Zapisi enega Janeza

Na našo srečo Drakule ta večer ni bilo. Tudi spanje je bilo v mirnem hotelu precej boljše. Zjutraj smo se odpravili na ogled srednjeveškega mesta. Po pokritem stopnišču iz 17. stoletja smo šli najprej na pokopališče. Napisi na nagrobnikih pričajo, da tu še vedno živi precej močna nemška narodnostna manjšina.

Pri dnevni svetlobi je bilo mesto prijaznejše. Grozljive so bile samo jame na ulicah, ki so še poudarjale vtis srednjeveškega mesta.

V mestu Targu Mures smo se sprehodili po Aleji vrtnic. Romuni radi govorijo, da so potomci Rimljanov, zato imajo v vsakem mestu postavljen kip rimske volkulje.

V mestu Cluj je bil leta 1443 rojen madžarski kralj Matija Korvin, pri nas znan kot kralj Matjaž. Na žalost fotografov so njegov kip ravno obnavljali. Ti kraji so bili v srednjem veku madžarski, zato se je tod ohranilo veliko madžarskega prebivalstva. Da je Čaušeskov režim to manjšino precej zatiral,  kažejo tudi demografski podatki:  leta 1850 je v mestu živelo 63% Madžarov, leta 1941 86%, leta 1992 pa samo še 22 %.

Še ena značilnost Romunije je hiter razvoj telefonije. Posebej ob pomembnejših križiščih je v zraku speljano nešteto telefonskih kablov.

Ko je Nokia prevzela Siemens, je iz Nemčije v Romunijo preselila del proizvodnje. Žena vaškega župana je za majhen denar pokupila vso zemljo, leto dni preden so pričeli postavljati to tovarno. Fincem je zemljo potem prodala za stokrat višjo ceno. Vaščani pa še sedaj hvalijo župana, ker je iz “lastnih” sredstev dal asfaltirati vse ulice v vasi.  Ko se pri nas nekateri okoristijo z notranjimi informacijami, pa nihče ne dobi nič.  

V hotel smo spet prišli z nočjo. Pri večerji nas je zabavala folklorna skupina. Godci so tako dobro igrali, da smo na koncu vsi zaplesali.

Naslednje jutro smo se med vožnjo po pokrajini Maramures ustavili pri slikovitem lesenem portalu pred majhno osnovno šolo. Zadaj za šolo smo našli zanimivo vaško pokopališče z leseno cerkvico.  Po napisih na železnih križih smo videli, da so si nekateri svoj prostor že rezervirali, poleg imena je bilo vpisano le leto rojstva. Letnico smrti bodo vpisali, ko bo prišel njegov čas.

Romunijo bi lahko poimenovali tudi deželo pločevinastih Jezusov. V času komunističnega režima so najbrž vsa razpela uničili. Kasneje so si v naglici namesto kipca križanega omislili take pobarvane pločevinaste silhuete.

 Režim ni uničeval samo verske simbole. Vse, ki so mu bili nevarni, je zapiral. Eden največjih zaporov za politične jetnike  je bil v mestu Sighetu Martamatei .

Po obisku zapora, zdaj spremenjenega v muzej, smo bili vsi presunjeni. Da bi se vsaj malo razvedrili, smo se zapeljali  do pokopališča v vasici Sapanta, ki leži čisto ob ukrajinski meji.

Tam se je vaški rezbar naveličal delati enolične lesene nagrobnike, zato jih je pobarval s pisanimi barvami. Vsakemu pokojniku je vrezal sliko iz njegovega življenja in dodal  hudomušen zapis o njegovem življenju. Na zadnjo stran nagrobnika je vrezal zgodbo o pokojnikovi smrti.

Pokrajina, po kateri smo hodili, je znana po lesenih cerkvah, umetelno kritih s skodlami. V zadnjem času kar tekmujejo, kdo bo naredil najvišji zvonik. Cerkveni zvonik samostana Barsana je dolgo časa imel primat s svojimi 62 metri. Zdaj je drugi v Romuniji in Evropi.

V samostanu živi 10 nun, ki skrbijo za čudovite lesene zgradbe, ki so pod zaščito Unesca.

