Zapisi enega Janeza

Proti koncu tedna se pojavi večno vprašanje - Kam na turo? Najprej je bila v igri Kredarica, potem je Bojan predlagal, da gremo na Komno in se čez Konjsko sedlo spustimo v Žagarjev graben. 

V soboto popoldan smo en avto pustili pri postaji žičnice na Vogel,  z drugim smo se odpeljali do Savice. Že v mraku smo se odpravili proti Komni. Bilo je precej toplo, na poti je bila plundra. Okrog 30. ovinka je bilo že tako temno, da smo morali prižgati svetilke. V dom smo prišli ob devetih zvečer. Imeli smo še toliko časa, da smo popili pivo in se spravili spat v udobno sobo.

Zjutraj smo počakali, da so odprli jedilnico, kjer smo pri peči sušili čevlje. Ko je sonce obžarilo bližnje vrhove, smo se odpravili proti planini Govnjač.  Najprej smo se morali malo spustiti, potem smo nalepili kože na smuči in oddrsali skozi zasneženo pokrajino.

Pot gre malo navzgor, nato se  spusti, potem  zopet navkreber in gor in dol… Že v vodniku je opisano, da je marsikdo razočaran nad tako smuko, marsikoga pa takšno potovanje navduši. Za nas tri lahko rečem, da smo bili v prekrasnem jutru med  zasneženimi hribi, vsi navdušeni.

Letošnja zima je bolj skopa s snegom. Tu je bilo meter in pol snega. Le kako mora vse skupaj izgledati, če ga je še več! Da si preveč snega ne smeš želeti, nas je opozoril ostanek plazu okrog Govnjaškega Kuka.

V slabih treh urah smo prišli do Konjskega sedla, najvišje točke našega potovanja.  Vzeli smo si čas za počitek.  Med malico nas je preletel planinski orel, edino živo bitje, ki smo ga srečali na poti do Žagarjevega grabna.

Vreme je bilo pretoplo za dobro smuko. Pri vsakem zavoju si moral biti pazljiv. Nekje je bilo trdo, nato je bila skorja, včasih si se  kar potopil v gnil sneg. 

Da ne bom samo tarnal. Dan je bil prekrasen, narava še lepša.  Tudi peljati se je dalo. Posebno potem, ko smo prišli do urejenega smučišča skozi Žagarjev graben.

Edino razočaranje na turi smo doživeli, ko smo končno prišli do Bojanovega avtomobila.  V prtljažniku je imel gajbo piva, ki je bilo tako mrzlo, da ga nismo mogli piti.

Žejo smo si potešili v koči pri Savici.

Snežne razmere so se umirile, zato sva šla pogledat pod Kriško steno. Ko sva ob osmih parkirala avto ob cesti pri Ruskem križu, je termometer kazal -10 stopinj. Kako je mraz sva občutila, ko sva se na smučeh spustila po cesti do planine V Klinu. Tu sva smuči navezala in jih vlekla do koče v Krnici. Ko sva hodila po steptani cesti, kjer so se še

poznale sledi nočnega sankanja, je sneg pod čevlji škripal kot v najhujši zimi.  Pri koči sva si ogledala sledi ogromnega podora, ki ga pri našem zadnjem obisku še ni bilo.

Na smuči sva nalepila kože in se oddrsala po sledi, ki je včasih čudno zavijala.  Prvi najbrž ni najbolje poznal poti. Vseeno sva hitro napredovala.  Ko sva prilezla čez najstrmejši srednji del, je pričel pihati veter.  Meni je bilo prav, saj se mi zadnji del ponavadi vleče in moram počivati. Zdaj me je pa veter prisilil, da sem hitro prišel v zavetje v kotanji pod steno.

Hitro sva popila malo čaja, ter naredila nekaj fotografij. Mraz je bilo tako, da v otrplih prstih sploh nisem čutil fotoaparata. Visoko nad nama se je slišalo bučanje vetra, ki je nosil sneg.

V zgornjem delu je bila smuka odlična. Veter je sicer naredil malo skorje, ki pa smučanja ni motila. Srednji del je bil slabši, ker je bil že precej zvožen. Razrite smučine so bile precej trde. V spodnjem delu je sonce že zmehčalo skorjo, zato je bilo pravo veselje voziti med balvani pokritimi s snegom.

Veselje je bilo kratko. Preveč sva zaupala smučinam pred nama. Namesto da bi zavila proti koči, sva se znašla v strugi Pišnice. Vožnja po strugi je bila zanimiva. Na srečo je bilo dovolj snega, tako da ne bo treba nositi smuči na servis. Ko sva se že bala, da bova šla predaleč, je smučina zapustila strugo in kmalu sva bila na cesti pod kočo. Do spomenika je šlo hitro,  potem pa še malo peš navzgor do avta.  Pivo, ki sva ga mislila popiti v koči, sva pa potem popila pri Aljažu.

Z Radom sva se dogovorila, da v tem prekrasnem vremenu narediva eno popoldansko turo. Iz službe sva šla malo prej in se skozi Železnike odpeljala do lovske koče na Prtovču. Po tej poti še nisva hodila. Z orientacijo nisva imela težav, saj je bila steza precej shojena. Edino nobene smučine nisva videla, zato naju je zanimalo, kje se prismuča nazaj.

Pod Razorjem sva prišla na znano pot s Prtovča. Snežna odeja je postajala vse bolj debela. V senci je bil sneg zelo trd.

