Zapisi enega Janeza

Pohod na Krn iz Savice sem načrtoval že dolgo. Malo me je motilo, ker bi moral zaradi dolžine poti hoditi dva dni, za to pa nikoli nisem našel pravega časa. V nedeljo ob šestih zjutraj, sem bil že pri slapu Savica. Tiste serpentine do Komne mi zmerom hitro minejo. Edino v gozdu je bilo zaradi vlage včasih kar zadušljivo. Na Komni je bilo prijetneje. Ponavadi grem do Bogatinskih vratc pozno jeseni, ko slana že pomori zelenje.

Zdaj sem pa tja hodil med cvetočimi poljanami, vse je bilo v najbujnejšem cvetju.

Planina Za lepočami me je presenetila z orjaško zgradbo iz prve vojne. Med razmišljanjem o nesmiselnosti vojn, sem prišel do Krnskega jezera.  Ovinek do doma je bil malo odveč, vendar je želja po pivu zmagala. 

 Okrepčan sem se odpravil mimo jezera proti Krnu, kjer sem nameraval prespati. Ko sem se vzpenjal, se je vrh zavil v oblake.  Na Krnski škrbini sem prišel v meglo, ki je bila tako gosta, da sem komaj spoznal znanca, ki je prišel nasproti. Prišel je iz Lepene, prespati je pa nameraval v koči pod Bogatinom.  Pri zavetišču sem bil ob enih. V megli na vrh sploh nisem rinil. Ko sem se malo okrepčal, sem po pogovoru z oskrbnikom ugotovil, da je nesmiselno celo popoldne čepeti v megli na vrhu Krna. Še sam sem se odpravil za znancem nazaj na Komno. Vračal sem se po poti čez Peske. Za Batognico je bilo še malo snega, nato sem užival v divji pokrajini. Občasno v grušču še vidiš kakšne ostanke nesmiselne morije. 

Mimo spomenika na Peskih in mimo ostankov kasarn sem prišel na planino Za Lepočami.  Vzpon na Bogatinska vratca mi je popil še zadnje moči, zato sem se moral na Vratcih malo oddahniti. Koča na planini Na Kraju se pa ni in ni hotela prikazati. Ko se pa je, se je zaslišala še harmonika, ter videla množica razposajenih ljudi. V trenutku sem se odločil, da v takem hrupu ne bom spal.  Poklical sem Miha in mu povedal, da pridem domov. Ko sem pri koči srečal znanca in ko sem ugotovil, da jih iz njegove družbe še nekaj poznam, mi je bilo že žal. Še bolj pa potem, ko se je hrupna družba poslovila in odvriskala na Komno kjer so spali.

Meni je pa ostalo še tistih 66 ovinkov do avtomobila. Je bilo pa spanje v domači postelji bolj prijetno.

Po dolgem času spet enkrat na morje. Zadnji vikend sva preživela delavno. V petek sva postavila prikolico, v soboto pa sva v vodo dala še čoln. V nedeljo je bil pa prekrasen dan, samo koža je še preveč bela za poletno sonce. Vseeno pa nekaj slik za pokušino.

Na Rodici imam ponavadi smolo z vremenom. “Zapone bo že držau“, naju je potolažil možak, ki sva ga prehitela na poti in je res zdržalo.

Na planini Suha naju je pozdravilo sonce in muhe.  Izraz “Muhavost” sva z Lukom odkrila pred leti, danes ga je spoznala še Irena. Izgleda pa nekako takole:

povečano ročaj palic:

in pašček ure:

Ko ti pred očmi pleše toliko pik, da skoraj ne vidiš poti, potem ugotoviš zakaj imajo krave rep. Še najbolj je pomagalo mahanje z brisačo.

Na grebenu je veter muhe pregnal.  Med cvetočimi encijani je pot do vrha hitro minila.  

Vedno bolj temni oblaki nama niso pustili dolgo uživati na vrhu. Ko sva se spuščala z vrha sva videla, kako je nekje nad Voglom deževalo.

V gozdu pod planino Suha so naju muhe zapustile.  Ko sva se pa peljala proti Bohinjski Bistrici se je pa ulilo kot iz škafa. No pa saj je bilo že “pupodne” a ne.

