Zapisi enega Janeza

O obisku narodnega parka Nockberge smo se pričeli dogovarjati spomladi, ko je Jože Mihelič Geografskemu društvu Gorenjske predstavil Triglavski narodni park.  Mene so ti kraji zanimali tudi zato, ker so zelo primerni za turno smuko.

Z izletom je šlo vse narobe. Najprej si je Jože poškodoval nogo, potem je prišla še ohladitev in z njo sneg in mraz. Ko smo prišli na Jesenice, je tam snežilo. Precej boljše volje smo postali na drugi strani Karavank, kjer nas je pozdravilo sonce.  Naš vodnik, Jože Mihelič, ki je kljub berglam vseeno šel z nami, je tako vneto pripovedoval o sodelovanju med TNP in Narodnim parkom Nockberge, da smo pozabili pobrati njegovega avstrijskega kolega. Z avtobusom smo se morali vrniti kar nekaj kilometrov nazaj do mesta, kjer nas je čakal.

Heinz - vodja nadzornikov, nam je najprej opisal nacionalni park. Park je nastal po tem, ko so se prebivalci z referendumom odločili proti gradnji mega smučišča, ki bi z načrtovanimi 10.000 posteljami in njim pripadajočo infrastrukturo v celoti uničil pokrajino. Po petih letih študij so ustanovili nacionalni park. Namen parka pa ni samo ohranitev narave, veliko se ukvarjajo tudi s tem, da bi prebivalcem parka nudili enake ali boljše možnosti za zaslužek, kot bi jih imeli, če bi tam parka ne bilo.

Prav zato so nam pokazali predelavo mesa, kjer pod lastno blagovno znamko tržijo meso in mesne izdelke. V predelavo je vključenih okoli 60 kmetov, štiri družine se ukvarjajo s predelavo in prodajo.

Zanimanje za njihove izdelke je precej večje od ponudbe. Poleg mesnin ponujajo še ostale domače specialitete, kot so kruh, maslo, siri, med  in  žganje.

V vasi Ebene Reichenau so neko kmetijo predelali v informativno središče. V njem smo si ogledali kratek film o parku, opremljen je bil s slovenskimi podnapisi. Posebej so poudarjali sodelovanje treh sosednjih parkov: Nockberge, italijanskega Julijske predalpe in pa našega TNP. 

Medtem so nebo zakrili oblaki. V snežni nevihti  smo si v Bad Kleinkirchheimu ogledali cerkvico sv. Katarine, po kateri je naselje dobilo ime, in izvir zdravilne vode pod njo.

Gorska cesta, ki pelje skozi park, je bila na žalost zaradi snega že zaprta, zato smo si namesto tega ogledali zanimivo dolinico pri vasi Kaning. V te kraje nad dolino so se ljudje  zatekli v času turških vpadov.  Obnovljena hiša, ki izvira iz tistih časov, je spremenjena v info center in muzej, v katerem prikazujejo življenje in rudarstvo v starih časih.

V nadaljevanju doline je urejena turistična pot, ki pelje mimo šestih obnovljenih mlinov. Posebnost teh mlinov so kolesa, katerih os je navpična in ne vodoravna, kot je navada v naših krajih. Hans nam je pokazal, kako so v mlinih mleli moko.

Poslovili smo se od našega prijaznega vodnika in se mimo Milsttattskega jezera odpeljali proti Spittalu in naprej skozi Karavanški predor domov.
Kljub mrazu smo imeli lep in zanimiv dan. Med vožnjo domov sem razmišljal, kako težko nalogo imajo skrbniki v narodnih parkih. Najti morajo ravnovesje med željo po ohranitvi okolja za nas obiskovalce in naše zanamce, ter željami ljudi, ki v teh parkih živijo. Primeri, ki so nam jih pokazali, so bili dokaz, da lahko ljudje v parku prav zaradi parka živijo bolje, ne da bi bila narava okrnjena. Zaradi ozkih pogledov in trenutnih koristi je pa lahko vse drugače…

Že v Rimu sem, v gneči pred Sikstinsko kapelo, premišljeval o samoti Fužinskih planin. Komaj sem čakal sobote in bil potihem kar vesel, ker nihče ni imel časa iti z mano.

Ko sem prišel na parkirišče pred Blatom, se je ravno pričelo daniti. Nisem bil sam, iz avtomobilov, ki sem ju dohitel, se je privalila truma razposajenih Primorcev. Proti moji navadi sem malo pohitel, zato je njihov glasen smeh kmalu ostal daleč za mano.

Na planini pri Jezeru je bila slana.  Pot do Dednega polja je v dveh letih, kar sem nazadnje v kopnem hodil po teh krajih, postala precej široka. Pred planino sem posnel skoraj enako fotografijo kot pred leti, ista svetloba, le smreke so zrasle.

