Zapisi enega Janeza

Naveličana sive megle,  sva šla v petek gledat sonce na Lipanco. Ker sem dal v prtljažnik napačne čevlje, me je Irena počakala v štiri številke prevelikih čevljih pri koči. Sam sem pa pohitel proti Mrežcam.

Na vrhu sem poklical Bojana, ki mi je povedal, da je med tednom smučal v Nockbergih.  V trenutku sva bila dogovorjena, poklicala sva še Radota in v soboto zjutraj smo se še v temi peljali skozi meglo proti Jesenicam.

Ko smo se peljali skozi Innerkrems se je pričelo daniti. Parkirali smo v dolini Schonfeld pri Dr. Josef Merl Hutte. Ko smo natikali smuči, je termometer kazal -10 stopinj Celzija.

Pred dnevi se je Bojan povzpel na Konigstuhl. Med potjo nazaj je opazil vrh, ki naj bi nudil še boljšo smuko. Kmalu smo zasledili smučino, ki je vodila v tisto smer. Najprej je smučina vodila skozi redek gozd. Na izletu v Nockberge, so opisovali cimprin¹ - drevo značilno za te kraje.

Ko smo prišli iz gozda, se je prikazalo sonce. Razgledi so postajali vse širši.  Na začetku se nismo mogli odločiti, na kateri vrh naj se povzpnemo. Na koncu smo se odločili za piramidast vrh pred nami. Številne vijuge so obetale, da bo tam dobra smuka.  Od daleč pohlevna piramida je pod vrhom postala precej strma. Bojan in Rado sta dala smuči na rame, sam sem pa na smučeh vztrajal do vrha. Po zemljevidu smo ugotovili, da se imenuje Sauereggnock.

Na vrhu smo bili dolgo. Koliko hribov imajo ti Avstrijci. Okoli nas so bili sami zaobljeni kuclji, vsi primerni za smuko. Daleč na jugu smo prepoznali Jalovec in Mangart, na severozahodu pa Ankoglovo skupino. Nikjer pa ni bilo nobenega človeka, še žičnice niso delovale.  Šele ko smo se spuščali, smo srečali prva dva, ki sta sopihala proti vrhu.

Na začetku sem imel malo problemov, da sem se privadil strmini in snegu. Po prvih previdnih zavojih je steklo. Pršiča je bilo ravno prav, da smo zarisali lepe zavoje.  Malo je manjkalo, da nismo nataknili kože na smuči in šli še enkrat na vrh.

Ko smo prišli do parkirišča, je bilo tam bolj živahno. Videli smo tudi nekaj slovenskih avtomobilov. V kavarni v Gmundu smo si ob pivu ogledali prenos smuka. Potem pa skozi karavanški predor domov v meglo. Vsi smo se strinjali, da si v prihodnjem letu Nockberge še enkrat ogledamo.

1.  nekje med macesnom in borom [↩]

Pravega snega za turno smuko še ni, zato sva z Bojanom šla odkrivat nova področja. Večkrat sem že bral zapise o smučanju z Vajneža,  smučarskega pristopa pa nisem poznal.

Avto svo pustila pri jezeru HE Javorniški rovt. Markacije so naju usmerile proti planini Seča.

Po številnih stopinjah v snegu sva sodila, da je pot dobro obiskana. Na žalost je bila tako samo do prvega odcepa, naprej so nama pot kazale stopinje samo dveh predhodnikov. Z višino se je debelila snežna odeja. Sneg je bil prerahel za smuko. Ko se je gozd pričel redčiti, se je za nama odprla panorama Julijcev, ki so žareli v jutranjem soncu. 

Na sonce sva za kratek čas prišla pred planino Seča. Lične hiške na njej si nisva ogledala. Stopije predhodnika, ki je pot bolje poznal, kot midva, so že pred njo zavile stran. Nad planino se je v soncu kopala Struška, za njo so se bleščale Visoke Ture.  Kot se je videlo, tudi tam ni preveč snega.

Ko sva obšla kotanjo imenovano Riža Rida¹, sva spet prišla na sonce. Zjutraj je bilo na Jesenicah -10 stopinj Celzija, tu na sedlu je bilo pa prijetno toplo.