Po napornem tednu sem potreboval malo sprostitve.  Prav zaželel sem si malo daljše ture. Vremenska napoved ni bila najboljša, ko sem pa pogledal na Aladina, se mi je zdelo, da bo zjutraj še dobro.

Prebudil sem se okoli pete ure, vendar sem se doma še malo obiral, tako da sem pod Suhadolnikom parkiral malo po šesti uri. Na mojo žalost ni bilo nikogar, saj ne hodim rad čisto sam po hribih. Rajši vidim da koga srečam na poti.

Izbral sem pot čez Taško. Za vzpon se mi zdi primernejša.  Stara Suhadolnikova planina je bila vsa v cvetju.

Pravkar so zacvetele pogačice. V lepem jutru med petjem ptičev mi je pot do Cojzove koče hitro minila. Koča je bila še zaprta, odprejo jo drugo soboto.  Bil sem že visoko nad kočo, ko sem na robu Strehe opazil tri pike, torej ne bom sam.

Grintavčeva Streha je zame vedno preizkus kondicije in volje. Ko že vidiš vrh, preteče še precej znoja, dokler nisi pri škatlici z žigi. Malo pod vrhom sem srečal prva dva, ki sta se že vračala, na vrhu me je pričakal še tretji. Na žalost se je pripodila še megla, tako da z razgledom ni bilo nič. Prav hitro sem šel nazaj v dolino.

Ko je trava zamenjala skale, so me pričakali encijani. Oblaki, ki so se pričeli zbirati, pa mi niso dali preveč časa za opazovanje.

Pri koči sem si samo malo oddahnil, nato pa sem pohitel po stari Suhadolnikovi poti do avtomobila.  Ob pol dveh sem bil pa že doma.

Prejšnji konec tedna sem preživel v Berlinu.  Ko smo prišli v mesto, smo se najprej povzpeli na televizijski stolp, ki je bil s svojimi 368 metri nekaj časa najvišja stavba. Z razgledne etaže je mesto podobno maketi.  

Po ogledu z višine,  smo se sprehodili najprej na Aleksanderplatz, ki se ponaša s svetovno uro.

Sprehod po Lindenstrasse nas je vodil mimo mogočnih zgradb kot so opera in pa Humboldtova univerza do Brandenburških vrat.

Tu sem bil kar malo razočaran, saj sem si jih vedno predstavljal kot bolj mogočna. Manjša so se mi zdela morda tudi zaradi velikega odra za njimi. Oder se uporablja za številne prireditve. Ta konec tedna se je tam dogajal zaključek, nekega maratona, v soboto so predvajali finale nogometnega prvenstva, v nedeljo je bil pa tam nek festival.

Obiskali smo še znano avenijo Kurfurstendamm, z zanimivimi trgovinami, ter ruševinami cerkve, ki je ostala kot spomin na medvojno bombardiranje.

V soboto smo obiskali park Sans soucci v Podstamu. Baročni park je uredil pruski kralj Friderik Veliki. Park se ponaša se s številnimi dvorci. V vročem dnevu, je bil sprehod med cvetlicami in med številnimi vodometi prav prijeten.

Nedeljsko dopoldne smo preživeli na muzejskem otoku. Najprej smo si ogledali Pergamnski muzej. V njem je razstavljen oltar iz Pergamona , mesta ki sva ga obiskala na najinem potepu po zahodni Turčiji. 

 V Starem muzeju je razstavljena egiptovska zbirka. Največja znamenitost je zagotovo kipec Nefretete.

Na poti na letališče smo se zapeljali še do ene znamenitosti Berlina - Checkpoint Charlie.

To je bil znamenit mejni prehod med vzhodnim in zahodnim delom mesta v času hladne vojne. Berlinskega zidu, ki so ga po združitvi Nemčij porušili pa skoraj ni več. Slab meter smo ga videli ob steni muzeja.

Trije dnevi v Berlinu so bili malo in veliko. Malo, da bi videl vse in veliko, ker sem vseeno veliko zvedel o tem mestu polnem zgodovine. Morda ga bom še kdaj še obiskal in ga bolje spoznal. Je ostalo še marsikaj, na primer Knut v živalskem vrtu, pa tudi v biergartnih lahko čas kar hitro mine…