V dolini reke Ize, po kateri smo nadaljevali pot, je še več cerkva pod zaščito Unesca. V kraju Ieud stoji najstarejša lesena cerkev v Romuniji. Mi smo obiskali njeno tristo let mlajšo sestro, ki je bila postavljena leta 1699 in jo imenujejo tudi “lesena katedrala”.

Značilen prizor za romunsko podeželje. Konj je še vedno glavno prevozno sredstvo. Traktorji so redkost.

Zapustili smo pokrajino Maramures in se še enkrat podali čez Karpate. Po dolgih klancih smo prispeli na prelaz Prislop. Na višini 1416 m so se kazale snežne zaplate, nad njimi pa odlični tereni za turno smuko.

Potem pa spust v pokrajino Bukovino. Zadnjih 60 km ceste so obnavljali. Za skoraj vsakim ovinkom je bil semafor in enosmeren promet. V hotel smo prišli spet zelo pozno.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

Prvomajske praznike že nekaj let preživljava na ekskurzijah Geografskega društva Gorenjske. Letos smo obiskali Romunijo. O tej državi sem vedel le to, da je veliko pretrpela pod komunističnim režimom in da je, kljub revščini in nerazvitosti,  januarja 2007 postala članica evropske skupnosti. Geografsko se razteza od roba Panonske nižine, prek južnega dela Karpatov, do izliva Donave v Črno morje. O ljudeh pa, razen ciganov, goljufov s karticami in skupine ubogih planincev, ki sem jih videl nad Pokljuko, nisem vedel skoraj nič.

V Bukarešto, glavno mesto Romunije, smo prileteli z letalom. Na letališču nas je že čakal avtobus, s katerim smo nato nadaljevali našo pot. Predmestja z modernimi obrtnimi conami so počasi zamenjala naselja s hiškami obdanimi z visokimi ograjami. Nekateri vrtovi ob hiškah so bili lepo urejeni, še več jih je bilo strašno razmetanih. Taka slika se je potem kazala skozi vsa naselja romunskega podeželja.

Ko so naselja zamenjala polja, smo sredi njiv zagledali prve naftne vrtine. V mestu Ploesti je bilo polno rafinerij in termoelektrarn. Cesta, ki je bila kratek čas štiripasovnica, se je pričela dvigati proti obronkom Karpatov. Promet je bil v nedeljskem popoldnevu gost, za nekatere je bil to konec velikonočnih praznikov¹. Prvi postanek smo imeli v zimskošportnem središču Sinai, kjer smo zmenjali denar. Večerjali smo v vinski kleti, kjer pridelujejo peneče vino.

Po okusni večerji in pokušini vina smo že v trdi temi prišli do našega hotela v Poiani Brasov. Lep hotel je bil zaradi praznikov poln novopečenih romunskih bogatašev. Toliko prestižnih avtomobilov še nisem videl na enem mestu. Prej sem mislil, da so v Romuniji sami reveži, zdaj pa vem, da so tam nekateri še temeljiteje izkoristili prehodno obdobje, kot pri nas.

V sončnem jutru smo se spustili proti mestu Brasov, ki se ponaša z lepo ogranjenim starim mestnim jedrom, s številnimi cerkvami in lepo mestno hišo.  Na rezgledišče nad mestom vodi vzpenjača.

Pričakoval sem, da bodo izložbe izgledale bolj socialistično, vendar so bile trgovine dobro založene. Tudi cene so evropske,  le kupcev je bilo najbrž zaradi zgodnje ure bolj malo².

Grad Bran so uporabili za snemanje filma o grofu Drakuli. Legendo o krutem romunskem junaku Vladu Tepesu je Bram Stoker uporabil v svojem romanu. Ko so kasneje posneli še nekaj uspešnih filmov, je grof Drakula ponesel ime Transilvanije in s tem Romunije v svet.  Za ogled gradu, kjer sicer Drakula nikoli ni živel, je bila velika gneča. Pod gradom pa so bile stojnice z obilico kiča.

Ko smo nadaljevali pot proti mestu Sibiu, smo naleteli na vaški semenj. Za vas je bil to velik dogodek. Vsi so prišli pražnje oblečeni. Poleg živine so prodajali vso mogočo kramo: rože, vijake, rabljene čevlje in izdelke iz krzna. Seveda so pekli debele romunske čevapčiče in prodajali pivo. Tu smo prvič opazili, kako ogromne so razlike med mestom in podeželjem.

