Zapisi enega Janeza

V nedeljo se je vreme končno toliko umirilo, da je bilo primerno za smuko. Ko sva se z Radotom odločala kam, naju je premamila objava o ugodnih razmerah na severni strani Kanina. Že v temi sva odrinila iz Kranja. Ko sva prišla na Nevejsko sedlo, je bilo parkirišče skoraj prazno.  Ob sedmih sva nataknila smuči in se odpravila navzgor po smučišču.

Nekje na sredini naju je prehitel teptalec. Ko sva po uri petnajst prišla do zgornje postaje gondole in se usmerila proti Prevali, nama je možakar ob teptalcu rekel, da je pot zaprta, ker bodo s pomočjo helikopterja poskusili prožiti plazove. Zaradi vetra, potem s helikopterjem ni bilo nič, nama se pa potem ni dalo stalno oprezati s katerega brega bo zgrmel sneg.

Nekaj smučarjev je šlo proti Prestreljenikovem oknu. Za naju je pot izgledala prestrma, zato sva šla raje proti zahodu, proti sedlu Bela peč, kjer je nekaj smučarjev ravno delalo smučino.   Na sedlu sva zaključila pri ostankih kasarne.  Pomalicala sva, potem pa dolgo uživala v razgledu na zametene planine. 

Sosednja Prevala se je včasih zavila v meglo. Ko se je razkadila se je videl bager. Kot sva zvedela zjutraj, ga Italjani tam niso pozabili.  Jeseni so ga namerno pustili tam, ker na sedlu sneg preje skopni. Tako bodo lahko prej začeli z načrtovano gradnjo žičnice.

Okoli koče Gilberti je bilo vedno več smučarjev.  Sonce je prijetno grelo, zato sva s težkim srcem nataknila smuči. Ko sva pogledala čez rob, sva ugotovila, da se je sneg ojužil. Kljub temu, da sva čez najbolj strm del peljala precej previdno, sva splazila precej snega. Na srečo je bil strm del kratek.  Potem se je dalo lepo peljat po mehkem snegu.

Pri koči Gilberti sva srečala toliko smučarjev, da sva najprej pomislila, da je pričela vozit gondola.   Pod Belo pečjo sva še malo počakala in opazovala kako je sneg kot slap letel čez steno. Nama je bilo tako vseeno,  pred nama je bil samo še spust v dolino.

Tisti, ki so se pa v sončni pripeki šele vzpenjali, so bili najbrž drugačnih misli. Ko sva po ravno prav odjenjanem snegu vijugala med množico vzpenjajočih, zva zadovoljno ugotavljala, kako prav sva naredila, da sva vstala bolj zgodaj.

V ponedeljek je pa, kot vsi že veste, spet deževalo.

Če greš na smuko sam, je najbolje da greš na kakšen bolj obiskan vrh. Na Palcu sem bil prejšnji teden. V senco Kotovega sedla se mi ni dalo, zato sem zavil proti Pokljuki.  Malo pred osmo je bilo parkirišče skoraj prazno. Tekaške proge so še samevale.

Proti Konjščici sem šel naokrog po cesti. Malo me je skrbelo, da bom hodil sam, saj so bile sledi predhodnikov že precej stare. Na planini sem videl da je strah odveč. Letna pot je bila bolj obiskana.  

Snega je bilo precej več, kot ob zadnjem obisku januarja. Bil je pomrznjen, tako da se tudi pešcem ni prediralo.  Na Jezercih se je tabla, ki označuje Triglavski narodni park, komaj videla iz snega.

Pod Studorskim prevalom postane pot bolj strma.  Še bolj strmo je ko prideš pod vršno piramido. Na srečo so z vsakim korakom širši razgledi, tako da imaš izgovor za lovljenje sape. 

Ko pa končno prideš na vrh, se čisto od blizu prikaže Triglav.  Na vrhu je bila zbrana prijetna družba.  Vsi smo navdušeno opazovali zasnežene gore in si pripovedovali zgodbe, kot da bi se od nekdaj poznali.

Na toplem soncu se mi kar ni dalo nazaj v dolino. Ko sem se končno spravil na smuči, je bil sneg ravno prav odjenjan za uživaške zavoje. 

Ko sem se spuščal proti Konjščici, sem malo prezgodaj zavil in zašel v ruševje. Ko sem že mislil, da sem se težav  že rešil, sem se zataknil in si na smrečici odrgnil nos in čelo.   

Nazaj na Rudno polje sem šel po letni poti. Po ubijalskem začetnem vzponu, je sledilo še smučanje skozi gozd do ceste in naprej do avtomobila.

Ko se peljem mimo Tržiča, mi pred tuneli pogled vedno uide proti zasneženemu travniku, ki se dviga nad Lomom. Pred leti sem bil na opuščenem smučišču reden gost, ko pa je nek domačin pričel zapirati dovozno pot proti planini, sem se teh krajev začel izogibati.

V sredo mi je Bojan napisal, da je tam odlična smuka. Nismo veliko razmišljali, v soboto smo se že peljali proti Lomu. Avto smo pustili pri kmetiji pod zapornico opremljeno z video nadzorom!!!. Na zasneženi cesti smo nataknili smuči in oddrsali po cesti proti planini.

Cesta je bila splužena. Po kolesnicah smo videli, da se je po njej nekdo peljal z avtomobilom.  Pravzaprav sta bila dva avtomobila parkirana pri koči na sedlu. Naprej proti planini smo šli po četrtkovem sneženju prvi.  Nebo se je pričelo jasniti, prikazalo se je sonce. Edina stvar, ki je kazila popoln dan, je bila skorja, ki se je naredila na snegu.

Pod vrhom je pričel pihati veter. Zasnežene smreke bi bolj sodile na novoletno voščilnico kot pa v poznomarčevski dan. Storžič je bil čisto blizu. Bojan nama je pokazal, kje stoji bivak in kje smučajo po Petem žrelu in Kramarci. Mislim, da jaz tam ne bom nikoli smučal.

Spustili smo se po stranski poseki. Pravilno smo domnevali, da tam veter ne bo naredil skorje. Res je v zavetju ostal pršič, ki smo ga z veseljem zvozili. Proti dnu je postajala skorja vse trša, zato  smo tam vozili tako, kot so to hotele smuči. Včasih lahko to izgleda precej smešno.

Na planini smo na ograji pomalicali in poklepetali z domačinom, ki je prismučal za nami.  Na žalost sem moral biti pred dvanajsto doma, zato nismo šli še enkrat na vrh. Medtem bi sonce že omehčalo skorjo.

Po spluženi cesti je šlo hitro. Malo so nas motile kolesnice in posamezne kopne lise, ki so se že kazale na cesti. Pri odcepu za turistično kmetijo sta jo Bojan in Rado ubrala kar po travnikih navzdol, jaz sem pa šel po avto.

Pod kmetijo sta me počakala. Pri Rekarju smo potem potešili žejo in se pomenili o marsičem. Doma sem bil pa skoraj takrat, kot sem obljubil.