Zapisi enega Janeza

Če pogledam v službi skozi okno, se mi najprej pokaže Storžič in me vabi naj ga obiščem. Pot mimo Kališča mi ni všeč, ker je preveč obljudena.  Zato sem izbral pot po jugozahodnem grebenu, ki ni označena. Ker gre precej naravnost navzgor, je odlična za preverjanje kondicije.

Popoldan sem imel obveznosti, zato sem že ob šestih zjutraj parkiral nad Bašljem na parkirišču za sv. Lovrenc.  

Do razcepa za planino Javornik je pot označena, naprej pa se gre po neoznačeni lovski stezi.

 Stezo nad lovsko kočico sem našel, tudi pod grebenom mislim da sem šel prvič prav, saj nisem rinil naravnost po travah navzgor, ampak sem šel proti zahodu in tam precej lažje prišel na greben. Pod vrhom je drselo, ker je bila trava in zemlja zmrznjena. Na vrhu smo bili trije. Eden je imel psa, ki je bil tako lačen, da sem mu prepustil pol čokolade. Mrzlo je pihalo, zato se navrhu nisem predolgo mudil.

Vračal sem se po poti mimo planine Javornik. O njej in pa meliščih, ki ti pohitrijo spust, sem bral. Pot sem pa v spodnji polovici zgrešil in zato naredil velik ovinek proti planini  Velika Polana. 

Prava pot gre naravnost navzdol po dolini. Na sliki se vidi, da sem bil od nje precej oddaljen.

 Kljub nepotrebnemu ovinku sem bil pri avtomobilu ob enajstih in ob pol dvanajstih doma. Kaj sem počel popoldan pa morda drugič.

Ko pri nas zmanjka snega, ga ponavadi poiščemo v Avstriji. Tudi letos smo komaj čakali, da odprejo gorsko cesto v dolini Malte. Prve novice od tam so bile zelo slabe, saj je tudi tam sneg precej pobralo. Pa še vremenska napoved je bila bolj klavrna.  Vseeno smo šli, če ne bomo smučali, bomo šli pa vsaj na pivo, smo si rekli.

Prvi pogled na gola pobočja je bil precej strašljiv. Edina tolažba je bilo vreme, saj so se oblaki pričeli trgati.  Smuči smo dali na nahrbtnike in se odpravili proti našemu cilju. Telovadba v pancerjih po mokrih granitnih skalah je zanimiva. Mislim, da celo sezono na smučeh nisem tolikokrat padel, kot danes preden sem prišel do snega. Nad prelomnico sva z Lukom nataknila smuči, Bojan in Rado sta nama ušla naprej. Sneg je postajal vse bolj pomrznjen, občasno je zapihalo, pa še kakšna megla se je pripodila.

Na sedlu se nismo dolgo mudili, je bilo preveč hladno. Srečali smo še nekaj Slovencev. Vsaj dva od teh pik na sliki sem srečal lani na Ankoglu. Smuka je bila na začetku zanimiva. Skorja se je včasih predirala, tako da nikoli nisi vedel kako boš zaključil zavoj. Nižje je bil pa sneg južen, je bila pa smuka skoraj odlična.

Z nekajkratnim snemanjem smuči, smo se pripeljali presenetljivo daleč, samo nekaj minut smo imeli še do avtomobila.

Na žalost se je nad izpraznjeno jezero elektrarne spustila megla, tako da ga nisem fotografiral.

Na poti domov je sledila še obvezna analiza smuke ob pivu.

Cilj letošnjega prvomajskega potovanja je bila Portugalska. Že nekaj časa sem želel spoznati to deželo, ki je bila v času osvajanj novega sveta ena najbogatejših, potem pa je bogastvo na žalost zapravila.

Čeprav je danes v učbenikih Portugalska opisana kot ena revnejših evropskih držav, me je presenetila njena razvitost.  Veliko se gradi in obnavlja, tudi ceste so zelo moderne.

Najbolj pa me je presenetil promet. Vozniki v križišču ustavljajo že ko se prižge rumena luč. Če na pločniku ob robu ceste razmišlaš kam bi šel, moraš iti čez cesto, ker se vsi vozniki ustavijo. Ko smo nekoč rekli vozniku avtobusa naj nekomu zahupa, da se nam bo umaknil, je rekel da to ni vljudno. Čudaki.

Tudi drugje se moraš sprijazniti s tem, da z naglico ne boš nikamor prišel. Bolje je da počakaš, da se prodajelec pogovori s tistim ki je pred tabo o vsem kar ju teži, saj si bo potem zate vzel prav toliko časa. Nakup serije znamk za sina je trajal deset minut, ker je prodajalka za vsako prečitala kodo, jo obtrgala, na koncu pa še lepo zapakirala. Tisti za menoj se sploh niso sekirali.

Za Potugalsko pogosto pravijo, da je v znamenju treh F: Fatime, Fuzbala in Fada.

Nogometa res nisem gledal, Zahoviča so poznali, samo tega niso vedeli pri katerem klubu zdaj igra. Povedali smo jim, da zdaj igra za Lidl.

Vera in Fatima na Portugalskem veliko pomeni. Ob cesti smo še daleč od nje lahko opazovali romarje. Te si lahko prepoznal, ker so vsi nosili varnostne svetleče brezrokavnike. Ko bi še pri nas Cerkev dosegla, da bi naše mamce nosile vsaj kresničke, ko gredo v temnih plaščih zvečer k maši.

Fado - otožna portugalska glasba je doma v Lisboni in Coimbri. V Lisboni so fado peli v predmestjih, pevke so bile tudi ženske. Najslavnejša med njimi je bila zagotovo Amalia Rodrigues, ki je fado pela šesdeset let.  Predstava, ki smo jo obiskali je bila tista za turiste, pevce in pevke se še zdaleč niso približali Amalii.

V Coimbri - univerzitetnem mestu, pa fado pojejo študentje. Pojejo samo moški ob spremlavi dveh kitar, klasične in portugalske. Predstava, ki so jo uprizorili je bila čudovita.

Poleg Lisbone in Coimbre smo obiskali še Porto, vmes smo šli še na izlet v Sierro de Estrello, hribovit predel vzhodno od Coimbre.

Za zdaj še zbiram vtise in urejam fotografije, ki jih bom kmalu objavil na moji spletni strani.