Zapisi enega Janeza

Včeraj me je poklical Bojan. Vračal se je s smuke pod Kriško steno. Ves navdušen mi je pripovedoval o fantastičnih razmerah za smučanje. Takoj sva bila dogovorjena. Šla sva bolj zgodaj, saj sva upala da bova turo opravila še pred poslabšanjem, ki so ga napovedovali vremenoslovci.

Na najino žalost je bilo vreme hitreje od naju. Med vožnjo mimo Jesenic je že prav romantično snežilo.  Ko sva se v rahlem sneženju preobuvala pri Ruskem križu, se je visoko nad nama slišalo bučanje vetra.

“Saj nisva iz cukra, veter bo pa tako samo na grebenih…”,  sva rekla in odšla proti Krnici. Potihem sva računala, da v zaprti dolini pod steno ne bo tako pihalo.  Na začetku res ni bilo vetra, ko sva prišla iz gozda na plano, je postajal vse močnejši.  Veter je nosil sneg in delal zamete. Malo pred vstopom v žleb sva soglasno ugotovila, da je nadaljevanje nesmiselno. V žlebu bi nama, poleg vetra,  nagajal še napihan sneg.

Zaradi slabe vidljivosti sva nazaj smučala precej previdno. Nikoli nisi vedel, kdaj boš iz trde podlage zapeljal v kup napihanega snega. Koča v Krnici je bila zaprta.  Še najboljša smučarija je bila po zratrakirani dovozni poti.

Na koncu naju je čakal še tisti zoprn vzpon do avtomobila. V gozdu ob poti je cvetoč teloh kljuboval mrazu in snegu, ter pozdravljal prvi pomladni dan.

Turo sva zaključila v Mihovem domu, kjer sva se pogrela ob topli peči.

To potovanje po grebenu do Ratitovca se nam je že dolgo zdelo privlačno. Motil nas je dostop, saj bi nas moral nekdo pripeljati do Soriške planine in potem počakati na Prtovču.  Zato smo se z veseljem udeležili pohoda, ki ga je organiziralo Planinsko društvo za Selško dolino.

Ob šesti uri smo se zbrali v Železnikih in se z avtobusom odpeljali proti Soriški planini.  Vsi smo bili dobre volje, le včasih smo zaskrbljeno pogledovali proti oblakom, ki so bili nizko nad dolino. Malo pod smučiščem smo izstopili iz avtobusa in se  odpravili v meglo.

Razdelili smo se v tri skupine. Naprej smo šli smučarji, za nami so šli s krpljami, čisto na koncu pa še pešci, ki smo jih imenovali luknjače.  Pot gre po robu in se stalno dviga in spušča.  V megli in snegu se je zelo težko orientirati. Kljub temu, da so mnogi pot že večkrat prehodili, smo komaj našli prehod do planine Zgornji Jirn.

Ko smo se pričeli dvigati proti Kremantu, smo prišli iz meglenega morja.   Morje je bilo precej valovito, zato je občasno megla pljusknila čez greben. Tako so nastali prav posebni prizori.

Če se je megla razkadila, se je v daljavi videl Altemaver - najvišji vrh Ratitovca, za nami se je nad meglo dvigal Triglav.

Ko smo prišli na najvišjo točko, smo zagledali kočo, ki je lebdela nad meglo.

V koči nas je čakal čaj.  Krpljarji in pešci niso preveč zaostajali za nami. Po počitku smo naredili skupinsko fotografijo, nato pa odsmučali skozi Razor v dolino.  Na spodnji sliki sem posnel Staneta, ki je bil s 76 leti najstarejši udeleženec pohoda. Tri ure pohoda, nato pa še smuka v južnem snegu, mu nista delala nobenih težav.

Zaključek pohoda je bil na kmetiji odprtih vrat na Prtovču. Tu smo nadomestili izgubljeno tekočino in se okrepčali z divjačinskim golažem. Na koncu je sledila še podelitev prehodnega pokala najstarejšemu udeležencu. Smučarji pa smo v spomin dobili lično izdelane smučke, ročno delo prizadevnega člana planinskega društva.

Na koncu se za lepo turo še enkrat zahvaljujem planincem iz Železnikov, da so nas tako lepo sprejeli medse.

Ugodne snežne razmere v okolici Ljubelja so vzrok, da se zadnjih štirinajst dni vedno odločim za tiste kraje.  Začel sem v Podnu, nato sem ponovem snegu obiskal Triangel in Palec. Na Begunjščico me pa ni zaneslo, zato sva se z Radom domenila, da udariva eno “popoldansko”.

Danes zjutraj me je poleg prekrasnega vremena, v službi čakalo veliko dela. Za povrh me je poklical Rado in povedal, da mora peljati hči k zdravniku.

Težave v službi sem rešil tako elegantno, da sem bil sam nase ponosen, potem sem šel domov po opremo. Ob dvanajstih sem se že peljal proti Ljubelju.

Od nedeljskega obiska je bilo precej manj snega, zato sem smuči nesel skoraj do lese.  Ko sem po obvozni cesti prišel do smučišča, sem na prelomnici zagledal Marjana. Na žalost ni slišal mojih klicev, preveč se je poglobil v deviško  poteptano smučišče.  

Na Šentanskem plazu sem videl dva, ki sta se vzpenjala peš. Sam sem imel občutek, da mi bo lažje s smučmi.  Mislim, da sem ga polomil, saj mi je na sveže napihanem snegu precej drselo.  Ko sem se vzpenjal po strmini, so s sten nekajkrat prifrčali kar konkretni kamni, zato sem dal na glavo čelado.

Zadnjih nekaj metrov pred izstopom sem šel peš.  Pod vršno opastjo me je čakal predhodnik. Izmenjala sva si nekaj besed, potem se je odpeljal v dolino.

Na grebenu je pihalo. Pobočja proti vrhu Begunjščice so bila spihana, zato na sam vrh nisem šel. Raje sem počakal v zavetju, še to ne predolgo, samo za malo čaja in rebro čokolade.

Ko sem se pripravil za smuko, je proti vrhu prišel še en z bordom. Izgledalo je, kot da bi na vrhu menjali stražo.  Smuka navzdol je bila odlična. V zgornjem delu v glavnem pršič. V spodnjem delu se je poznalo, da je zadnjič deževalo. Bilo je precej trdo, vendar so robniki dobro prijemali.

Na smučišču je bilo pa sploh odlično. Pod srednjo postajo je sneg postajal vse bolj južen. Na smučeh sem vztrajal do zadnje prelomnice, nato so se mi toliko zasmilile, da sem jih dal na rame. Mislim da jih bom še rabil.