Pod vrhom naju je pozdravilo bleščeče sonce.  Koča je med tednom zaprta. Gostoljubje nama je dajala klopca, kjer sva pomalicala in se nastavljala sončnim žarkom.

V takem vremenu nisva bila sama. Domačin, ki naju je prehitel, se je v kratkih rokavih nastavljal soncu. Rahel vzgornik je čez rob prinesel padalca.

Ko je veter zapihal bolj močno, naju je spomnil na vrnitev. Nataknila sva smuči in se odpeljala čez rob.  Na začetku sem šel bolj previdno. Najboljše razmere so bile v srednjem delu. Na melišču se je pričela delati skorja. V gozdu je bilo pa trdo. Najbolj so me motile zmrznjene sledi predhodnikov.  

Čisto brez padcev ni šlo. Na koncu sva se znašla na zasneženi cesti, po kateri sva se pripeljala skoraj do lovske koče, kjer sva nadoknadila izgubljeno tekočino.

Za kulturni praznik greva vedno nekam na izlet. Ko sva iskala ideje, nama je prišla v roke reklamna zloženka turistične agencije, ki je ponujala obisk razstave v Trevisu. Na žalost je bil izlet razprodan. Po krajšem premisleku sva ugotovila, da Treviso ni tako daleč in v prazničnem jutru sva se že vozila po Padski nižini proti Benetkam. Tam sva zavila proti severu in kmalu po tem že iskala parkirišče blizu mestnega jedra. 

Načrt mesta sva seveda pustila v avtomobilu. Na srečo staro mestno jedro ni veliko, tako da sva se brez težav znašla pred palačo, kjer je bila razstava.

Morda sva pričakovala preveč, saj naju je na začetku razstava malo razočarala.  Mislila sva, da bo razstavljenih bistveno več predmetov iz časa mongolske prevlade nad Azijo. Če zdaj razmišljam o tem, sem vedno bolj prepričan, da je bilo vsega ravno prav. Poleg slik in predmetov, ki prikazujejo takratno življenje,

so me najbolj impresionirali ostanki najdeni v grobu princese Liao, ki je umrla pred skoraj tisoč leti, ko je bila stara 18 let. Pokopali so jo oblečeno v slavnostna oblačila, prepasano z zlatim pasom, z ogrlico iz jantarja. Vsi deli obleke, ki bi morali biti iz usnja, so bili narejeni iz srebra. Na obrazu je imela zlato mrtvaško masko. Poleg daril je bil v grobu še njen konj, v opravi iz srebra in okraski iz žada. Ko je kmalu za njo umrl še njen mož, so ga pokopali poleg nje.

Sledil je še sprehod po mestu. Našla sva živahno tržnico, ribji trg so na žalost ravno zapirali. Mestno jedro je obdano z obzidjem in obrambnim jarkom, v katerem še vedno teče voda. Prostor med njima so zasedle ptice, največ je bilo rac in galebov. Tudi kakšno kokoš je bilo opaziti, pa tudi nekaj zajcev.

 V mestu na žalost nisva našla pametne kavarne, zato sva si kapučin priviščila v nakupovalnem centru. Večjih nakupov nisva delala, saj so zaradi globalizacije izdelki enaki kot pri dobrem sosedu - še cene so v evrih.

Podaljšan vikend in napoved lepega vremena je spet sprožilo tisto večno vprašanje - Kam na smuko? Letošnja zima je čudna: snega je premalo in hkrati preveč. Premalo, da bi se udobno pripeljal do avtomobila, in hkrati preveč, saj je bila nevarnost plazov še precejšnja.

Najprej sva še mislila pod Kriško steno,  potem sem na spletu prebral sporočilo o Cimi Belli. Hrib v Karnijskih Alpah ni nevaren za plazove, zato sva se soglasno odpeljala proti Trbižu. V vasi Ukve sva zavila v dolino potoka z istim imenom. Na parkirišču pod gostilno Pri gamsu so bili že štirje avtomobili in minus šest stopinj celzija.

Ko sva prišla do sonca, je postalo topleje. Za dodatno gretje je skrbel klanec.  Pot gre najprej po cesti, nato se prične dvigati čez travnike, posejane z redkimi kočami, ki ne služijo več paši,  temveč so spremenjeni v vikende.

Del pod grebenom je precej strm.  Po sledovih sodeč je vrh precej obiskan. Na grebenu se je strmina malo unesla. Italijani pred nama so se usmerili na levo na Kovk, midva sva pa nadaljevala proti Cimi Belli. Lepi vršič, kot se vrh imenuje po slovensko, zaradi svojega razgleda res zasluži svoje ime.

Zaradi lege med Kanalsko in Ziljsko dolino, na meji med Italijo in Avstrijo,  so razgledi drugačni kot sem jih vajen iz Karavank in Julijcev.  Bleščeča veriga Visokih Tur je bliže, Triglav, Jalovec in Mangart so iz te strani drugačni.  Kljub temu, da je malo pihalo, sva si jih med malico dolgo ogledovala.

Ko sva pod nama zagledala kolone smučarjev, ki so sopihali proti vrhu, sva se pripravila za smuko.

Bila sva zgodnja, zato sneg še ni bil južen. V senci ob gozdu se je našel še pršič. Meni smučanje ni šlo tako, kot bi hotel. Pri avtomobilu sem ugotovil vzrok. Počila mi je zakovica, ki omogoča pregib pancarja, zato mi je noga tako opletala.