Za Kopico
Današnja deževna nedelja samo potrjuje, kako sva z Radotom naredila prav, da sva v sredo vzela dopust in jo mahnila na eno zadnjih smučarij v tej sezoni.
Avto sva pustila na planini Blato. S smučmi na nahrbtniku sva se odpravila proti Planini pri Jezeru. Na žalost sta istočasno proti istemu cilju šla še dva. Nekako se nismo mogli zmenit, kdo bo šel naprej. Zato smo na začetku šli vsi prehitro.
Sneg se je pričel malo nad tistim usekom, ki so ga zaradi ceste na planino tako grobo razširili.
Na Planini pri Jezeru sva stopila na smuči. Zaradi hladne noči je bil sneg pomrznjen in nama je dajal upanje na dobro smuko. Pri Dednem polju sva zavila proti severu. Na prelomnici nad planino je bilo že nekaj kopnih mest. Nad prelomnico sva končno prehitela ona dva, tako dasva lahko šla bolj počasi. .
Snega je bilo še ogromno. Rado še ni hodil po teh krajih, sam pa skoraj vsako leto obiščem te samotne kotičke. Ko so se pokazala pobočja Velike Zelnarice, se je Rado odločil, da se bo povzpel na vrh. Meni se je poznalo vihtenje krampa prejšnjega dne in pa nespametna dirka do Dednega polja, zato sem se odločil, da ga počakam na prevalu Vratca.
Na prevalu sem imel še toliko moči, da sem šel malo više po pobočju Zadnjega Vogla. Rado je bil med tem že na vrhu Zelnarice, s katere je potem vriskajoč prismučal do mene. Sneg je bil res odličen.
V lepem vremenu se nama ni nikamor mudilo. Tista dva, ki sta zjutraj tako hitela, sta se šele vzpenjala proti vrhu Zelnarice. Na nebu so se pričeli pojavljati oblaki, zato sva se pripravila na smuko.
Smuka je bila fenomenalna. Sneg je bil ravno prav odjenjan, da so robniki lepo prijemali. Povsod je bila zglajeno, kot na najbolj urejenem smučišču. Nižje je bilo že bolj južno, vendar se je dalo lepo peljat. Nad Dednim poljem sva morala za par metrov sneti smuči.
Tam sva srečala tri, ki so šli proti Kanjavcu. Bili so tako neprimerno opremljeni in brez izkušenj, da mi je še danes žal, ker jim nisem rekel naj obrnejo. Tudi nad mojim opisovanjem smukov sem se zamislil. Ti trije so o lepotah turnega smuka prebrali na internetu, morda tudi iz mojih zapisov. Videl sem, da tudi sam vedno pišem le, kako je bilo odlično, nikoli pa ne opozorim na to, da v visokogorju še vedno vladajo zimske razmere, kljub temu, da v dolini že hodimo s kratkimi rokavi. Tudi oprema: cepin, dereze, žolna, čelada niso samo zato, da se postaviš pred kakšno mladenko, ampak jih nosiš zato, ker jih včasih lahko presneto rabiš. Včasih na celi poti samo za varovanje enega koraka, ki je drugače lahko usoden. Pa še začenjati je potrebno postopno in si pridobivati izkušnje. Tudi skakalci ne poizkušajo na velikanki v Planici, če so jim smučarski skoki všeč ali ne.
Tako razmišljajoč sva prišla do koče na planini pri Jezeru. Jezero je bilo še zamrznjeno. Nad nama se je pojavil oblak, pričelo je deževati. Zato sva naredila še nekaj zavojev do konca snega, potem pa v pancarjih odštorkljala pivu naproti.
19.05.2008 ob 13:21
Čudovito, Ti spomladanski smuki so najlepši, seveda zgodaj zjutraj.
No nekaj podobnega, koti sem tudi sama s prijateljico nekoč doživela na smuku čez Hribarce. Mlajši možakar je prav tako odhajal v hribe brez vsake prave zaščite. Še naju, ki sva imeli vse potrebn , je pošteno ožgalo spomladansko sonce. Ne predstavljam si, kje se je znašel naslednij dan, verjetno kje na Očesni, saj je imel prav poštene opekline po obrazu in pa verjetno tudi oči niso bile nič boljše.
No še velko lepih poti, pa Srečno!