Zapisi enega Janeza

Po neurju sredi tedna se je vreme izboljšalo. Doma sem se lotil precej sitnega dela. Terasa je pričela zamakati, zato sem moral obnoviti fuge med ploščicami. Med delom sem žalostno pogledoval proti hribom, ki so se svetili v soncu.

V soboto me je vreme le premamilo. Precej visoke cilje je na mojo srečo znižal sneg, ki je zapadel v visokogorju.  Ko sem se odločal za cilj, sem se spomnil izleta prejšnjega tedna. Čeje Kepa tretja po višini v Karavankah, je Vrtača druga.  Odločil sem se, da se nanjo povzpnem iz Završnice.  Do Tinčkove koče sem se pripeljal z avtom.

Najprej sem hotel iti po poti čez Zagon, pa nisem točno vedel, kje se pot začne. Da bi pa iskal pot, sem bil preveč utrujen od dela prejšnjega dne. Raje sem šel po znani poti proti Smokuški planini. Moram reči, da mi je pot hitro minila, saj sem selo pot preklinjal nove hlače, katerih nesrečni nakup bom zapisal v posebnem postu.

  Malo nad Iskrško kočo, zdaj Kočo pri izviru Završnice, je posijalo sonce. V senci je bilo precej hladno. Vrtača se mi je pokazala v vsem sijaju.

Travnike proti sedlu Šija so sveže preorali divji prašiči, zato se na nekaterih mestih steza sploh ni videla. Na sedlu  sem šel po označeni poti za Vrtačo. Na naslednjem razcepu, pa nisem bil pozoren, zato sem šel v napačno smer. Na začetku sploh nisem opazil,  le pot mi ni bila čisto znana. Zaporedje grap je bilo enako, le drugačne so bile, tudi pot je bila bolj zaraščena, kot sem jo imel v spominu. Ko se je obrnila strmo navzdol, mi je bilo jasno, da sem zgrešil in da markacije niso vodile na Vrtačo ampak na Stol. Dobre četrt ure hoje je šlo po zlu. Pa še četrt ure hoje nazaj na mesto, kjer sem zašel. Preveč se nisem sekiral, saj je bilo vreme prelepo. 

Ko sem bil končno na pravi poti, je sledil še strm vzpon do grebena. Na njem sem pa do vrha užival v razgledih, ki so se odpirali daleč naokoli. Dosedaj sem vedno mislil, da je vrh tisti, ki je označen s cepinom. Tokrat sem šel na sosednji vršič, ki je morda malo višji in ima vpisno knjigo in žig.

Med malico so priletele kavke.  Pojedle so mi skoraj ves kruh, ter ostanke jabolka. So bile pa bolj boječe in si mi niso upale preveč približati.  Ko je zmanjkalo kruha, sem mi še dolgo ni dalo iti nazaj v dolino.

Nazaj nisem šel po isti poti. Na sredini melišča sem zaslutil bližnjico proti Smokuški planini. Bila je kar strma, posebej po melišču je šlo zelo hitro. Pri koči sem malo zajel sapo, potem pa še pol ure do avtomobila.

Popoldan, sem pa spet klečal na terasi.  Kaj več, pa morda na moji spletni strani.

Nakup teh hlač bi lahko označil kot najbolj ponesrečen nakup zadnjih nekaj let. In to, ko sem že mislil, da poznam vse finte z vsemi žavbami namazanih trgovcev.

Kar precej hodim po hribih, kar lahko tudi vidite na moji spletni strani. Za zimo imam hlače iz Schoeller blaga, na kolenih ojačane s kevlarjem. Poleti sem ponavadi v kratkih hlačah, v prehodnem obdobju sem pa iskal tanjše dolge hlače iz elastičnega materiala. Ker se zelo potim,  bi morale biti zračne.

Moram reči, da sem jih iskal precej časa, vendar se nisem mogel odločiti. Cena čez sto evrov mi je bila previsoka za tanke poletne hlače. Pri tistih za petdeset, pa nisem zaupal materialu.