Na Dednem polju se je iz pastirskega stana prikazal možak. Povprašal sem ga za pot na Kredo. Odsvetoval mi jo je, ker se je preveč zarasla z ruševjem. Misel na prečenje celotnega grebena sem zato opustil in šel raje po znani poti proti Voglom.  

Med hojo sem premišljeval, kateri letni čas mi je najljubši. Vsak je posebej lep, ko pa zažarijo macesni v zlati barvi, je še posebej lepo. Kot da bi hoteli vsrkati vase toploto poletja za mrzle zimske dni.

Pri možicu sem zapustil markacije in šel po melišču proti sedlu med Slatno in Prvim Voglom. Tu so me pričakali gamsi. Po težkih telesih se je videlo, da so pripravljeni na zimo.

Poleg smučišča Vogel, poznam v Bohinju vsaj pet vrhov, ki se imenujejo Vogel. Na spodnji fotografiji mi je uspelo posneti štiri: levo je Zadnji, desno Srednji,  pred njim Prvi in na oni strani jezera še pravi Vogel.

Na nekaterih mestih je ležal trd zmrznjen sneg. Poti v teh krajih ni, zato sem med Prvim in Srednjim  malo zgrešil smer. Pa nič zato, saj se v te kraje ne hodi podirat hitrostne rekorde. Vsake toliko je bilo treba počakati in poiskati primeren prehod, obenem pa uživati v brezmejnem razgledu.

Pravi počitek sem si privoščil na Vratcih. Sonce je tako prijetno grelo, da se mi ni dalo po daljši poti, po grebenu Zelnaric. Pot sem skrajšal po stezi, ki gre po dolini.

Ves dopoldan sem hodil sam. Šele opoldan, ko sem bil že spet med macesni, sem srečal dve, ki sta bili namenjeni na Zelnarico.  Ko smo se pogovarjali, sem videl še dva, ki sta se z Vogla spuščala proti Vratcem in nekoga, ki je stal na Kopici. To smo bili tudi edini, ki smo tisto jutro hodili po  teh krajih.

Na Dednem polju je možak, ki me je zjutraj povabil na čaj, ravno dobil obisk. Zato jih nisem motil, sem bil zato prej pri avtu.

Zadnje jutro smo se še v mraku odpravili proti Rimu. V nedeljskem jutru na vpadnici v mesto ni bilo običajne gneče. Peljali smo se skozi četrt E.U.R. (Espozisione Universale Roma),  zgrajeno za Svetovno razstavo leta 1942. Zaradi izbruha 2. svetovne vojne razstave ni bilo.  Med palačami je tudi umetno jezero, ki daje četrti še poseben čar.

Ko smo se ustavili pred baziliko sv.Pavla izven obzidja, smo bili sami. Malo mi je bilo nerodno, ker smo s svojim štorkljanjem motili vernike pri nedeljski maši. Kmalu nismo bili več sami.  Za nami je prišlo več avtobusov in hrup je napolnil čudovito okrašeno baziliko veliko kot nogometno igrišče.

Pot smo nadaljevali proti koloseju. Iz avtobusa smo izstopili v parku pred Konstantinovim slavolokom.  Na cesti pred njim sta se malo pred tem zaletela dva avtomobila. Na srečo je bila zbita samo pločevina.

Vrsta za ogled Koloseja je bila že velika, zato smo si ga ogledali samo od zunaj. Mimo univerze smo se odpravili proti cerkvi sv. Petra v verigah, kjer so shranjene verige, v katere je bil vklenjen sv.Peter v  Herodovem času.  Poleg verig je znamenitost te cerkve grobnica papeža Julija II., delo Michelangela. Ob pravilni osvetlitvi, ki stane o,50€, se v Mojzesovi bradi vidi portret pokojnega papeža.

Mimo Trajanovega trga smo prišli do Beneškega trga; spomenik združitvi Italije so ravno obnavljali.

 Povsod po Rimu se lahko za par eurov fotografiraš s “pravim” legionarjem. Ta na sliki,  je bil še kar simpatičen. Mnogi drugi pa so se v frotirastih nogavicah slinasto prilizovali turistkam. Na žalost so bili ti posnetki še najbolj domiselni spominki. Na stojnicah  so poleg plastičnih kipcev volkulje prodajali še bedne posnetke Koloseja in poševni stolp v Pisi. Zasnova ostalega kiča je bila še izpred druge vojne, le kovino je zamenjala plastika.

Pravi kipec volkulje, ki je dojila ustanovitelja Rima Romula in Rema, je bil sramežljivo skrit za gradbenimi odri.

Kot se na zgornji sliki vidi, se tisto nedeljo nisva edina sprehodila skozi ostanke Foruma. Ko sva se srečno prebila skozi množico, sem si grozno zaželel, da bi šel naslednji teden v hribe, kam v samoto Fužinskih planin.