Sibiu je bil leta 2007 kulturna prestolnica Evrope. Mesto se ponaša s številnimi cerkvami, starim železnim mostom ter ohranjenim obrambnim obzidjem.

V bližnji vasi Sibiel so nas domačini pričakali v narodnih nošah. Jezdeci na konjih so nas popeljali do dveh kmetij, kjer smo imeli večerjo.

Navajeni naših in avstrijskih “kmečkih turizmov” smo bili prijetno presenečeni, ko so nas povabili v hiške, velike kot zidanice na Kozjanskem, in nam v kuhinjah, vežah in spalnicah postregli z okusnimi domačimi siri, na zraku sušeno slanino, polento in sarmami.  Ob tem pa so nam nazdravili s palinko³in vinom.

Spet je bila noč, ko smo prišli v Sighisoaro, rojstno mesto Vlada Tepesa. Spali smo v več sto let stari hiši, preurejeni v hotel. Večer smo zaključili v rojstni hiši grofa Drakule. Bili smo edini gostje. Ko se je ura bližala polnoči, smo samo čakali, kdaj se nam bo pridružil grof Drakula.

Nadaljevanje sledi … 

Neučakani si ga lahko ogledajo pri meni.

1. Pravoslavna velika noč je bila letos zadnji teden v aprilu. [↩]
2. Učitelj z 10 leti delovne dobe zasluži na mesec 250 €. [↩]
3. domače žganje [↩]

Današnja deževna nedelja samo potrjuje, kako sva z Radotom naredila prav, da sva v sredo vzela dopust in jo mahnila na eno zadnjih smučarij v tej sezoni.

Avto sva pustila na planini Blato. S smučmi na nahrbtniku sva se odpravila proti Planini pri Jezeru. Na žalost sta istočasno proti istemu cilju šla še dva. Nekako se nismo mogli zmenit, kdo bo šel naprej. Zato smo na začetku šli vsi prehitro.  

Sneg se je pričel malo nad tistim usekom, ki so ga zaradi  ceste na planino tako grobo razširili.

Na Planini pri Jezeru sva stopila na smuči. Zaradi hladne noči je bil sneg pomrznjen in nama je dajal upanje na dobro smuko. Pri Dednem polju sva zavila proti severu. Na prelomnici nad planino je bilo že nekaj kopnih mest. Nad prelomnico sva končno prehitela ona dva, tako dasva lahko šla bolj počasi. .

Snega je bilo še ogromno. Rado še ni hodil po teh krajih, sam pa skoraj vsako leto obiščem te samotne kotičke. Ko so se pokazala pobočja Velike Zelnarice, se je Rado odločil, da se bo povzpel na vrh. Meni se je poznalo vihtenje krampa prejšnjega dne in pa nespametna dirka do Dednega polja, zato sem se odločil,  da ga počakam na prevalu Vratca.

Na prevalu sem imel še toliko moči, da sem šel malo više po pobočju Zadnjega Vogla. Rado je bil med tem že na vrhu Zelnarice, s katere je potem vriskajoč prismučal do mene. Sneg je bil res odličen.

V lepem vremenu se nama ni nikamor mudilo. Tista dva, ki sta zjutraj tako hitela, sta se šele vzpenjala proti vrhu Zelnarice.  Na nebu so se pričeli pojavljati oblaki, zato sva se pripravila na smuko.

Smuka je bila fenomenalna. Sneg je bil ravno prav odjenjan, da so robniki lepo prijemali. Povsod je bila zglajeno, kot na najbolj urejenem smučišču. Nižje je bilo že bolj južno, vendar se je dalo lepo peljat.  Nad Dednim poljem sva morala za par metrov sneti smuči.

