Zapisi enega Janeza

V času, ko sta dva od treh dobrih mož že opravila svoje poslanstvo, bi bilo potrebno razmisliti o tretjem, zadnje čase kar malo zapostavljenem očancu.

Zadnja leta je preživljal hude čase. V neizprosnem ideološkem in razrednem boju so ga označevali kot Rusa, stalinista, komunista (pa je božiček bistveno bolj rdeč od njega).

Pri meni je Dedek Mraz od vseh treh najbolj pri srcu. Ne samo zaradi otroških spominov, ko sem z velikimi otroškimi očmi zrl v njegovo kučmo in mi je dal slikanico o Petru Panu, temveč predvsem zaradi tega, ker je najbolj naš.

Odkar živimo v lastni državi, slovenci obupno iščemo nam lastne simbole, s katerimi bi se lahko pokazali pred svetom. Ker smo majhni in ker smo v zgodovini bili vedno na prepihu, so samo nam lastne stvari redke. S kranjsko klobaso in cvičkom nismo imeli problemov, lipicanci in potica so pa že vprašljivi. Zato bi bilo dobro razmisliti o Dedku Mrazu, ki je s tako podobo, kot jo ima pri nas, samo slovenski.

Kako je Dedek Mraz nastajal, mi je malo znano. Občutek pa imam, da je bil za tiste čase prvovrsten projekt izdelave celostne podobe. Po njem bi se lahko zgledoval marsikateri oblikovalec, tudi zadnji oblikovalci znaka za tretji obisk krvodajalske akcije.

Kaj naj še rečem?

Dragi Dedek Mraz! Prinesi mi …  Aja, to je pa že nov post.