Zapisi enega Janeza

Po praznikih sva šla  k “najboljšemu sodedu” dopolnit zaloge. Irena je tehtala zelenjavo, sam sem čuval voziček in opazoval mesarja, ki je osamljen pripravljal meso za prodajo. Vprašal sem ga, če prodajajo tudi goveji loj. Ko sem mu povedal, da ga rabim za ptiče, mi je z veseljem zavil zajeten kos, ki ga je pravkar odluščil iz govejega hrbta. Na vrečko je zapisal tudi ceno(glej sliko),  da pri blagajni nisem imel problemov.

 Doma sem loj zrezal na koščke in ga stalil v kozici.

Ko je bilo dovolj tekoče, sem dodal še dve pesti sončničnih semen.  Že prej sem skozi luknje v cvetličnih lončkih dal paličice.

Edina napaka, ki sem jo naredil, je bila ta, da lukenj nisem dovolj zatesnil. Ko sem lonček polnil z mešanico, je pri luknji malo puščalo.  Lojeno pogačo sem pustil čez noč, da se je ohladila.  

Zjutraj sem lončke obesil na veje dreves.

Čez čas so prišli prvi obiskovalci. Najprej previdno, 

… potem so le pričeli jesti.

 Obiski so se vrstili še ves dan, zato mislim, da jim je šlo v slast.