Na dogovorjenem mestu pred Kolosejem, smo počakali vodičko in se s podzemsko odpeljali ven iz centra, kjer nas je čakal naš avtobus. Sledila je še vožnja do doma.

Kratke počitnice so se tako končale, v ušesih mi pa še vedno odmeva sanremska popevka Vacanze romane.

Prespali smo v hotelu v zdraviliškem kraju Fiuggi  nekje na tretjini poti med Rimom in Neapljem. Znan je po termalnem izviru, ki ima podoben učinek kot Donat. Ker sta bila pred nama še dva dneva potovanja, kjer ne moreš vsak trenutek dobiti stranišča, vode seveda nisem poizskusil. Poizkusil sem raje vino, saj so z vinom iz teh krajev nazdravljali že v Neronovih časih.  Poizkusil sem še slaščice, ki so se imenovale Brutte ma buone (grde toda dobre).

Zjutraj smo se odpravili proti Neaplju.  Nekje na polovici poti smo padli v prometni zamašek. Daleč pred nami se je prevrnil tovornjak, ki je prevažal gradbene stroje. Ti so se razleteli po vseh treh voznih pasovih, zato obvoz ni bil mogoč. Bil sem zelo presenečen, kako so se v zastoju obnašali vozniki. Mirno, brez hupanja in prerivanja so obstali, odstavni pas so pustili prazen, tako da so po njem lahko pripeljali dvigalo in tovornjake, ki so odpeljali razsuti tovor. Če se samo spomnim na zastoje v turistični sezoni pri nas, … 

V Pompeje smo se pripeljali z dvourno zamudo.  Velikost mesta, ki ga je leta 79 zalil vulkanski pepel Vezuva, nas je vse presenetila. Ker nad zasutim mestom ni bilo kasnejših naselbin, je ohranjena celotna struktura mesta. V pepelu so se ohranile tudi čudoviti mozaiki in  poslikave zidov. Ker je mesto tako ohranjeno, lahko vsak v mislih podoživi utrip mesta v tistih časih. Ohranjeno je javno kopališče, pekarna, kuhinja, kjer si lahko z ulice kupil toplo hrano. Za osamljene je bila v mestu javna hiša. Slike nad sobicami, so kazale, kakšne dobrote se tu nudijo, prav tako kot v kakšni restavraciji s hitro prehrano.

Pri izkopavanju so v pepelu našli kosti, okoli njih pa prazen prostor. Ko so ta prostor zalili z mavcem, so odlitki prikazali ljudi, ki so morali v trenutku umreti. Na odlitkih so vidni izrazi bolečine.    

Na žalost smo imeli za podroben ogled zaradi zamude na avtocesti premalo časa. Naš namen je bil, da se povzpnemo še na krivca za tragedijo Pompejev, na vulkan Vezuv. Ko smo se peljali proti njemu, so pričele padati prve dežne kaplje, zato smo zelo hitro obrnili. V dežju na vrhu ne bi imeli kaj početi. Potihem pa nas je vse malo glodalo, da smo tako hitro obrnili tudi zaradi zamude, saj smo po tem imeli takoj časa na pretek. Ko smo pripeljali v predmestja Neaplja, je na Vezuvu že sijalo sonce.

Neapelj mi bo ostal v spominu kot mesto nasprotij. Že na obronkih mesta so nas pozdravile smeti, žalosten ostanek smetarske vojne med županom in mafijo, ki kontrolira odlagališča. Tudi stanovanjski bloki v predmestjih so bili zanemarjeni. Ko sem bral o mestu, so povsod opozarjali na kriminal, tako da sem izstopil iz avtobusa z mešanimi občutki in se podzavestno držal za denarnico.

Ko smo poizkusili pravo neapeljsko pico, sva se odpravila na sprehod po mestu. V času razcveta je moralo biti to lepo mesto. Polno je mogočnih zgradb, na žalost so zdaj nekatere v slabem stanju. Če ne drugače, so popisane z grafiti. V katedrali, ki je zgrajena v obliki rimskega Panteona, so ravno imeli poroko. Ženin je imel tako tremo, da je nevesti hotel natakniti prstan na napačno roko, potem mu je pa še padel iz tresočih rok.  Tako, da je bilo pri sicer svečanem dogodku, kar nekaj smeha. 

Sprehodila sva se še do obale in občudovala Neapeljski zaliv, kjer je bilo v sobotnem popoldnevu polno jadrnic. Nad zalivom se je v soncu svetil Vezuv. Ko sva se vračala skozi park, sva naletela na prve domove klošarjev. Spet sem se spomnil na denarnico.

