Zapisi enega Janeza

Dejstvo, da sem bil prej v Trabzonu in Marakešu, kot pa na Dunaju, je čisto moja napaka. Vedno sem se namreč bal tistega reka: “Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj”.  Že kot otroka me je namreč skrbelo, da bom svoj trebuh pozabil v kaki garderobni omarici v predmestju avstrijskega glavnega mesta.

Letos mi je končno uspelo premagati strah in sem mesto obiskal, vendar ne sam . Mesto se je najbrž zaradi mojega prihoda praznično odelo. Povsod je bilo polno lučk, na vseh pomembnejših trgih so postavili stojnice, kjer so prodajali različno kramo, ki je bila, če ne za kaj drugega, prava paša za oči.

 

 

Na stojnicah so točili kuhano vino, ki ga niso ponujali v cenenih plastičnih kozarcih, kot pri nas, ampak v ličnih skodelicah. Če ti ni bilo žal dveh eurov za kavcijo, si skodelico lahko odnesel domov. Tudi za hrano je bilo dobro poskrbljeno, saj si poleg obveznih klobas in pečenega krompirja dobil še sladice vseh vrst. 

 Še fijakerski konji so se oblekli času primerno. Na glavo so si poveznili čepice, pod rep pa so jim obesili zanimive priprave, ki so preprečevale, da niso preveč ponečedili bivšega cesarsko kraljevega mesta.

Povsod naju je pričakala nepopisna gneča. Na spodnji sliki je samo del množice, ki se je zbrala v soboto opoldan pred Štefanovo katedralo.

Malo bolj mirno je bilo na sejmu pred dvorcem Belvedere. Tu sva si v miru ogledala stojnice in si privoščila prigrizek.

Pred Shoenbrunom je bila večja gneča, zato sva se hitro umaknila pred mrazom v toploto kavarne. Jabolčni štrudl z vanilijevo omako je bil tako pregrešno dober, da sva takoj pozabila, da je bil tudi pregrešno drag.

Ko je nad mesto legla tema, sva se namenila še proti mestni hiši. Pred parlamentom sva ugotovila, da najbrž ne bova sama uživala v razkošni okrasitvi.

Prerivanja v množici nama je bilo kmalu dovolj, zato sva se raje obrnila in poiskala znameniti hotel Sacher. V kavarni sva si privoščila njihovo torto in ob čaju nabrala moči še za nočni potep do Štefanove katedrale.

Zvečer so vse trgovine in njihove izložbe zažarele v svetlobi miljonov lučk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nisva hodila samo po božičnih sejmih. Poleg številnih znamenitosti sva si ogledala še musical Ples vampirjev in zanimivo razstavo del impresionistov v galeriji Albertina.

 

Videla sva, da Dunaja v treh dneh ne moreš do potankosti spoznati. V tako kratkem času lahko dobiš le osnovo za načrtovanje naslednjih obiskov. 

 Idejo za vzpon na najvišji vrh Avstrije sta dala Peter in Rado. Poklicala sta še Bojana, na koncu smo ugotovili, da se do takrat tudi jaz vrnem z morja. Hitro smo bili dogovorjeni. Peter je rezerviral prenočišče in že smo se peljali proti Kalsu, od tam pa po gorski cesti “Kalser Glocknerstrasse” do kraja Lucknerhaus.

Na velikem parkirišču smo pustili avtomobil in se s težkimi nahrbtniki odpravili proti našemu cilju. V prelepem jasnem jutru smo prepovedali pogovore o vremenski napovedi, ki je obljubljala popoldanske nevihte.  Med žvižgi svizcev in opazovanjem okoliških vrhov  je pot do Studlhutte hitro minila.

Kočo, ki ima obliko rolade, smo hitro preimenovali v “Štrudl hutte”. Pred njo so ravno prenavljali greznico, zato so se okoli koče širile vonjave, ki niso prav nič spominjale na vonj po jabolčnem zavitku.  Zaradi tega smo jo hitro mahnili naprej.  Za robom smo stopili na ledenik Kodnitzkees.

