Zapisi enega Janeza

Nadomestek sobotnega izleta v hribe bi lahko označil kot zahtevno neoznačeno pot, rahlo izpostavljeno.  V resnici nisem šel v hribe, saj so Dimniki v grebenu Rjavine zame pretežki, tudi na sosednje Sleme nisem šel. Doma sem imel delo, ki sem ga že dolgo odlašal. Na strehi je počil strešnik, ki ga je bilo treba zamenjati. Tudi dimnik sem že dolgo gledal, saj so bile opeke na vrhu precej zdelane.

Strešnik, ki ga je bilo potrebno zamenjati, je bil prvi pod slemenom, čisto na robu strehe.  Zamenjava ni problematična, če si navajen dela na višini, drugače pa rabiš kar nekaj časa, da preneseš pogled čez rob.

Ko sem bil že ravno na strehi, sem si ogledal še dimnik. Videl sem, da je vrhnja plošča še dobra in da bi bilo treba zamenjati samo nekaj zidakov pod njo.  Ker sem bil že ves umazan, sem se takoj lotil dela. S pomočjo ploha sem si naredil zasilen oder, ter najprej odstranil preperele opeke, nato pa pozidal na novo.  Ko sem stal na koncu majavega ploha, sem se počutil kot Wendy na gusarski ladji.

Ko sem z delom zaključil, sem imel telovadbe več kot dovolj. Po vsako stvar sem moral iti v klet, tudi zidanje v nerodnem položaju je precej naporno.  Na koncu sem bil utrujen bolj, kot če bi spezal na kakšen hrib, zato ta zapis tudi uvrščam v rubriko “hribi”.

Ko bo dimnik še zafugiran, bo skoraj kot nov. Upam, da bo še dolgo služil svojemu namenu.  

Praznični izlet se je pričel dokaj razburljivo. Najprej sem v avto namesto diesla natočil bencin, nato sem v jezeru videl utopljenega človeka.

Da si bova dolino Malte ogledala poleti sem Ireni obljubil že lani, pa ni bilo pravega vremena. Zato sva za obisk izbrala včerajšnji praznik.

 V prekrasnem jutru sva se odpeljala proti Jesenicam. Na črpalki sem imel namen kupiti vinjeto in dotočiti gorivo.  Ponavadi je črpalka za več tipov goriva, tu je bilo pa tako kot včasih, ena za eno tip. Ustavil sem se pri napačni in ne da bi pogledal na barvo cevi, pričel točiti. Ko me je Irena opozorila sem stočil že sedem litrov. Kot sem zvedel kasneje, lahko natočiš tretjino tanka, jaz sem pa dobrih 10%. Prodajalca sta mi zagotovila, da ne bo nič narobe, vendar sem imel potem vso pot slab občutek.

Z avtoceste sva zavila pri Gmundu in se odpeljala skozi vas Malta proti gorski cesti Hochalmstrasse. Plačala sva cestnino, prospektov v slovenščini je žal zmanjkalo¹ .  Na semaforju na najožjem delu, kjer je promet enosmeren, sva morala čakati nekaj minut, potem sva se povzpela skozi tunele več kot 1000 višinskih metrov, do jezu akumulacijskega jezera.

Ker je bilo malo ljudi, sem Ireni najprej razkazal jez. Dolino so pregradili z 200 metrov visoko pregrado, vanjo so vgradili 2 milijona kubičnih metrov betona. Vodo pa spuščajo po ceveh v elektrarno, ki je v drugi dolini skoraj 1000 m niže.

 Ko sva prišla nazaj, naju je pričel ogovarjati razburjen moški. Čeprav sem mu povedal, da bolj slabo govorim nemško mi je še vedno nekaj dopovedoval.  Spraševal me je, če je stvar, ki leži v vodi človek ali lutka. Na žalost je bil človek, ki je negibno lebdel v vodi. Hitro sem šel do bližnje trgovine s spominki in prosil prodajalca naj pokliče pomoč. Počakala sva sodelavko, ki ga je zamenjala pri blagajni, ta čas je nekaj telefoniral. Ko sem mu pokazal, kje leži možak,  sta prišla še dva delavca elektrarne.  Potem nisem več videl smisla čakati ob obali in gledati grozljivo sliko. Šla sva naprej do mesta, kjer ponavadi začenjamo turne smuke.

Najin cilj je bil prelaz Arlscharte, s katerega je lep pogled na jezero in okoliške hribe. Najprej sva šla nekaj časa po cesti ob jezeru, nato sva se pa mimo lovske koče pričela vzpenjati v breg. Pot je kar strma, v številnih okljukih se hitro dvigaš nad jezero. Na srečo so razgledi vse širši, da imaš izgovor, ko zajemaš sapo. Srečala sva nekaj planincev, ki so se že vračali. Med pozdravi se je slišalo tudi “Dober dan”.  Na sedlu se odpre pogled tudi proti Salzburškim hribom.

Irena me je počakala na sedlu, mene je pa premamil smerokaz za vrh, ki je bil oddaljen samo 10 minut. Po oblem grebenu sem prišel do najvišje točke, kjer je bila plošča, ki je kazala na vrhove v okolici. Meni skoraj ni bila potrebna, saj sem vrhove že poznal s turne smuke.

Ko sem se vrnil na sedlo sva videla, da so reševalci potegnili iz vode nesrečnega možaka. V celovškem Kleine zeitung je danes pisalo, da je bil to najverjetneje planinec iz Nemčije, ki so ga pogrešali že dalj časa.

Po isti poti sva se vrnila do jezera, kjer se je medtem nabralo ogromno ljudi. Na cesti je bilo ogromno pohodnikov, pri gostilni je bila glasba in nepopisna gneča. Prava gasilska veselica.