Nazadnje sem se odločil za hlače priznane slovenske znamke Maya maya. Premamil me je popust 50%, hlače so bile znižane  iz 125 €, na dobrih 60€.  Za toliko denarja, kot je bila prvotna cena, morajo biti že kvalitetne, pa še zastonj so mi jih skrajšali.

Ko sem po enem tednu dobil skrajšane hlače, sem ugotovil, da so mi še vedno predolge. Tisti “super” material je res elastičen, le na kolenih, kjer bi moral biti najbolj elastičen ima všitke iz togega tankega blaga. Blago je mešanica 90% poliamida in 10% elastana in niti slučajno ne diha, morda v obratno smer. Namesto pasu ima trak iz zelo tankega blaga, tako da sponka sploh ne drži, na koncu jo iščeš v pralnem stroju. Žepi imajo prekratke zadrge, tako da komaj daš roko v žep, hlačnice so pri dnu preširoke, tako da se včasih čevelj zaplete vanje, bog ne daj, da bi nataknil dereze. Še bi lahko našteval, pa ne bom, ker se pri naštevanju napak počutim kot testni voznik.

Nazaj jih ne bom nesel, saj mi je nerodno, ker sem padel na lastno neumnost. Zagotovo, pa izdelka blagovne znamke Maya maya nekaj časa ne bom kupil.

Zadnjič sem ves navdušen na sprehod vzel fotoaparat. Po dveh urah iskanja, sem komaj našel dva sramežljiva jurčka.

Danes  sem fotografski aparat raje pustil doma. Potem mi je bilo žal, na pultu izgledajo jurčki drugače.

Po višini je na tretjem mestu v Karavankah, po lepoti pa zagotovo na prvem.  Pogled na njeno pravilno obliko je morda najlepši s severne - koroške strani, kjer stoji sonce nad njo ravno opoldne. Iz tega tudi njeno nemško ime - Mittagkogel.

Sam sem se po dolgem času spet odpravil iz slikovite struge potoka Belca.  Do nje vodi kar adrenalinska cesta, s strmimi pogledi v dolino in predorom.  Parkiral sem na koncu doline, pri odprti zapornici, kljub temu da bi moj Tucson zmogel še dobrih 500 višinskih metrov ceste do sedla in mi prihranil dobro uro hoje.  Konec koncev je bil namen mojega izleta hoja in ne vožnja.

Pot je kar strma, speljana je v lepih okljukih, tako da hitro pridobivaš višino. Na poseki sem srečal čredo krav. Srečanje je bilo kar zanimivo, ker se jim je videlo, da niso navajene ljudi in zato nisem vedel kako se bodo obnašale. Na srečo so se mi vljudno umaknile, če jih je bilo na poti preveč sem se pa jaz umaknil v strme trave.

Ko sem prisopihal na cesto, sta me prehitela dva z avtomobilom.  Na poti od bivše Annahutte sem dohiteval še skupino veselih Avstrijcev. Eden je že obrnil, saj se mu je tisti prehod za Malo Kepo zdel preveč vrtoglav. Dohitel sem še Rudlna, ki so ga matrale cigarete, dva sta bila pa že preveč naprej.

Od Male Kepe naprej so se pričeli odpirati razgledi. Najprej na Koroško stran, na Beljak in na Baško jezero. Vse skupaj je izgledalo kot velika maketa. Na jugu so se vzdigovali Julijci. Kepa je ravno prav oddaljena, da vse lepo vidiš: od Triglava, Škrlatice, do Jalovca in Mangarta. Za poglede kam dalj, je bilo pa malo preveč megleno.

Najprej sem se ustavil na najvišji točki, kjer je žig in vpisna knjiga, nato sem šel na avstrijsko stran, kjer se bahavo šopiri velik križ. Na vrvi, ki varujejo križ je nekdo navezal tibetanske molilne zastavice. Še po poti navzdol sem razmišljal o simbolnem pomenu tega dejanja. Ali tisti, ki je to navezal, hotel izraziti svojo vero, ali je hotel povedati, da vrh ne pripada samo eni religiji, ali je hotel protestirati proti temu, da so posebej v avstriji, na vsakem vrhu verski simboli?

