Zapisi enega Janeza

Če greš na smuko sam, je najbolje da greš na kakšen bolj obiskan vrh. Na Palcu sem bil prejšnji teden. V senco Kotovega sedla se mi ni dalo, zato sem zavil proti Pokljuki.  Malo pred osmo je bilo parkirišče skoraj prazno. Tekaške proge so še samevale.

 

Proti Konjščici sem šel naokrog po cesti. Malo me je skrbelo, da bom hodil sam, saj so bile sledi predhodnikov že precej stare. Na planini sem videl da je strah odveč. Letna pot je bila bolj obiskana.  

 

Snega je bilo precej več, kot ob zadnjem obisku januarja. Bil je pomrznjen, tako da se tudi pešcem ni prediralo.  Na Jezercih se je tabla, ki označuje Triglavski narodni park, komaj videla iz snega.

 

Pod Studorskim prevalom postane pot bolj strma.  Še bolj strmo je ko prideš pod vršno piramido. Na srečo so z vsakim korakom širši razgledi, tako da imaš izgovor za lovljenje sape. 

Ko pa končno prideš na vrh, se čisto od blizu prikaže Triglav.  Na vrhu je bila zbrana prijetna družba.  Vsi smo navdušeno opazovali zasnežene gore in si pripovedovali zgodbe, kot da bi se od nekdaj poznali.

Na toplem soncu se mi kar ni dalo nazaj v dolino. Ko sem se končno spravil na smuči, je bil sneg ravno prav odjenjan za uživaške zavoje. 

Ko sem se spuščal proti Konjščici, sem malo prezgodaj zavil in zašel v ruševje. Ko sem že mislil, da sem se težav  že rešil, sem se zataknil in si na smrečici odrgnil nos in čelo.   

Nazaj na Rudno polje sem šel po letni poti. Po ubijalskem začetnem vzponu, je sledilo še smučanje skozi gozd do ceste in naprej do avtomobila.

Objavljeno dne 8.04.2008 ob 07:04 Zapisano pod: Smučanje. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.