Zapisi enega Janeza

Pohod na Krn iz Savice sem načrtoval že dolgo. Malo me je motilo, ker bi moral zaradi dolžine poti hoditi dva dni, za to pa nikoli nisem našel pravega časa. V nedeljo ob šestih zjutraj, sem bil že pri slapu Savica. Tiste serpentine do Komne mi zmerom hitro minejo. Edino v gozdu je bilo zaradi vlage včasih kar zadušljivo. Na Komni je bilo prijetneje. Ponavadi grem do Bogatinskih vratc pozno jeseni, ko slana že pomori zelenje.

Zdaj sem pa tja hodil med cvetočimi poljanami, vse je bilo v najbujnejšem cvetju.

Planina Za lepočami me je presenetila z orjaško zgradbo iz prve vojne. Med razmišljanjem o nesmiselnosti vojn, sem prišel do Krnskega jezera.  Ovinek do doma je bil malo odveč, vendar je želja po pivu zmagala. 

 Okrepčan sem se odpravil mimo jezera proti Krnu, kjer sem nameraval prespati. Ko sem se vzpenjal, se je vrh zavil v oblake.  Na Krnski škrbini sem prišel v meglo, ki je bila tako gosta, da sem komaj spoznal znanca, ki je prišel nasproti. Prišel je iz Lepene, prespati je pa nameraval v koči pod Bogatinom.  Pri zavetišču sem bil ob enih. V megli na vrh sploh nisem rinil. Ko sem se malo okrepčal, sem po pogovoru z oskrbnikom ugotovil, da je nesmiselno celo popoldne čepeti v megli na vrhu Krna. Še sam sem se odpravil za znancem nazaj na Komno. Vračal sem se po poti čez Peske. Za Batognico je bilo še malo snega, nato sem užival v divji pokrajini. Občasno v grušču še vidiš kakšne ostanke nesmiselne morije. 

Mimo spomenika na Peskih in mimo ostankov kasarn sem prišel na planino Za Lepočami.  Vzpon na Bogatinska vratca mi je popil še zadnje moči, zato sem se moral na Vratcih malo oddahniti. Koča na planini Na Kraju se pa ni in ni hotela prikazati. Ko se pa je, se je zaslišala še harmonika, ter videla množica razposajenih ljudi. V trenutku sem se odločil, da v takem hrupu ne bom spal.  Poklical sem Miha in mu povedal, da pridem domov. Ko sem pri koči srečal znanca in ko sem ugotovil, da jih iz njegove družbe še nekaj poznam, mi je bilo že žal. Še bolj pa potem, ko se je hrupna družba poslovila in odvriskala na Komno kjer so spali.

Meni je pa ostalo še tistih 66 ovinkov do avtomobila. Je bilo pa spanje v domači postelji bolj prijetno.