Zapisi enega Janeza

Odkar se je malo bolj ohladilo, smo se v službi večkrat ozirali proti Krvavcu. “Ga že delajo”, smo z veseljem gledali bele lise, ki so postajale vse večje in vse bolj povezane.  V četrtek bodo začeli z obratovanjem, zato smo se hitro odločili, da preizkusimo, kakšen sneg so naredili.

Iz službe smo šli malo prej, tako da smo ob pol štirih že obuvali čevlje pri zgornji postaji žičnice. Smuči smo dali na nahrbtnik in se odpravili v hrib.

Vetra ni bilo, je pa bilo toliko hladno, da se je iz “žiraf” na gosto vsuval sneg.  Pobočje pod hotelom je bilo še kopno, v Tihi dolini je bilo snega že precej.

Na mestih, kjer ni bilo umetnega snega, smo morali paziti, da nismo zdrsnili na ledenih ploščah.

Ko smo se približevali Njivicam, je pričelo sonce zahajati.  Na robu nas je pozdravila še ena baterija topov, ki so neutrudno bruhali sneg. Snežni kristali so se v zahajajočem soncu svetili v mavričnih barvah.

Na žalost pa smučišča do Zvoha ne zasnežujejo. Zato nismo šli do vrha. Zajeli smo sapo, nataknili smuči in se odpeljali v sončni zahod.

Po prvih zavojih smo vsi olajšano ugotovili, da še znamo smučati. Po Spomladanski smo z užitkom odvijugali do Brunarice.  Na Plaži smo si ogledali še novost - nekakšen Muzikantenstadl s kapelico, ki mnogim najbrž ne bo všeč. 

Nato pa še en pogled na Kranj, ki je ležal pod nami že v mraku in še nekaj zavojev do avtomobila.

Pri Florjanu smo potem že v temi ugotavljali, da smo preživeli še en lep miren dan.

V četrtek  pa  se bo začelo zares: z gnečo,  z ropotom žičnic in s hreščečo muziko na vsakem koraku.

PS: Sneg je odličen.  

Vzrok za izbiro sobotnega izleta je bila knjiga, ki jo je dobil Rado.  Odprla se mu je ravno na strani s sliko čudovitega razgleda z Vošce proti Julijcem.

Na žalost z razgledom ni bilo nič. Ko smo stopili iz avta na Srednjem vrhu,  so nas pozdravili mraz, nizki oblaki in redke snežinke.  Morda smo ravno zaradi snežink, ki so počasi padale, tudi mi pot začeli precej počasi. Pogosto smo se ustavljali in si ogledovali Kranjsko Goro, ki je ležala pod nami. Bojan nama je opisoval prigode iz časov, ko je plezal v Špikovem grabnu.

Ogledali smo si  staro stajo za ovce in skoraj 150 let stare napise vrezane v deske. Na žalost je strm klanec počasi utišal naše razgovore. Na čelu so se prikazale prve potne kaplje. Pot do ceste, ki pripelje s Korenskega sedla, je bila kar strma. Kmalu nad cesto smo prišli na prostrane travnike pod vrhom Vošce. Na vrhu smo med ruševinami stanu poiskali zavetje pred mrzlim severnim vetrom. V daljavi se je pod oblaki kazal cilj našega današnjega izleta.

Z vrha smo se spet spustili do ceste. Bilo je zelo hladno.  Kljub rokavicam se mi je skoraj zanohtalo. Pri zamrznjenih koritih za vodo smo s ceste zavili proti Blekovi planini.  Tu nas je pozdravil mrzel veter, tako da smo zavetje poiskali v ovčji staji. Na srečo so  tla pokrita z iztrebki zmrznila.  Tudi tistega značilnega vonja ni bilo, tako smo lahko nemoteno uživali v razgledu na Beljak in Visoke Ture, ki so se kopale v soncu.

Za planino smo naleteli na sledi v snegu. Te so nam olajšale orientacijo. Pot gre sicer ves čas po grebenu.  Shodili so jo že graničarji v časih, ko je bila meja hudo varovana.  Edina stvar, ki nam je počasi pričela presedati, je bila, da se je pot stalno dvigovala in spuščala. 

Na koncu smo le lahko pozvonili z zvončkom, ki stoji ob križu na vrhu, ki je služil za določanje časa kmetu Trupeju. Zaradi mraza in vetra, ki je pihal na vrhu, smo se kmalu previdno spustili po zmrznjenih strmih travnikih. Na grebenu smo se ozrli še proti Kresišču in Maloškem poldnevu, ki ju bomo obiskali kdaj drugič.

V Železnici je bilo precej snega. V mislih smo vsi trije delali smučarske zavoje. Pri lovski koči smo pomalicali. Sledil je še spust po poti skozi graben, ki se mi vedno tako vleče.  Pa ne samo meni. Vsi trije smo komaj čakali, da pridemo na travnik, kjer se pokaže tista značilna panorama s Srednjega vrha.

Na tradicionalnem zaključku pri Aljažu smo si bili edini, da smo preživeli še en lep dan v hribih. Veselo smo se muzali ob misli, da mnogi ne bodo vedeli, kje smo parvzaprav bili.