To je bilo moje prvo srečanje z ledenikom v poznem poletju. Če ga prekriva sneg, ni tako zanimiv. Ko se sneg stali, nastanejo pod večjimi kamni ledeniške gobice. Voda se steka v potočke, ki ne tečejo naravnost, ampak izdolbejo čudovito zavite struge, ki so kot kodri baročne lasulje.

Seveda se pokažejo tudi ledeniške razpoke. Pogled vanje je ponekod kar strašljiv.

Vremenska napoved je bila žal točna. Ko smo prišli do skal na drugi strani ledenika, so se vrhovi pričeli zavijati v oblake. Nas to ni motilo, saj nas je čakal samo kratek vzpon do Erzherzog Johann Hutte. Koča leži 3450 m nad morjem in moram priznati, da sem zadnjih nekaj metrov pod kočo krepko čutil višino.  

Popoldan smo prebili ob točenem pivu v koči. Zunaj so se podile megle, tako da so se ta dan na vrh odpravili le redki.

Prespali smo na skupnih ležiščih. Spanje je bilo bolj slabo - malo zaradi smrčanja, malo pa zaradi misli na vzpon, ki nas je čakal naslednji dan.

Zjutraj smo se, tako kot večina v koči, prebudili malo pred peto uro. Zunaj je bilo še temno, zato smo počakali  na čaj. 

Pričelo se je daniti. Fotografija ne more pričarati fantastičnih barv, ki so se kazale nad obzorjem. Vetra skoraj ni bilo, temperatura je bila malo pod lediščem.

Na snegu za kočo smo nataknili dereze in se navezali na vrv. Potem smo se odpravili v koloni proti vrhu.  Poleg nas se je proti vrhu odpravilo še mnogo drugih. Meni je bilo čakanje na predhodnike dobrodošlo, saj sem se med postanki lahko nadihal redkega zraka.

Najzahtevnejša je bila ledena strmina pod grebenom. Greben je bil kopen, zato smo pod njim,  tako kot drugi, pustili dereze. Plezanje po granitnih ploščah ni bilo težavno, le dolina pod nami je bila vse bolj globoko.

Greben malega Glocknerja je kar oster. Na srečo se še nihče ni vračal z vrha. Srečevanje je včasih zelo zamudno.

Spustili smo se do tiste slavne zajede, na kateri je prostor le za enega.  Že pogled v globino je strašljiv. S spoštovanjem sem pomislil na tiste, ki so ta ozebnik že presmučali.

Na vrhu smo naredili fotografijo za spomin. Razgled je bil veličasten. Dolina je bila globoko pod nami. Da bi pa v množici vrhov, ki so se dvigali do obzorja, prepoznal naš Triglav, pa nisem pomislil.  Bolj sem  mislil na vrnitev.

Čez škrbino smo prišli brez problemov. Na grebenu se je pričelo srečevanje in prepletanje vrvi. Ko smo spet natikali dereze,  smo srečali dve skupini Slovencev.  Potem nas je čakal še spust po ledeni strmini Glocknerleitl, kjer smo imeli kar precej težav, dokler nismo spoznali, da moraš opremi (derezam) zaupati.

V koči smo se okrepčali. Mrzel veter in megle, ki so se bližale vrhovom, so nas opozorili, da je treba v dolino.

Za spust do ledenika smo potrebovali precej manj časa, kot prejšnji dan za isto pot v obratni smeri.  Rado in Peter sta potem skoraj tekla do Lucknerhute, kjer sta naročila tako zaželjeno pivo. Razpoloženje je bilo po uspešnem vzponu odlično.

Tudi tri ure vožnje proti domu so minile dokaj hitro. Ko smo prišli v naše kraje, smo se ustavili še na večerji.

Mudilo se nam je že domov pod prho in pripovedovati doživljaje, ki so bili res nepozabni.

Z Ireno sva vsako jutro pila kavo iz skodelic, ki jih je pred mnogimi leti kupila na potovanju po Toskani. Ko je pri moji odpadel ročaj, sva večkrat rekla, da bova enkrat  šla  v San Gimignano po nove.

To poletje je le prišel čas, da sva šla tja.

Preko spleta sva rezervirala sobo v hotelu v Firencah. Kljub temu, da sva dokaj spoštovala omejitve hitrosti, sva do hotela rabila manj kot pet ur. Vožnja po avtocesti je bila naporna edino med Bologno in Firencami, kjer je bil zelo gost promet.

