo, kdo bo naredil najvišji zvonik. Cerkveni zvonik samostana Barsana je dolgo časa imel primat s svojimi 62 metri. Zdaj je drugi v Romuniji in Evropi.

 

V samostanu živi 10 nun, ki skrbijo za čudovite lesene zgradbe, ki so pod zaščito Unesca.

V dolini reke Ize, po kateri smo nadaljevali pot, je še več cerkva pod zaščito Unesca. V kraju Ieud stoji najstarejša lesena cerkev v Romuniji. Mi smo obiskali njeno tristo let mlajšo sestro, ki je bila postavljena leta 1699 in jo imenujejo tudi “lesena katedrala”.

 

Značilen prizor za romunsko podeželje. Konj je še vedno glavno prevozno sredstvo. Traktorji so redkost.

Zapustili smo pokrajino Maramures in se še enkrat podali čez Karpate. Po dolgih klancih smo prispeli na prelaz Prislop. Na višini 1416 m so se kazale snežne zaplate, nad njimi pa odlični tereni za turno smuko.

 

Potem pa spust v pokrajino Bukovino. Zadnjih 60 km ceste so obnavljali. Za skoraj vsakim ovinkom je bil semafor in enosmeren promet. V hotel smo prišli spet zelo pozno.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

Objavljeno dne 28.05.2008 ob 07:18 Zapisano pod: Potovanja. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.