Zapisi enega Janeza

Po napornem tednu sem potreboval malo sprostitve.  Prav zaželel sem si malo daljše ture. Vremenska napoved ni bila najboljša, ko sem pa pogledal na Aladina, se mi je zdelo, da bo zjutraj še dobro.

Prebudil sem se okoli pete ure, vendar sem se doma še malo obiral, tako da sem pod Suhadolnikom parkiral malo po šesti uri. Na mojo žalost ni bilo nikogar, saj ne hodim rad čisto sam po hribih. Rajši vidim da koga srečam na poti.

Izbral sem pot čez Taško. Za vzpon se mi zdi primernejša.  Stara Suhadolnikova planina je bila vsa v cvetju.

Pravkar so zacvetele pogačice. V lepem jutru med petjem ptičev mi je pot do Cojzove koče hitro minila. Koča je bila še zaprta, odprejo jo drugo soboto.  Bil sem že visoko nad kočo, ko sem na robu Strehe opazil tri pike, torej ne bom sam.

Grintavčeva Streha je zame vedno preizkus kondicije in volje. Ko že vidiš vrh, preteče še precej znoja, dokler nisi pri škatlici z žigi. Malo pod vrhom sem srečal prva dva, ki sta se že vračala, na vrhu me je pričakal še tretji. Na žalost se je pripodila še megla, tako da z razgledom ni bilo nič. Prav hitro sem šel nazaj v dolino.

Ko je trava zamenjala skale, so me pričakali encijani. Oblaki, ki so se pričeli zbirati, pa mi niso dali preveč časa za opazovanje.

Pri koči sem si samo malo oddahnil, nato pa sem pohitel po stari Suhadolnikovi poti do avtomobila.  Ob pol dveh sem bil pa že doma.

Objavljeno dne 5.06.2007 ob 19:13 Zapisano pod: Hribi. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.