Tam sva srečala tri, ki so šli proti Kanjavcu. Bili so tako neprimerno opremljeni in brez izkušenj, da mi je še danes žal, ker jim nisem rekel naj obrnejo.  Tudi nad mojim opisovanjem smukov sem se zamislil. Ti trije so o lepotah turnega smuka prebrali na internetu, morda tudi iz mojih zapisov.  Videl sem, da tudi sam vedno pišem le, kako je bilo odlično, nikoli pa ne opozorim na to, da v visokogorju še vedno vladajo zimske razmere, kljub temu, da v dolini že hodimo s kratkimi rokavi. Tudi oprema: cepin, dereze, žolna, čelada niso samo zato, da se postaviš pred kakšno mladenko, ampak jih nosiš zato, ker jih včasih lahko presneto rabiš. Včasih na celi poti samo za varovanje enega koraka, ki je drugače lahko usoden.  Pa še začenjati je potrebno postopno in si pridobivati izkušnje. Tudi skakalci ne poizkušajo na velikanki v Planici, če so jim smučarski skoki všeč ali ne.

Tako razmišljajoč sva prišla do koče na planini pri Jezeru. Jezero je bilo še zamrznjeno. Nad nama se je pojavil oblak, pričelo je deževati. Zato sva naredila še nekaj zavojev do konca snega, potem pa v pancarjih odštorkljala pivu naproti.

O Kredarici sva z Radotom že dolgo govorila. V nedeljo je le prišel čas zanjo. Pridružila sta se nama še Peter in Bojan, ki se je ravno vrnil iz Kube. Vremenska napoved je obetala lep, topel dan, zato smo bili pri Garažah v Krmi že malo pred peto uro zjutraj,  še v trdi temi.

Ko smo prišli iz gozda, se je pričelo daniti. Vrhove so obsijali prvi sončni žarki. Pri pastirski koči v Zg. Krmi smo tudi mi stopili na sonce.  Pri koči si nisem privoščil tradicionalnega počitka, ampak sem šel prav hitro naprej.

Mislim, da sem storil prav, ker sem ogret z lahkoto premagal tisto strmo stopnjo nad kočo, ki me je ponavadi čisto izmučila. Ko sem prišel čez rob, se je prikazal Triglav, za robom nad Kalvarijo sem slutil Kredarico.

Čeprav se je cilj zdel že čisto blizu, Kalvarija zasluži svoje ime.  Po dobrih treh urah hoje, si ravno prav omehčan, da ti z vsakim korakom kapne z nosu kapljica znoja.  Kdor je že hodil po teh krajih, ve, da je treba narediti nešteto korakov, da prisopihaš čez rob.

Strmina je neizprosna vse do takrat, ko naenkrat zagledaš vetrnice, ki domu na Kredarici delajo elektriko.  V domu smo pri prijaznih vremenarjih z lahkoto nadomestili izgubljeno tekočino.  Potem pa ven, na sonce, gledat koliko je snega in pike pogumnežev, ki so plezali proti vrhu.

Okrog enajste ure, smo se odločili za povratek v dolino. Sneg je ravno prav popustil za odlično smučarijo. Vriskajoč smo najprej vijugali mimo množice, ki se je vzpenjala proti Kredarici. Zaradi ugodnih razmer je Bojan predlagal, da gremo po poti mimo stare lovske bajte.  

To pot so včasih veliko uporabljali, zdaj pa v te kraje zaidejo le redki. Po ostankih smučin smo videli,  da sta tod pred dnevi peljala dva smučarja, pa še ta dva sta zavila proti pastirski koči v Zg. Krmi. Naprej je bilo eno samo vriskanje po ravno prav odjenjanem pomladanskem snegu.

Ko smo prišli v bolj poraščen svet, smo morali poiskati prehod v dolinico, ki vodi proti Dovškim vratcem. Tu se je spet pojavila smučina nekoga, ki je šel od Staničeve koče.  Sledili smo ji skozi redek macesnov gozd, kjer se je v senci dalo še vedno dobro smučati, na soncu se je pa že prediralo.

Pri opuščeni lovski koči, smo si privoščili zaslužen počitek. Pojedli in popili smo vse kar smo imeli v nahrbtnikih in zadovoljno lenarili na soncu. Tišino so včasih zmotili zvoki, ki jih je veter prinesel od obljudene pastirske koče na drugi strani doline.

Nižje je bila smuka, kar jo je še bilo, bolj slaba. Nekje je bila ledena skorja, nekje plazovina. V bukovem gozdu je pa snega zmanjkalo. Smuči smo dali na nahrbtnike in zadovoljni šli na pivo v dolino.

Zvečer pa pakirat kovčke za izlet, ki jo vzrok, da sem to poročilo objavil z zamudo.