Prtljago sva pustila v hotelu in se odpravila na ogled mesta. Kot sem pričakoval, je bilo na trgu pred mestno palačo veliko ljudi. Še več se jih je gnetlo na trgu pred Duomom. Postavila sva se v vrsto za brezplačen ogled notranjosti stolnice. Ko sva bila po pol ure notri, sva opazila ljudi, ki so se vzpenjali pod kupolo. Vprašala sva,  kje se pride do kupole. Prijazno so nama  povedali, da je z zunanje strani cerkve še ena vrsta.

Ta vrsta je bila krajša. Že na vhodu je bilo opozorilo, da vodi do vrha 460 stopnic in da ni dvigala. Pri skoraj  40 °C  je bilo vzpenjanje naporno. Razgled na vrhu je poplačal vse muke. Ko sva se spuščala, sva si pod kupolo še enkrat ogledala freske čisto od blizu. Bilo je res lepo doživetje.

Potem pa hitro v vrsto pred galerijo della Academia, kjer sva si po slabi uri čakanja ogledala originalnega Davida.

Po ogledu cerkve Santa Croce, kjer so pokopani Galileo, Michelangelo, Machiaveli in še mnogi slavni ljudje, sva si prvič ta dan v neki kavarni privoščila čas za počitek.  Termometer je kazal skoraj 40 °C, zato sva bila enotna, da je najbolje počakati večer v klimatizirani hotelski sobi .

 

 

Po počitku sva se odpravila še enkrat v mesto. Tokrat je bilo manj ljudi. Najprej sva posedela na stopnicah galerije na mestnem trgu in si ogledovala razstavljene kopije umetnin. Potem sva šla čez Ponte Vecchio na drugi breg Arna  do palače Pitti. V eni izmed restavracij sva si privoščila kanelone po toskansko in seveda steklenico chiantija. Ko sva povečerjala, se je zvečerilo.  V soju žarometov in ob glasbi uličnih godcev so bile zgradbe še lepše.

 

Zjutraj sva se že navsezgodaj postavila v vrsto pred galerijo Uffizi. Čakala sva ”samo” pol ure in že sva lahko občudovala Boticellijevo Venero.  Pa ne samo njo, galerija Uffizi ima eno največjih zbirk umetnin na svetu.

Ko sva bila spet v avtomobilu, sva imela brez GPS precej problemov, da sva prišla ven iz mesta. Zaradi dveh zgrešenih odcepov, sva rabila skoraj uro, da sva prišla ven iz mesta na cesto rezervirano za motorni promet s skrivnostnim imenom Fi-Pi-Li¹.  Štiripasovnica naju je skozi slikovito pokrajino pripeljala do Pise.

Tudi tu sva imela nekaj težav s kažipoti, potem sva pa le našla brezplačno parkirišče v senci borovcev. Midva sva žal morala na sonce, kjer sva v opoldanski vročini prišla do znamenitega stolpa. Ker sva še čutila stopnice katedrale v Frencah, na stolp nisva šla. Raje sva posedela na travi v njegovi senci in občudovala zgradbe, ki bi bile tudi brez poševnega stolpa vredne ogleda.

Skozi polja sončnic, ki so žal že odcvetele, sva se zapeljala do Volterre,  mesteca na vrhu enega izmed številnih toskanskih gričev, ki je še ohranilo srednjeveško zasnovo. V bližini so našli etruščanska grobišča. Ogledala sva si muzej, v katerem hranijo veliko ostankov tega ljudstva, ki je tu živel v 7. stoletju pred našim štetjem.

Ko sva prišla do San Gimignana, je bilo sonce že nizko, zato sva sklenila, da bova tu prenočila. V turističnem biroju sva povprašala za sobo in počakala na gospodinjo, ki nama je sobe razkazala. Potem sva odšla do avtomobila po prtljago. Ko sva se s prtljago vrnila do najine sobe, ključ ni hotel odpreti. Zgrešila sva namreč ulico in hišo. Stare hiše so bile od zunaj skoraj enake.