Razgled je bil obširen. Prepoznala sva Veliki Klek in nama dobro znano Ankoglovo skupino. Z grebenov Nockbergov je veter odpihnil ves sneg. Ker sva že do sedla nekajkrat obtičala v snežnih zametih, se nama na vrh Vajneža ni dalo.

Utaborila sva se na razgledni vzpetini. Po zemljevidu sva ugotovila, da se imenuje Kamnitnik² .

Ko sva odvezala nahrbtnike, je od nekod priletela jata lačnih kavk. Tako proseče so naju gledale, da sva jima zmetala vso najino malico. Konkurenca je bila tako huda, da so vse koščke kruha ujele že v zraku.  Filmček, ki sem ga posnel pri tej zabavi, traja dobri 2 minuti.

 [gv data="http://video.google.com/googleplayer.swf?docid=9173674891799613874&hl=en"][/gv]

V dolino sva jo mahnila po drugi poti. Najprej sva malo zgrešila pot do Hrašenske planine. Preveč se zaradi tega nisva jezila, saj se nama sploh ni mudilo v mraz v dolini. Pred Hrašensko planino sva spet naletela na človeške stopinje. Strma pot naju je preko planine Stamare pripeljala do avtomobila.

“Študijska ekskurzija” je bila uspešna. Spoznala sva nova področja, kamor se bomo zagotovo vrnili, ko bo dovolj snega. Za tiste, ki jim v tem opisu omenjena imena nič ne povedo, pa samo to, da sva hodila po tistem lepo zasneženem gorskem hrbtu, ki ga vidijo na levi strani, ko se mimo Jesenic vračajo iz Kranjske gore proti Ljubljani.

1. Hvala Nejc [↩]
2. Če bi Bojan v domači Škofji loki pripovedoval, da je za pot na vrh Kamnitnika porabil dobri dve uri in pol, bi se mu vsi smejali. Kamnitnik je tudi vzpetinica pri Škofji loki. [↩]

Ko sem iskal ideje za sobotni izlet, mi je France pripovedoval, kako lepo je bilo v četrtek na Begunjščici.  Ideja mi je bila všeč, zato sem se v sobotnem jutru že peljal skozi Begunje proti Dragi. Avto sem pustil pod prvim klancem in se odpravil po označeni stezi proti planini Preval.

Pot vodi skozi slikovito sotesko Luknja.  Posebno prijetna mora biti poleti, ker je ves čas v senci, ob njej pa teče potoček s številnimi slapovi. Na najožjem mestu moramo premagati skalni prag s pomočjo jeklenic in klinov.  Na sonce sem prišel malo pod planino. Planina, ki je poleti polna turistov, ki z Ljubelja skozi Bornove tunele pridejo sem na kislo mleko in žgance, je samevala.  

Pot proti vrhu je precej strma.  Ko sem šel po njej, je sonce zmrznjena tla spremenilo v drseče blato. Še dobro, da si poti nisem zamislil v obratni smeri.  Pod vrhom so se odprli razgledi. Na zahodu se je bleščal Triglav, pod njim se je videlo Blejsko jezero, na vzhodu so se v snegu svetili Grintavci. Od Kranja naprej je bila megla.

 Na grebenu me je pozdravil veter. Na izstopu Šentanskega plazu sem obudil spomine na smučarijo.

 Koča na Prevalu je bila globoko pod mano.  Na vrhu se zaradi vetra nisem dolgo mudil, le toliko, da sem nahranil dve lačni kavki ter si ogledal vpisno knjigo. Za Francetom je bilo na vrhu še pet vpisov. Pozimi so gore bolj samotne.

 Še en pogled na Vrtačo in Palec. Nockbergi za njima so se svetili v soncu. Ne vem, kdaj jih bom obiskal s smučmi.

Po poti navzdol sem šel zaradi ledu in blata previdno.  Ko sem prišel do Robleka, so v dolini gasilske sirene oznanile dvanajsto uro. Popil sem čaj in šel po dobro uhojeni poti v dolino.