Zapisi enega Janeza

Kako se vreme lahko v trenutku spremeni, sem občutil v ponedeljek v Premanturi. Če je le mogoče, dopust na morju preživljam brez interneta, televizije, časopisov, radia. Tako tudi vremenskih napovedi ne spremljam. Nekaj o vremenu sem se naučil, ko sem delal izpit za voditelja čolna. Ker v te kraje hodim že dolgo, poznam tudi nekatere znake, ki napovedujejo vreme. Na primer: če so ženske in otroci sitni, bo zapihal jugo, ki bo čez čas prinesel dež. Rdeča večerna zarja napoveduje lepo vreme. Oblački nad Učko napovejo burjo, če so pa nad Velebitom, bo pihala bolj iz vzhodne smeri. Za maestral pa vsi vemo, da prinaša lepo vreme.

Ponedeljkovo jutro je bilo prekrasno. Brezvetrje, skoraj brez oblačka. Kot ponavadi v takem vremenu sva se šla kopat na najino plažo. Bila sva sama v celem zalivu. Ko sem ležal, sem ugotovil, da je velikost najine plaže enaka 2% cele slovenske obale.

Ta slika je bila posneta ob 10. uri. Ob dvanajstih je postalo prevroče, zato sva se odpeljala domov v senco na kosilo.

Okrog dveh se je v borovcih oglasil veter. Ker je bil vse glasnejši, sva zamisel o popoldanskem kopanju opustila. Na vso srečo, saj je burja postajala vse močnejša.

Izgledalo je pa takole:

[gv data="http://video.google.com/googleplayer.swf?docId=6160788988974219837&hl=en"][/gv]

Ker je bil zadnji dan dopusta, sem moral še spraviti čoln na suho. Z malo sreče in z veliko napora mi je to uspelo.

V časopisu Glas Istre je pisalo, da je v Medulinskem zalivu burja pihala s hitrostjo čez 120 km na uro. Okoli sto turistov je noč preživelo na otočkih. Premražene so rešili šele naslednje jutro. Midva sva se takrat na srečo že odpravljala domov.