Ko se je bližal konec tedna, sem spet pričel razmišljati, kam naj grem v hribe. Hotel sem iti nekam blizu, da bi bil lahko do kosila nazaj. Na Martinovo imamo vedno kaj dobrega, pa še na volišče bomo šli popoldan.

Po dolgem razmišlanju sem se odločil za Virnikov Grintovec nad Jezerskim, saj tam še nisem bil. Na hitro sem pobrskal po opisih poti na spletu: “Pri Kazini zaviješ na levo, kmalu si pri cerkvi, avto pustiš pri cerkvi in greš za oznakami…”,  tako enostavno, kaj bi podrobneje gledal.

Parkirišče pri cerkvi je bilo polno hlodovine. Po napisih: “Ne hodi po travi!”, sem sodil, da na bližnji kmetiji turistov ne marajo preveč, zato sem avto pustil pri kapelici precej pod kmetijo.  Pri cerkvi me je na pravo pot usmerila obledela tabla.

Ko se je pot spremenila v blaten kolovoz, se je odprl razgled na Makekovo Kočno. Na jugu je kraljeval Storžič. Med hojo sem razmišljal o tem, koliko je v naših krajih Grintovcev - poleg glavnega še Mali, Bavški, Virnikov… Ta se  imenujel po domačiji.  Med razmišljanjem sem prišel na široko cesto, pred mano se je prvič pokazal cilj današnjega izleta.

V daljavi sem slišal brnenje avtomobila. Dolgo je trajalo, da je prišel mimo mene.  Po zvoku sem ugotovil, da cesta naredi ovinek. Sam sem ga skrajšal po bližnjici čez strm travnik.  Ko sem prišel do hiše, na kateri so bile od daleč vidne alarmne naprave, pred njo pa so na drogu plapolale zastave Slovenije, Evropske unije, občine Jezersko in NATA, sem spet prišel na cesto. Kmalu zatem sem na parkirišču prišel do avtomobila, ki me je prehitel,  v klancu nad njim pa še do  voznika.  Ker sva hodila približno enako hitro, sva se zapletla v pogovor. Bil je domačin z Jezerskega, malo starejši od mene. Med potjo sva govorila o vsem mogočem. Razlagal mi je o krajih, mimo katerih sva hodila, o tem, kdo je lastnik tiste lepe hiše z zastavami, ter  o časih, ko je bila tu še strogo varovana meja.

Ko sem mu potožil, da je pot slabo označena,  mi je povedal, da se  pot opisana v vodniku, prične pri drugi cerkvi v vasi.

Pot je postajala vedno bolj strma, razgledi pa vse lepši. Tako sva imela vsaj izgovor, da sva ujela sapo. Na severu se je prikazal Obir. Zasneženi travniki so mi delali skomine po turni smuki. 

Vršni greben je bil pokrit s tanko snežno odejo, zato sva tam hodila zelo previdno.    

Na vrhu sva kljub vetru, ki je včasih prav mrzlo zapihal, dolgo časa uživala v razgledu.  Moj sopotnik mi je podrobno opisoval vsak hrib posebej. Pripovedoval mi je tudi o tem, kako se vsako leto srečujejo prebivalci Jezerskega ter Bele in Kort, ki so ležale pod nama.  Potem je veter postal le premrzel, zato sva se previdno vrnila. 

Na vrhu sva bila ves čas sama, zato sem mislil, da vrh ni preveč obiskan. Nazaj grede sva srečala veliko planincev, ki so prihajali po najinih stopinjah.

Na parkirišči sem se poslovil od prijaznega sogovornika. Imel sem še dovolj časa, zato  sem se zahvalil za ponujeni prevoz. Raje sem šel še malo peš in užival v sončnem dnevu.

Vseeno sem bil pravočasno doma na kosilu.

Ko sva se vračala s Krasa, sem razmišljal,  kam naj grem naslednji dan na izlet. Malo me je mikalo Vrtaško Sleme, potem sem se odločil za Črno prst, saj sem že na Krasu hodil po Črnih hribih.

Zjutraj nisem pretiraval z vstajanjem. Vseeno sem bil na parkirišču pod Mencingerjevo kočo sam.  Začetna strmina me je precej ogrela. Ko sem prišel do ceste, se je odprl razgled na Bohinj. Jezero je bilo še zavito v jutranjo meglo, nad njim se je  svetil v soncu zasneženi Triglav.

 Ko sem prišel na planino Za Liscem, se je iz dimnika obnovljene Orožnove koče kadilo. Na vratih je stal oskrbnik in z daljnogledom opazoval gamsa, ki se je pasel na Liscu.

V gozdu je zaradi listja precej drselo. Nič boljše ni bilo na odprtem, kjer je bila slana. Skale so bile ovite v tanko plast ledu. Nekajkrat mi je pošteno spodrsnilo.  Na sedlu Čez Suho se nad tisto zajedo, napolnjeno s črno prstjo, prvič prikaže dom Zorka Jelinčiča. To pot se ni prikazala samo koča, na sedlu je pihal tudi močan in mrzel veter. 