Na večernem sprehodu po mestu sva se najprej ustavila v slaščičarni, katere lastnik je svetovni prvak v pripravi sladoleda. Posedela sva na stopnicah mestnega vodnjak, lizala sladoled in opazovala ljudi in pa mesto. Slavni San Giminjanski stolpi so bili ožarjeni z zadnjimi sončnimi žarki.

Večerjaja sva pa v majhni vinoteki, s prelepim razgledom v dolino. Da ne bo kdo pomislil na kakšen slow food, naročila sva brusketi² in polič chiantija z okoliških hribov.

Naslednje jutro sva se sprehodila na vrh mestnega obzidja. Z vrha je bil lep razgled na zelene griče, poraščene s trto in oljkami. V kavarni sva si privoščila kavo in pri prijazni gospodinji plačala sobo. Ko je ugotovila, da malo razumem italijansko, se je razgovorila, da je skoraj ni bilo mogoče ustaviti.

V mestu sva potem kupila tisti skodelici, ki sta bili “vzrok” najinega potovanja. S kovčki sva oddrdrala po kamnitihh ploščah do parkirišča pod mestom, kjer naju je čakal avto in se odpeljala proti Sieni.

Do Siene sva se peljala po dolini reke Else, ki je zelo slikovita. Naslednjič si jo morava podrobneje ogledati.  V mestu pa spet v vrsto za ogled stolnice. Po ogledu katedrale sva šla skupaj z množico na Piazza del Campo - trg pred mestno hišo, kjer prirejajo vsako leto tekmovanja v Paliu³.

Zaradi vročine se nisva povzpela na mestni stolp. Raje sva se usedla v kavarni ob trgu in opazovala množice turistov.
Preden sva prišla do avtomobila, sva v neki trgovini nakupila še malo špecerije. Na avtocesti je bila spet gneča. Ko se je cesta v Padski nižini zravnala, je postala vožnja bolj mirna, tako da sva bila ob pol osmih zvečer že doma.

Zjutraj sva že pila kavo iz novih skodelic in razglabljala, da bova v te romantične kraje še šla: najbrž še prej, kot bodo skodelicam odpadli ročaji.

1. Firence - Pisa - Livorno [↩]
2. Popečen kruh, namazan s česnom in pokapan z olivnim oljem  [↩]
3. srednjeveških konjskih dirkah [↩]

Sobotna gneča na gorenjskih cestah naju je spomnila na Jezersko. Ko sem iskal kakšen primeren cilj, sem opazil opis poti na Pristovški Storžič. Pot se mi je zdela primerna, saj ni izgledala preveč naporna, vrh je malo obiskan, zaradi sevene lege poti naju najbrž tudi poletna vročina ne bi smela motiti.

Avto sva pustila na avstrijski strani mejnega prehoda. Pot je dobro označena. Na smerokazih so smeri  napisane v dveh jezikih.  Pri lovski koči so oznake za krajšo (strmejšo) pot, ki pa je bila zaradi gozdnih del zaprta.

Že tako nisva imela namena iti po njej, zato sva raje nadaljevala po gozdni poti, ki naju je najprej  vodila skoraj vodoravno proti severu.

Na Pasterkovem vrhu je pot zavila nazaj po grebenu. Postala je bolj strma,  saj je prekrasen razgled na vrhu potrebno zaslužiti. Na vrhu sta naju je pozdravila križ, ki so ga koroški brambovci postavili v čast plebiscita, in pa veličasten razgled.

Na severu je prvi sosed Obir, proti zahodu se razteza greben Košute. Globoko pod nami je Bela. Pot proti Pavličevem sedlu je bila lepo vidna.

Najlepši pa je razgled proti jugu, kjer nad Jezerskim kraljuje venec gora nad Ravensko kočno. Malo mi je bilo žal, ker zrak ni bil čist za dobre fotografije. Hladen veter naju je opozoril, da se morava vrniti v dolino.

Med hojo v senci skozi urejene gozdove sem razmišljal, da tak način gospodarjenja morda res prinese velik dobiček. Na drugi strani pa je povzročilo veliko škodo, saj so bile iz teh gozdov pregnane mnoge rastline in živali. Morda je bilo prav zaradi tega na jasah vse polno cvetja in metuljev.

Skoraj prehitro sva bila spet pri mejnem prehodu. Doma (v Kranju) je bilo  spet zelo vroče.

