Zapisi enega Janeza

Lani so nenadoma pričele izginjati jagode z našega vrta. Po bujnem cvetenju, je bilo veliko zelenih plodov. Ko so pa ti pričeli zoreti, jih nenadoma ni bilo več. Malo sem že pogledoval za sosedovimi otroki,  potem pa  smo nekega dne opazili v vrtu odtis srninega parklja. Ko se je ljubka živalca spravila še nad solato,  je bilo potrpljenja konec. Najraje bi jo povabil v zmrzovalno skrinjo za golaž, a kaj, ko se to ne sme. Pa še srce bi mi ne dalo streči po življenju ubogi srnici. Zato smo raje ogradili vrt s plastično ograjo.

Letos sem se lotil trajnejše rešitve.

Obnovil sem robnike in postavil stebre za žično ograjo.

Po štirinajstih dneh dela, me že pošteno bolijo roke in hrbet. Bodo pa zato jagode bolj sladke.

Mnogo let je samotno stala v kotu. Potem je pa kar naenkrat vzcvetela.

Letos je pokazala barve prav na prvi pomladni dan.

Všerajšnji dan smo izkoristili za smuko s Kredarice. Nismo bili edini. Parkirišče v Krmi je bilo že zjutraj polno. Vreme je bilo prekrasno.

Sonce je pokazalo svojo moč v Kalvariji,

kjer smo se v potu svojega obraza čistili grehov, tako da smo na koncu zasluženo popili pivo. Nekateri so izkoristili ugodne razmere in so se povzpeli na vrh Triglava.

Smuka je bila presenetljivo dobra. V Kalvariji je bilo zaradi pozne ure precej južno.

Od  Zg. Krme navzdol je bilo pa v senci na nekateri mestih precej trdo. Pripeljali smo se do avta. Nato smo šli še k Psnak, občutit vzdušje stare gostilne in malo ublažit dehidracijo.  

Prijazna dolinica med Palcem in Vrtačo danes ni bila prav nič prijazna.

Močni sunki vetra so prenašali sneg po zraku. Za nekaj je bil pa veter vseeno dober:

 V snegu je izbrusil prekrasne oblike.

Na žalost le začasne.

Čez tri mesece jih pod Vrtačo zagotovo ne boste več našli.

Bodo pa ostale na moji spletni strani.

Sobotni načrt je bil takšen:

En avto pod Rodico,  z drugim do spodnje postaje gondole. Z gondolo na Vogel in z žičnico na Orlove glave. Od tu pa smuk pod Rodico, vzpon na vrh in smuk na planino Suha in nato do prvega avtomobila.

Odličen načrt, ki ga je prekrižal veter.  Dvajset  metrov na sekundo je rekla vremenska postaja na Orlovih glavah, ko smo spraševali žičničarje, če bo sedežnica vozila. Rekli so nam, naj še malo počakamo, ker se bo morda umirilo. Pa se ni.  Ko smo peš prišli do zgornje postaje, so nas sunki vetra včasih kar prestavljali.

Namesto proti Rodici, smo odsmučali proti planini Suha. Na vrhu je bilo odlično, nad planino se je skorja pričela predirati. V takem snegu je zanimiv vsak zavoj, če ga sploh lahko narediš.

Počitek na planini.

Sledil je še rodeo skozi bukov gozd in malo počasne vožnje po cesti do prvega avtomobila. 

Rodica bo pa še malo počakala.