Nazaj grede sva si pri hotelu ogledala še razstavo mineralov. V gostilni, kjer po turni smuki obvezno popijemo pivo, se nisva ustavljala, sva se pa sprehodila po Gmundu in si privoščila ledeno kavo.

Če ne bi bilo zastoja na avtocesti pred Špitalom, bi bila ob petih že doma.

Lep izlet, kljub temu da me prizor z možakom v vodi še vedno preganja. 

1. Sem ga že videl. Hotel sem ga pokazati vrlim Bohinjcem, ki za skoraj enak denar tržijo pol krajšo makadamsko pot na Blato in neurejena parkirišča. [↩]

V ta konec ponavadi hodim pozimi. Ker sem pa zadnjič na Kofcah zvedel, da so dom, ki je pogorel pred leti, pričeli obnavljati, sva šla pogledat.

Ob vikendih dopoldan obratuje žičnica. Kot prava Gorenjca, sva se raje odpravila peš pod ropotajočimi stolčki. Pričakoval sem več ljudi, nas je pa samo par sopihalo v hrib. Po eni uri sva zagledala novo kočo. 

Pri koči se nisva ustavljala, nadaljevala sva proti krnici Suho ruševje. Če pozimi tu ruševja skoraj ne vidiš, pa poleti zaradi njega prav gotovo zasluži to ime. Pot sem komaj spoznal, pozimi je vse zameteno, zdaj se pot prebija skozi tudi čez dva metra visoko ruševje. Na nekaterih mestih sploh ne vidiš, kje hodiš.

Irena me je počakala na sedlu med Zelenjakom in Palcem, sam sem pa šel še na vrh Palca. Pot je kar zahtevna, pod vrhom si moraš precej pomagati z rokami. Tudi pogledi navzdol so precej globoki.  Vidi se cela Koroška. Globoko pod mano sem razločil avstrijski del mejnega prehoda na Ljubelju. Na Vrtači se je svetil cepin, ki označuje vrh.

Prav dolgo  nisem užival v razgledu, je bilo treba še dol. Previdno po skalah. Lažje je, ko steza postane vidna. Oddahneš si šele na sedlu, ko pogledaš še dol k Podnarju.

Nazaj je šlo počasneje, kot pozimi s smučmi. Toliko se pa le nisva zamudila, da se ne bi ustavila še pri koči, se ve zakaj.

Kaj več o izletu, pa kot ponavadi na moji spletni strani.

Lepo nedeljo sva izkoristila za potep po hribih okrog Krvavca. Pred leti sva tu že hodila, vendar je bila taka megla, da sploh nisva vedela, kje hodiva. Tokrat je bilo precej boljše.  Ob pol devetih zjutraj sva bila na Kriški planini skoraj sama. Šla sva po stezi do planine Koren, kjer naju je čakala skupina radovednih konj, potem sva šla desno čez precej strm rob zavarovan z jeklenico do planine Košutna. Zanimivo, koliko krajev se tu imenuje na K: Krvavec, Kržišče, Košutna, Kompotela, Koren.

Mimo lesene kapelice sva šla mimo vrha Košutne na Kompotelo, ki je od vseh treh vrhov najbolj proti vzhodu. Na vrhu je bil čudovit razgled na Kamniške planine. Prekrasen kraj za obujanje spominov na prehojene poti. Od vsega šopka me edino Rinke še čakajo.

Ko sva se odločala za pot nazaj, sva izbrala pot na Zvoh, čez Koren in čez Ježa.  Prej sva vprašala, kakšna je pot čez greben imenovan Jež. Meni je bila pot lepa, Ireni pa globoki pogledi na dolini levo in desno nista vzbujali prav prijetnih občutkov. Vse skupaj zabeli še tista razpoka, kjer se moraš po jeklenicah spustiti par deset metrov in se nato spet dvigniti na greben.

Ko sva prišla na Zvoh, je bila slika drugačna. Okoli zbiralnika za vodo se je trlo obiskovalcev, ki so prišli s Krvavca. Mnogi so bili na vrhu precej bolj utrujeni kot midva. Po kratkem počitku sva šla mimo oddajnika in doma nazaj na Kriško planino, kjer naju je čakal avto.

Nato pa v koloni, mimo številnih kolesarjev previdno v dolino.

Julija sem bil bolj malo doma. Pred dopustom na morju sem šel še na enotedenski tečaj v Bruselj. Moram reči, da so se razdalje precej zmanjšale. Malo pred sedmo sem bil še na Brniku, ob pol desetih pa že v predavalnici v Bruslju, pol ure pred začetkom tečaja. Včasih se iz Kranja v Ljubljano voziš toliko časa. 

Tečaj je bil zanimiv, zaradi številnih vaj tudi naporen. Zvečer mi je le ostalo toliko moči, da sem si ogledal precej zanimivosti mesta, ki je zadnje čase upravno središče Evrope.

Na žalost sem si jih lahko ogledal le od zunaj, saj hodijo Belgijci zgodaj spat. Muzeji se zapro ob petih popoldan, trgovine pa med šesto in sedmo uro zvečer.

Tudi znameniti Atomijum je zaprt že ob pol šestih zvečer, kljub temu, da je bil takrat dan skoraj do pol enajstih zvečer in da so poleg mene še mnogi drugi zaman trkali na zaprta vrata.

V petek zvečer sem se poln znanja, s polnim kovčkom čokolade usedel na “delavski avijon” in se odpeljal proti domu in zasluženemu dopustu. O tem pa kdaj drugič.