Na predvečer delavskega praznika smo v kraju Miranda del Ebro naleteli na protest delavcev, ki so jim zapirali tovarno. Gospodarska kriza se pozna tudi v Španiji.

V prazničnem jutru smo se sprehodili po upravnem središču pokrajine Baskije Vitorii - Gasteiz.  Mesto je bilo ob desetih zjutraj še skoraj izumrlo. Ko smo stopili iz avtobusa, je močno deževalo, ko pa smo prišli na glavni trgu, je bilo nebo brez oblačka. Ogledali smo si spomenik v čast bitki pri Vitorii, kjer je lord Nelson leta 1813 premagal Francoze.

Leta 1980 je mesto po sklepu baskovskega parlamenta postalo prestolnica Baskije.  Sprehodili smo se po prijetnem mestu, ki se je počasi pričelo prebujati.  Po neki anketi je Vitoria mesto, v katerem bi Španci najraje živeli.

Tudi nas je navdušilo urejeno, mirno mesto, polno zelenja. Žal smo bilu tu le malo časa, saj smo nadaljevali našo pot proti San Sebastianu.

San Sebastian - Donostia je turistično mesto znano po filmskem in jazz festivalu. V času I. svetovne vojne je bilo zbirališče znanih oseb, kot so Maurice Ravel, Lev Trotzky, Mata Hari …

Mesto s skoraj 200.000 prebivalci leži v zalivu s prekrasno peščeno plažo, ob kateri so mondeni hoteli.

Ulice v centru mesta so bile polne ljudi. Naš strah, da bodo za prvi maj trgovine zaprte, je bil odveč. Trgovinice so bile v glavnem odprte, bifeji so bili polni.

V severnem delu Španije je značilno, da imajo tapase oziroma po baskovsko pinxtose razstavljene po točilni mizi. Ob pijači se običajno vzame prigrizek. Še eno posebnost sva videla v sicer zelo čistih krajih. Serviete, zobotrebce in koščice še tako lepo oblečene dame in gospodje brez kančka sramu vržejo pod pult.

Ne samo prigrizki, tudi slaščice so bile tako okusne, da sva morala večkrat zaviti v eno izmed slaščičarn. Nekatere trgovine so bile prava paša za oči.

Prespali smo v hotelu tik ob francoski meji. Če ne bi deževalo, bi šli lahko zvečer na sprehod v Francijo.

Naslednje jutro smo se odpeljali proti Bilbau. Vmes smo obiskali Gerniko, mestece znano iz španske državljanske vojne, zdaj še bolj zano po slavni Picasovi sliki.

V Gerniki je bil sedež baskovskega parlamenta. Za Baske je posebej pomemben hrast, ki raste pred zgradbo parlamenta. Prvega so posadili leta 1512. Ko je drevo umrlo, so ga nadomestili z rastlino, ki so jo vzgojili iz starega drevesa.

Bombardiranje mesteca je bilo povod, da je Picasso za svetovno razstavo v Parizu naslikal to sliko. Po številnih peripetijah je slika zdaj razstavljena v Madridu.  Mnogi menijo, da bi morala biti razstavljena v Guernici. Zdaj si tu lahko ogledamo le njeno kopijo na keramičnih ploščicah.

 

Največja znamenitost Bilbaa je zagotovo Guggenheimov muzej sodobne umetnosti.

Morda smo imeli za ogled malo premalo časa, so me pa moderne instalacije zelo impresionirale.  Že sama zgradba v obliki ladje, oblečena v titanovo pločevino, je veličastna.

Ob bregu reke Nervion smo se sprehodili do mestnega jedra, kjer smo imeli čas za kosilo. Tudi tu je v uličicah polno trgovinic in lokalčkov s prigrizki. Mi je bilo pa vzdušje v San Sebastianu bolj všeč.

Na koncu smo bili spet na letališču. Poslovili smo se od vodičke Ksenije, ki je odšla k novi skupini na Portugalsko, mi pa na dolgo pot najprej na pivo v Frankfurt, potem pa v Benetke.

Na avtobusu, ki nas je iz Benetk peljal domov, smo že kovali načrte za prihodnje leto.