Zapisi enega Janeza

V soboto sem moral še enkrat na smuči. Prijatelji so šli na Grossvenediger, sam sem imel obveznosti, tako da nisem šel z njimi. Objava, da je odprt Aljažev dom v Vratih me je spomnila na moje turnosmučarske začetke, ko sva z Lukom z odžaganimi smučmi hodila na Luknjo.

V Vratih me je najprej pozdravila kukavica (denar sem imel s seboj), na sneg sem pa prišel pri odcepu poti Čez prag.  Na žalost je Luknjo kmalu zagrnila megla.

Zaradi megle sem prvotni cilj, konto pod Bovškim gamsovcem, opustil. Malo nad sedlom sem nataknil smuči in se spustil po kompaktnem južnem snegu.

Smuka je bila kar dobra. Pri izviru Bistrice sem smuči dal na nahrbtnik. Skozi Bukovje, 

 odeto v pomladne barve,  sem šel do Aljaževega doma. Ker sem bil sam, pa še sonca ni bilo, me pivo ni zvabilo, zato sem bil ob enajstih že doma.

Žuljavih rok, z bolečim hrbtom in s prazno denarnico sporočam, da je Projekt Vrt  zaključen.

 Na vrtu že vse veselo raste, sadno drevje pa od veselja cveti.

Včeraj smo še v mraku nataknili smuči ob Belopeških jezerih. Kmalu smo jih morali sneti, ker je bila planina nad njimi kopna.

Na srečo samo planina, saj se je takoj nad njo pričela strnjena snežna odeja. V treh urah smo prisopihali na sonce na Mangartskem sedlu. Več kot eno uro smo poležavali na soncu in čakali da se bo sneg zmehčal. Neučakanost smo plačali z telovadbo na predirajoči skorji.

V spodnjem delu je bilo mehkeje, smuka skoraj odlična. Z enim kratkim kopnim odsekom smo se prismučali do avtomobila.

 Z žalostjo v srcu smo ves čas opazovali iskalno akcijo za nesrečnim alpinistom. 

Vso sobotno dopoldne so ga na svojem delu Mangarta iskali Italijani s helikopterjem in psi.

Ni lepšega kot to, da na tako lep dan lahko vzameš dopust in greš smučat. Zjutraj je bilo kljub pomladnemu datumu kar hladno.

Sneg je bil pomrznjen, tako smo smuči vlekli. Nekje na sredini je pričel pihati mrzel veter, na pomrnjeni podlagi je bilo pa par centimetrov pršiča. Na vrhu je bilo zelo hladno, še dobro da zimskih oblačil nismo dali iz nahrbtnikov. Po krajšem oddihu smo nataknili smuči.

Prva tretjina je bila ena sama pesem po deviškem pršiču. Naprej je bil sneg pomrznjen, skorja se ni predirala.

Kočo v Krnici smo skoraj zgrešili. Postanek na soncu s pivom v roki se po taki smuki vedno prileže.

Od koče do planine je cesta poteptana, tako da je šlo tudi zelo hitro.

V Kranjski gori smo spet prišli v pomlad. Popoldan sem pa v kratkih rokavih preživel na vrtu, kjer projekt Vrt prehaja v zaključno fazo.