 Dom poimenovan po TIGR-ovcu Zorku Jelinčiču je bil začuda odprt, ker so ga pripravljali za zimo. Počitek pri zakurjeni peči je bil prav prijeten. Vmes je veter prinesel megle, tako da je bilo z razgledom bolj slabo.

Ko sem prišel iz koče, me je pozdravil mrzel veter, tako da se nisem preveč obiral. Strmina južnih pobočij Črne prsti me vedno preseneti.  Iz Baške grape so proti vrhu hitele številne pike.

 Sam sem se pred vetrom  hitro umaknil čez sedlo. V strmem melišču se mi je odprl pogled proti Soriški planini.  V senci je bilo še vedno precej hladno.

 Na sonce sem prišel šele na planini Za Črno goro. Pa ne za dolgo. Ob kamnitih odtočnih žlebovih, s katerimi so graditelji Bohinjskega predora preprečili zamakanje, sem se skozi gozd spustil proti avtomobilu.

Na žalost so prazniki prehitro minili. Zdaj je spet služba, pa še vrt je potrebno pospraviti za zimo.

Zadnjih nekaj let se  jeseni  odpraviva na Kras. Takrat pokrajina zažari v čudovitih barvah. Ko sem iskal cilj letošnjega izleta, sem našel zanimivo spletno stran Poti miru na Krasu. Zanimala me je pot po Črnih hribih do Trstelja. Poleg tega opisa sem našel še opis zgodovinske poti po sledeh 1. svetovne vojne. Tudi spomenik braniteljem slovenskega ozemlja na Cerju sva si hotela ogledati.

V Novi Gorici sva zavila proti Opatjemu selu.  Na parkirišču malo pred odcepom za vas Lokvico sva videla, da je zgodovinska pot zelo dobro označena.  Takoj sva se odločila, da si jo bolje ogledava. Po načrtu poti sva ugotovila, da bi bilo morda najbolje pustiti avto na parkirišču v vasi. Tam sem parkirišče spregledal, zato sva pustila avto ob odcepu ceste proti Borojevičevemu prestolu.

Čeprav so poti dovolj široke, da bi se naprej lahko vozila za avtom, sva šla raje peš. Kraška pokrajina je v tem času čudovita.  Na travnikih je žarel ruj v vseh možnih odtenkih: od rumenozelene preko rdeče do vijolične.

Najprej sva šla mimo jame Pečinke, ki so jo uporabljali za opazovanje, nato sva prišla do Borojevičevega stola.  To je v kamen vklesan sedež. Namenjen je bil cesarju Karlu, ki naj bi prišel na pregled enot. Kasneje so ga poimenovali po Svetozarju Borojeviču, poveljniku 5. avstro-ogrske armade.

Puščica na stebričku naju je usmerila na potko, ki je vodila čez travnike proti Cerju.  Na travnikih sva lahko videla ostanke strelskih jarkov. Na vrhu se je že od daleč videl spomenik braniteljem slovenskega ozemlja. O spomeniku sem se spomnil samo to, da je bilo pri njem že nekaj državnih proslav z najbolj eminentnimi govorniki.

Ko sva skozi ruj prišla do njega, sva bila razočarana. Pozdravile so naju prazne stene nedokončanega objekta.

O objektu samem sem imel mešane občutke.   

Ne vem, če je v današnjem času združevanja Evrope, primerno delati spomenike kot so Mat Armenija v Erevanu z mečem obrnjenim proti Turčiji, ali kostnica na Oslavju s topovi obrnjenimi proti Solkanu.

Nisem videl načrtov. Močno pa sumim, ko bodo zbrali denar  za dokončanje spomenika, da bodo privlekli  še dva kanončka in ju obrnili proti Padski nižini.

Namen, komu bo spomenik posvečen, je pa tako splošen, da bo lahko  z vsako spremembo oblasti, namenjen tistim, ki so takrat na krmilu, in proslavi, ki bo trenutno na sporedu. ¹  

Poleg monumentalnega kolosa je bil na vrhu tudi “monumentalen” razgled.  Nad Sveto goro se je že v snegu svetila še ena “sveta gora” - Triglav. Na drugi strani se je nad Padsko nižino v soncu bleščalo Jadransko morje.  Na tleh pa vsepovsod pisane blazine ruja.

Po poti mimo strelskih jarkov sva šla do italijanskega pokopališča v vrtači, nato pa mimo ostankov barak in protiavionskega položaja nazaj do avtomobila.  Pred 91 leti je  med 31. oktobrom in 4. novembrom  v teh krajih divjala 9. soška ofenziva. V petih dneh je bilo na obeh straneh skupaj mrtvih okrog 60.000 vojakov. Pomislil sem, da se je narava pokazala v takih barvah prav njim v spomin.

Za pot in ogled objektov sva porabila skoraj štiri ure. Sledila je še vožnja med vinogradi čez Kras do Lokev, kjer sva si privoščila zasluženo kosilo.

1. Enako sem zapisal na svoji spletni strani. [↩]