Zapisi enega Janeza

Ko smo že vsi obupali nad zimo, celo predsednik države, je le prišla v vsej svoji lepoti. Včeraj nisem imel časa, danes smo bili pa že pred sedmo dogovorjeni v Loki. En avto smo pustili v Dašnjici, z dvema pa nadaljevali do Prtovča.

Potem pa peš po široko zgaženi poti.

Koča je bila tako polna, da si težko dobil prosto mesto. Po počitku smo nataknili smuči. Sneg je bil na vrhu že malo skorjast.

Na novih smučeh imam slabo nastavljene vezi, tako da so se ob večjih obremenitvah odpenjale. Padec v pršiču sicer nič ne boli, izgleda pa ne lepo.  Potem je malo telovadbe skozi bukov gozd, kjer sem na skalah krstil nove smuči.

Travniki nad Dašnjico so pa imeli še veliko nezvoženega pršiča. Na koncu pa še pluženje skozi veje po kolovozu do avtomobila.

Bojan je peljal šoferje po avtomobile na Prtovč, mi pa peš v Železnike.  Pr’Birtu smo na koncu naredili še analizo…

Več slik bo pa kmalu objavljeno pri meni.

Ni rekel samo Forrest Gump, ampak so si to mislili lastniki lastnikov teh primerkov.

Vse skupaj je bilo posneto samo 50m stran od tega prelepega objekta,

  
ki se imenuje Pasje stranišče.

Ko sva iskala cilj za sobotni izlet, sva si rekla: nekam, ne predaleč, ne previsoko in ne pretežko. Odločila sva se za Ratitovec. Nisva bila edina, saj je bilo na Prtovču vse polno avtomobilov. Gor sva šla po bolj strmi poti čez Razor. Ker je bila v senci pot poledenela, sva jo mahnila naokrog, čez Vratca, mimo starega rudnika.

V koči  je bilo precej ljudi, zato sva popila čaj na klopci pred kočo. Pogled na zelene hribe, me je z žalostjo spomnil na nove smuči, ki samevajo v kotu.

Vrnila sva se po južni poti čez sedlo Povden.  Za kosilo sva bila pa že doma.

Danes mineva 15 let, kar sem prenehal kaditi.

Pred tem sem kadil dvajset let. Običajno sem pokadil eno škatlo na dan, preden sem nehal, sem skadil tudi do tri škatle dnevno. Začel sem tako kot začnejo vsi: Skoraj vsi v moji družbi so bili kadilci, kajenje samo, takrat še ni bilo označeno kot škodljivo, pri večernem Cik caku smo gledali reklamo: “Kadi in smej se, saj tu je Denikotin”.  

Nikoli nisem maral “lahkih” cigaret, še najraje sem imel tiste s fermentiranim “črnim” tobakom. V vseh dvajsetih letih skoraj nisem resno pomislil, da bi prenehal kaditi. Prekinil sem samo enkrat za devet dni, ko sem bil v bolnici zaradi operacije slepiča.

Potem sem se odločil iznenada. Prve štiri dni sem bil v službi vsak dan po 10 ur. V petek sem se pa zbudil ves prehlajen in z vročino, zato ta dan nisem šel v službo. Zjutraj sem še pokadil eno cigareto, pa mi ni dišala. Potem nisem prižgal eno uro, dve uri …. Nato je bil že en dan, ko nisem kadil, pa teden mesec …. in zdaj je že 15 let kar nisem prižgal cigarete.

Ne rečem, da mi v tem času ni bilo težko. Spominjam se, da sem kmalu za tem skoraj splezal čez ograjo v vrsti na smučišču, tako mi je dišalo, ko je nekdo v vrsti prižgal. Na določenih mestih, kjer sem običajno prižgal cigareto, se še danes spomnim in me še zamika. Dim določenih znamk še vedno prepoznam.

Ko sem prenehal kaditi, sem se zredil, s tem so se pojavili še problemi s povečanim krvnim tlakom. Veliko več sem s prenehanjem kajenja pridobil. Včasih sem komaj prišel po stopnicah v zgornje nadstropje, danes mi pa ni problem iti v enem dnevu na Kredarico in nazaj, pa še za peko štrudlja mi ostane tisti dan. Tudi zavese in zidovi v hiši so mi hvaležne, da jih ne zasmrajam z dimom, da o otrocih ne govorim. Vesel sem tudi tega, da mi ni treba vsako uro hodit v tisti mali prostorček v službi, ki so ga še pustili za kajenje. Prav tako sem vesel, da me žolčne debate ob uvedbi kadilskega zakona, prav malo brigajo. Ne nazadnje sem kot “gorenjc”, tudi vesel, da ne dajem požrešni državi trošarinskega denarja. Ko preračunam ceno škatle s številom dni v letu, si brez skrbi lahko privoščim vsakoletno potovanje.

Še to.

Namen tega prispevka, je samo praznovanje mojega jubileja in ni povezan z žolčnimi debatami o kajenju, ki so se odvijale zadnji čas na spletu.

Tudi tega ne bom rekel, da ne bom nikoli več začel. Želim si le, da ne bi. 

Lepo nedeljo sva izkoristila za izlet na Pokljuko.

Avto sva pustila ob cesti na Rudno polje, ter šla peš po ledeni cesti, mimo planine Javornik, do Blejske koče na Lipanci.

Na planini Javornik, me je zbodel na novo obnovljen stan, s čisto novo pločevinasto streho. Le kje so vsi tisti okoljevarstveniki, ki so lani tako zabavljali nad streho obnovljene Pastirske bajte v Zg. Krmi, da jo je nazadnje odnesel plaz?