Zapisi enega Janeza

To turo sem sicer opravil že lani, samo je bila taka megla, da sem komaj videl par metrov naprej.  Letos je bilo precej bolje.

Prebudil sem se pol ure pred budilko, zato sem bil na parkirišču pred Valvazorjevim domom že malo čez šest. Pa sploh nisem bil edini. Nato sem šel peš po cesti mimo Potoške planine in pri studencu Urbas zavil v hrib. Steza skozi gozd je precej strma, unese se šele, ko zmanjka gozda in se pokažejo travnata pobočja Belščice. 

 Pri skromnem pastirskem stanu, sem šel proti Vajneževem sedlu, od tu pa proti Vajnežu.  Ker ni poti, sem šel proti vzpetini na grebenu, ki se mi je zdela najvišja. Ko sem bil na vrhu pa tam ni bilo stvari, katerih sem se spomnil od lani. Ni bilo vpisne knjige, lesene in kamnitega napisa z imenom vrho in ni bilo križa na Avstrijski strani, pa tudi toliko prostora ni bilo kot lani. Ko sem se oziral naokrog, sem vse to videl na sosednji vzpetini.  V veliki vnemi, da bom čimprej na vrhu sem pravi vrh zgrešil.

Čez nekaj minut je bila napaka popravljena. Sledilo je razgledno potovanje čez Potoški Stol do Stola. Na Avstrijski strani se je lepo videla Celovška koča, na naši je pa itak skoraj kičasto. Kot model železnice z avtocesto, Blejskim jezerom, Julijci in pisanimi naselji na Deželi. 

Če sem do sem hodil skoraj sam, je bilo pa okoli Stola danes precej bolj živahno. Na vrhu še ne tako, proti koči so se pa valile cele trume.  Ko so bili oni na vrhu, sem bil pa jaz že doma. 

Danes sem imel namen kositi travo, pa mi  jo je zmočil dež. Ko se je posušila in sem se ravno pripravljal na košnjo, je še enkrat pričelo deževati, kljub skoraj jasnemu nebu. Na nebu sta se prikazali mavrici.

Da ne bi šel popoldan v nič, sem hitro stekel na balkon in poškljocal nekaj slik.

  Zdaj vem, kje je zakopan zaklad.  

Da sva za cilj nedeljskega izleta izbrala Soriško planino, sva imela kar nekaj ralogov. Morala sva iti v Javornik,  tako sva izkoristila bližnjico čez Čepulje. Moje noge se še niso opomogle od petkove ture na Razor, zato mi je kratka pot prišla prav. Pogledati sva morala, če cveti šentjanževka. Pa še nekaj sva imela oba v mislih, tako da sva Mihu naročila naj sam poskrbi za svoje kosilo. 

V času ko naju ni bilo so postavili novo sedežnico. Ubrala sva najino običajno pot, mimo Slatnika do kasarne iz časov Rapalske meje. Italijanska karavla je spremenjena v ovčji hotel. Dišave okrog nje so precej močne.  Nekaterih dišave niso motile in so veselo posedali pri mizi pred pastirjevim zavetiščem.

Midva sva šla raje naprej proti Možicu. Malo sem bil slabe volje, ker sem v garaži pozabil svetilko. V notranjosti kovinskega bunkerja že dolgo nisem bil.

Poskusil sem z rezervno, ki jo stalno nosim v nahrbtniku je bila pa preslabotna. Ker je bilo na vrhu precej živahno, sva šla raje v zavetrje na rob, kjer sva uživala v razgledu na Julijce in Bohinj.

 Nazaj sva se vrnila čez Slatnik. Na vrhu so borovnice  že pobrali, šentjanževka pa še ni cvetela. Je pa zato toliko bolj nižje na smučišču. Nabrala sva jo ravno prav.

Ko sva prišla na parkirišče, je bilo tam avtomobilov kot v najvišji zimski sezoni. Ko sva se vračala domov, sva se ustavila še Pri Slavcu v Zalem logu. Tiste čudovite ribe so bile glavni razlog za obisk teh krajev, čeprav o njem nisva naglas govorila.  Še ko sem v Loki čakal na semaforju, sem v ustih čutil tisti dobri okus po česnu.  

Najprej sva z Radotom mislila na Triglav, pa ga je dan prej pobelil sneg. V gorah se razmere lahko hitro spremenijo. Še prejšnjo nedeljo mi je bilo vroče na Krnu, med tednom je prišla ohladitev in v četrtek zjutraj je bila na spletni kameri Kredarica  čisto bela. Čeprav se opoldan snega ni več veliko videlo, sva se raje odločila za sosednji Razor.

Malo čez pet v Vratih že pobirajo parkirnino. Na slabo voljo ob izgubi enega piva sva kmalu pozabila, ko se nama je prikazal Stenar obžarjen z jutranjo zarjo.

  Skozi Bukovje je bilo zatohlo, Sovatna je bila pa strma kot vedno. Na vrhu so se podile megle, tudi Triglav za nama se je ovijal vanje, kot bi mu bilo nerodno, ker naju je zavrnil.  Ko sva prisopihala na Dovška vratca, naju je pozdravila Primorska. Okoli Pogačnikovega doma je bil gradbeni oder.  Razveselila sva se pik, ki so se premikale pred domom, ker bi morali dom, po informacijah ne spletu odpreti  šele naslednji dan.  Med potjo do doma sva srečala trop kozorogov, ki so prežvekovali ob poti. Enemu sem se preveč približal, zato je jezno zapiskal in se premaknil nekaj metrov stran.

Pri domu se nisva ustavljala. Šla sva kar naprej proti Razorju, ki je trmasto ovijal svoj vrh v oblake.  Morda bi mi počitek prišel bolj prav, saj me je pod sedlom Planja močno zdelovalo.  Pot od sedla do vrha je bila kar zoprna. Vse je krušljivo, v megli sva včasih morala iskati pot,  pod vrhom je pa manjši podor še bolj začinil najino pot. 

 Bilo mi je žal, ker sem čelado pustil v avtomobilu. Na vrhu naju je pozdravila megla in pa zelo mrzel veter, zato sva se hitro obrnila. Pri plezanju po mrzlih skalah bi se mi kmalu zanohtalo. Rokavice so bile pregloboko v nahrbtniku, da bi si jih nataknil. Navzdol je šlo hitreje. Segrela sva se šele pri zakurjeni peči v domu. Sledil je še nadležen vzpon na Vratca, ter še bolj siten spust po Sovatni. Res pa je, da je v Sovatni najbližji pogled na Steno.

Ko se pot uravna pri spomeniku v Vratih imaš “zavore” precej pregrete. Ohladila sva si jih šele s pivom v Aljaževem domu. Ob štirih sva bila pa že doma.