Ko sem se lotil bolj posvetnega opravila (malice), so priletele kavke. Ker sem vedel, da so tu posebej domače, sem prav zaradi njih, prinesel kos kruha. Potem sem imel zabavo z njimi, dokler ni kruha zmanjkalo. 

Na vrhu je bilo prijetno toplo, ko sem se vračal, je takoj za prvim robom začel pihati prav mrzel veter. Pri spustu z vrha sem moral biti pazljiv, saj bi lahko v krušljivem svetu komu spustil kamen.

Ko sem se spuščal po stezi s sedla proti avtomobilu, sem oprezal če bom še kje slišal tiste krave. Po sledovih sodeč, so se prav hitro spustile v dolino. Vse bližnjice so bile zdrsane, na stezi si pa moral stalno paziti, da nisi v kaj stopil.  

Lepote Fužinskih planin je opeval že Kugy.  Edino kar se je spremenilo od njegovega časa je, da je samota izginila iz teh krajev. Kljub visoki cestnini, se na parkiriču pri planini Blato nabere toliko pločevine, da se komaj prebiješ mimo njih. Na srečo je cilj izletnikov ponavadi planina Pri jezeru. Tistih, ki se podajo do Sedmerih jezer, ali na pot po ostalih planinah je že manj.

V hribe grem rad zgodaj. Skozi Bled sem se peljal, ko so morali ravno zapirati diskoteke. Misel na prizor, ko so dekleta šla sama domov, fantje so se pa s steklenicami piva oprijemali kandelabrov, me je zabavala vse do Bohinja.  Cestnine na mojo srečo tudi  še niso pobirali. 

Še v mraku sem se napotil proti planini Laz. Bilo je kar hladno. Po dišečih sledeh na poti sem sklepal, da na Lazu ne bo več krav. Ko sem prišel na Laz, so sončni žarki ravno obsijali cilj moje današnje poti.

Debeli vrh je nedvomno prvak med vrhovi nad Fužinskimi planinami. Nanj ne vodijo markirane poti, ni pa več brezpoten, saj so številni obiskovalci shodili dobro vidno stezo.

Na Lazovškem prevalu sem to jutro srečal prvega človeka. Maksimilijan, doma iz Istre, je bil prav tako namenjen na isti vrh. Do predvrha sva hodila vsak zase, včasih sva si zaklicala, če je kdo zašel s prave smeri.  Čez škrbino, sva na mojo srečo šla skupaj. Bil je bolj izkušen. Če bi bil jaz sam, bi zagotovo obrnil. Mislim, da ne bi bil prvi. Ko veš kako se pride čez, sploh ni tako težko. Pogledi na obe strani so pa vseeno globoki.  

Ko sva preplezala škrbino, sva bila kmalu na prostornem vrhu.  Razgled pa obširen, od Kamniških na vzhodu, do Krna na zahodu. Na severu sta kraljevala  Kanjavec in Triglav, kateremu je čez ramo kukala Škrlatica. S skupnimi močmi sva prepoznala vse vrhove. 

Nazaj grede je bila škrbina lažja. Na predvrhu sva se z Maksimiljanom razšla.  Njemu se je mudilo še na Pršivec, sam sem se imel namen vrniti preko Krstenice. 

Na začetku sem potihem računal, da se bom povzpel še na Jezerski stog. Ko sem pa malical na planini Jezerce, so noge postale pretežke, da bi zmogle še pol ure navkreber.  Sem raje užival v tišini.

Krstenica je bila tudi že zapuščena. Pod planino sem srečal dve ženici, ki sta nabirali moči za končni vzpon do stanov. Bili sta prav zabavni, ko sta med govorjenjem, rezali kruh na koščke in ga potem z užitkom jedli. Pogovarjali smo se o vsem mogočem, na koncu sta mi še povedali, kje gre bližnjica do planine Blato. Še dolgo sem razmišljal o njima, o njuni preprostosti in odprtosti, pa tudi o tem, da jaz pri njunih letih najbrž ne bom več zmogel do Krstenice.

Na Blatu pa spet realnost,  avto skoraj zaparkiran in množica ljudi, ki se jim je ob enih popoldan mudilo v hribe.