Zapisi enega Janeza

Včeraj me je poklical Bojan. Vračal se je s smuke pod Kriško steno. Ves navdušen mi je pripovedoval o fantastičnih razmerah za smučanje. Takoj sva bila dogovorjena. Šla sva bolj zgodaj, saj sva upala da bova turo opravila še pred poslabšanjem, ki so ga napovedovali vremenoslovci.

Na najino žalost je bilo vreme hitreje od naju. Med vožnjo mimo Jesenic je že prav romantično snežilo.  Ko sva se v rahlem sneženju preobuvala pri Ruskem križu, se je visoko nad nama slišalo bučanje vetra.

“Saj nisva iz cukra, veter bo pa tako samo na grebenih…”,  sva rekla in odšla proti Krnici. Potihem sva računala, da v zaprti dolini pod steno ne bo tako pihalo.  Na začetku res ni bilo vetra, ko sva prišla iz gozda na plano, je postajal vse močnejši.  Veter je nosil sneg in delal zamete. Malo pred vstopom v žleb sva soglasno ugotovila, da je nadaljevanje nesmiselno. V žlebu bi nama, poleg vetra,  nagajal še napihan sneg.

Zaradi slabe vidljivosti sva nazaj smučala precej previdno. Nikoli nisi vedel, kdaj boš iz trde podlage zapeljal v kup napihanega snega. Koča v Krnici je bila zaprta.  Še najboljša smučarija je bila po zratrakirani dovozni poti.

Na koncu naju je čakal še tisti zoprn vzpon do avtomobila. V gozdu ob poti je cvetoč teloh kljuboval mrazu in snegu, ter pozdravljal prvi pomladni dan.

Turo sva zaključila v Mihovem domu, kjer sva se pogrela ob topli peči.

Objavljeno dne 21.03.2008 ob 18:50 Zapisano pod: Smučanje. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.