V pristanišču sva si ogledala vrvež trajektov, ki vozijo na slovita otoka Ischio in Capri. Kljub končani sezoni je bilo še precej turistov. Ko sva se vračala proti avtobusu, so nama na mostiču nad gradbiščem ponujali “originalne” Gucci torbice in pa seveda “originalne” Rolex ure. Še danes mi je žal, ker nisem kupil vsaj ene “zlate” ure.

Časa nama je ostalo samo še za kapučino. Med pitjem kave sem moral fotografirati tega potepuškega psa, ki se je pretegoval na pločniku pred kavarno.

Med vožnjo nazaj sem premišljeval o tem mestu, ki je naredilo name precejšen vtis. Morda tudi zato, ker so bila moje predstave o tem mestu precej drugačne.

Mogoče naslov ni pravi, saj je bil program izleta precej natrpan in časa za počitek sploh ni bilo veliko. 

V četrtek zvečer smo se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane proti Rimu. Ker v avtobusu težko zaspim, je bila nočna vožnja precej naporna.  Šele proti jutru sem malo zaspal.  Ko se je pričel delati dan, smo že bili  v jutranji gneči prebujajočega se velemesta. 

Avtobus smo zapustili pred katedralo sv. Petra. Ob osmih zjutraj je bil trg skoraj prazen. Ko smo poslušali razlago naše vodičke, so pričeli prihajati še drugi obiskovalci.  Vrsta pred vhodom se je hitro daljšala. 

Ob vstopu v katedralo sem bil kar malo razočaran. Tiste, ki sem jih videl v Španiji, so se mi zdele večje in morda tudi bogatejše. Ko pa sem  prišel pod kupolo, sem se šele zavedal, kako mogočna zgradba je v resnici.  Na začetku me je malo motila množica. Takšnega števila turistov nisem bil vajen.  Sledil je še ogled katakomb pod cerkvijo, kjer so pokopani papeži. Pri grobu Janeza Pavla II. je bilo precej ljudi.

Če si že v Vatikanu, potem si moraš ogledali še slovite Mihelangelove poslikave Sikstinske kapele. Seveda to reče vsak obiskovalec večnega mesta. Postavili smo se na konec množice, ki je stala na pločniku.  Vodička nam je razložila, da je to vrsta za ogled kapele. Križišče, kjer se je množica končevala, je bilo zelo, zelooo daleč. Na  začetku še nismo vedeli, da je za tistim ovinkom še en ovinek in za njim še eden in še eden. Na srečo se je stalno kaj dogajalo, zato je tista ura in pol čakanja hitro minila. Ko smo vstopili v muzej, smo se prepustili toku in precej hitro šli skozi prekrasne hodnike do sob, ki jih je poslikal Raffaelo. Da bi si stvar v miru ogledal, ni bilo možno, ker si moral stalno paziti, da nisi koga pohodil. Če si malo zastal, so te brž porinili naprej tisti, ki so si tudi želeli ogledati to čudo. Enako je bilo v Sikstinski kapeli. Na srečo ima knjiga o Rimu celostranski polster z reprodukcijo stropa, tako da si bom detajle lahko ogledal doma.  Na kupolo katedrale pa sploh nisva šla, ker bi spet pol časa preživela v vrsti. Raje sva se malo odpočila noge na eni redkih klopc v Vatikanu.

Nikjer pa nisem začutil takšne energije, kot sem jo, kljub temu, da sem ortodoksni ateist, začutil v Fatimi, ko sem bil spomladi  na potovanju po Portugalski. Tu se mi je zdelo vse skomercializirano, papežev lik se je prodajal kot prvovrsten tržni produkt. Tu sem šele razumel Lutra, zakaj se je že pred stoletji zgražal nad takim početjem.

Ko sva hodila mimo Angelskega gradu, sva se spomnila zaključka romana Angeli in demoni, ki se je dogajal na tem področju.  Prečkali smo Tibero  in si ogledali Panteon, nato pa smo šli mimo trga Navona, ki se poleg obeliska, ponaša še z vodnjakom štirih rek, do trga s še lepšim vodnjakom - Fontano di Trevi.

Če pri njem pravilno vržeš novčič, se ti morda uresničijo želje. V vodi je bilo precej kovancev, še več pa turistov pred njim. Stalno prerivanje skozi množico mi jo šlo že kar precej na živce. Do Španskih stopnic, zadnje postaje tega dolgega dne, ni bilo daleč. Tudi tu je bila precejšnja gneča.

Za posladek je bila še vožnja s podzemsko železnico v največji konici. Komaj smo se zrinili v prenatrpan vagon. Ko sta se na naslednji postaji pod mojo pazduho pririnili še dve domačinki, sem skoraj užival, ko sem gledal izraz na njunih obrazih, saj je deodorans po celodnevnem naporu že davno popustil.