Zapisi enega Janeza

O Kredarici sva z Radotom že dolgo govorila. V nedeljo je le prišel čas zanjo. Pridružila sta se nama še Peter in Bojan, ki se je ravno vrnil iz Kube. Vremenska napoved je obetala lep, topel dan, zato smo bili pri Garažah v Krmi že malo pred peto uro zjutraj,  še v trdi temi.

Ko smo prišli iz gozda, se je pričelo daniti. Vrhove so obsijali prvi sončni žarki. Pri pastirski koči v Zg. Krmi smo tudi mi stopili na sonce.  Pri koči si nisem privoščil tradicionalnega počitka, ampak sem šel prav hitro naprej.

 

Mislim, da sem storil prav, ker sem ogret z lahkoto premagal tisto strmo stopnjo nad kočo, ki me je ponavadi čisto izmučila. Ko sem prišel čez rob, se je prikazal Triglav, za robom nad Kalvarijo sem slutil Kredarico.

 

Čeprav se je cilj zdel že čisto blizu, Kalvarija zasluži svoje ime.  Po dobrih treh urah hoje, si ravno prav omehčan, da ti z vsakim korakom kapne z nosu kapljica znoja.  Kdor je že hodil po teh krajih, ve, da je treba narediti nešteto korakov, da prisopihaš čez rob.

 

Strmina je neizprosna vse do takrat, ko naenkrat zagledaš vetrnice, ki domu na Kredarici delajo elektriko.  V domu smo pri prijaznih vremenarjih z lahkoto nadomestili izgubljeno tekočino.  Potem pa ven, na sonce, gledat koliko je snega in pike pogumnežev, ki so plezali proti vrhu.

 

Okrog enajste ure, smo se odločili za povratek v dolino. Sneg je ravno prav popustil za odlično smučarijo. Vriskajoč smo najprej vijugali mimo množice, ki se je vzpenjala proti Kredarici. Zaradi ugodnih razmer je Bojan predlagal, da gremo po poti mimo stare lovske bajte.  

 

To pot so včasih veliko uporabljali, zdaj pa v te kraje zaidejo le redki. Po ostankih smučin smo videli,  da sta tod pred dnevi peljala dva smučarja, pa še ta dva sta zavila proti pastirski koči v Zg. Krmi. Naprej je bilo eno samo vriskanje po ravno prav odjenjanem pomladanskem snegu.

 

Ko smo prišli v bolj poraščen svet, smo morali poiskati prehod v dolinico, ki vodi proti Dovškim vratcem. Tu se je spet pojavila smučina nekoga, ki je šel od Staničeve koče.  Sledili smo ji skozi redek macesnov gozd, kjer se je v senci dalo še vedno dobro smučati, na soncu se je pa že prediralo.

 

Pri opuščeni lovski koči, smo si privoščili zaslužen počitek. Pojedli in popili smo vse kar smo imeli v nahrbtnikih in zadovoljno lenarili na soncu. Tišino so včasih zmotili zvoki, ki jih je veter prinesel od obljudene pastirske koče na drugi strani doline.

 

Nižje je bila smuka, kar jo je še bilo, bolj slaba. Nekje je bila ledena skorja, nekje plazovina. V bukovem gozdu je pa snega zmanjkalo. Smuči smo dali na nahrbtnike in zadovoljni šli na pivo v dolino.

Zvečer pa pakirat kovčke za izlet, ki jo vzrok, da sem to poročilo objavil z zamudo.

Objavljeno dne 7.05.2008 ob 07:13 Zapisano pod: Smučanje. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.