Zapisi enega Janeza

Po višini je na tretjem mestu v Karavankah, po lepoti pa zagotovo na prvem.  Pogled na njeno pravilno obliko je morda najlepši s severne - koroške strani, kjer stoji sonce nad njo ravno opoldne. Iz tega tudi njeno nemško ime - Mittagkogel.

Sam sem se po dolgem času spet odpravil iz slikovite struge potoka Belca.  Do nje vodi kar adrenalinska cesta, s strmimi pogledi v dolino in predorom.  Parkiral sem na koncu doline, pri odprti zapornici, kljub temu da bi moj Tucson zmogel še dobrih 500 višinskih metrov ceste do sedla in mi prihranil dobro uro hoje.  Konec koncev je bil namen mojega izleta hoja in ne vožnja.

Pot je kar strma, speljana je v lepih okljukih, tako da hitro pridobivaš višino. Na poseki sem srečal čredo krav. Srečanje je bilo kar zanimivo, ker se jim je videlo, da niso navajene ljudi in zato nisem vedel kako se bodo obnašale. Na srečo so se mi vljudno umaknile, če jih je bilo na poti preveč sem se pa jaz umaknil v strme trave.

Ko sem prisopihal na cesto, sta me prehitela dva z avtomobilom.  Na poti od bivše Annahutte sem dohiteval še skupino veselih Avstrijcev. Eden je že obrnil, saj se mu je tisti prehod za Malo Kepo zdel preveč vrtoglav. Dohitel sem še Rudlna, ki so ga matrale cigarete, dva sta bila pa že preveč naprej.

Od Male Kepe naprej so se pričeli odpirati razgledi. Najprej na Koroško stran, na Beljak in na Baško jezero. Vse skupaj je izgledalo kot velika maketa. Na jugu so se vzdigovali Julijci. Kepa je ravno prav oddaljena, da vse lepo vidiš: od Triglava, Škrlatice, do Jalovca in Mangarta. Za poglede kam dalj, je bilo pa malo preveč megleno.

Najprej sem se ustavil na najvišji točki, kjer je žig in vpisna knjiga, nato sem šel na avstrijsko stran, kjer se bahavo šopiri velik križ. Na vrvi, ki varujejo križ je nekdo navezal tibetanske molilne zastavice. Še po poti navzdol sem razmišljal o simbolnem pomenu tega dejanja. Ali tisti, ki je to navezal, hotel izraziti svojo vero, ali je hotel povedati, da vrh ne pripada samo eni religiji, ali je hotel protestirati proti temu, da so posebej v avstriji, na vsakem vrhu verski simboli?

Ko sem se lotil bolj posvetnega opravila (malice), so priletele kavke. Ker sem vedel, da so tu posebej domače, sem prav zaradi njih, prinesel kos kruha. Potem sem imel zabavo z njimi, dokler ni kruha zmanjkalo. 

Na vrhu je bilo prijetno toplo, ko sem se vračal, je takoj za prvim robom začel pihati prav mrzel veter. Pri spustu z vrha sem moral biti pazljiv, saj bi lahko v krušljivem svetu komu spustil kamen.

Ko sem se spuščal po stezi s sedla proti avtomobilu, sem oprezal če bom še kje slišal tiste krave. Po sledovih sodeč, so se prav hitro spustile v dolino. Vse bližnjice so bile zdrsane, na stezi si pa moral stalno paziti, da nisi v kaj stopil.