Z Ireno sva vsako jutro pila kavo iz skodelic, ki jih je pred mnogimi leti kupila na potovanju po Toskani. Ko je pri moji odpadel ročaj, sva večkrat rekla, da bova enkrat šla v San Gimignano po nove.
To poletje je le prišel čas, da sva šla tja.
Preko spleta sva rezervirala sobo v hotelu v Firencah. Kljub temu, da sva dokaj spoštovala omejitve hitrosti, sva do hotela rabila manj kot pet ur. Vožnja po avtocesti je bila naporna edino med Bologno in Firencami, kjer je bil zelo gost promet.

Gneča pred krstilnico
Prtljago sva pustila v hotelu in se odpravila na ogled mesta. Kot sem pričakoval, je bilo na trgu pred mestno palačo veliko ljudi. Še več se jih je gnetlo na trgu pred Duomom. Postavila sva se v vrsto za brezplačen ogled notranjosti stolnice. Ko sva bila po pol ure notri, sva opazila ljudi, ki so se vzpenjali pod kupolo. Vprašala sva, kje se pride do kupole. Prijazno so nama povedali, da je z zunanje strani cerkve še ena vrsta.

Razgled s kupole katedrale
Ta vrsta je bila krajša. Že na vhodu je bilo opozorilo, da vodi do vrha 460 stopnic in da ni dvigala. Pri skoraj 40 °C je bilo vzpenjanje naporno. Razgled na vrhu je poplačal vse muke. Ko sva se spuščala, sva si pod kupolo še enkrat ogledala freske čisto od blizu. Bilo je res lepo doživetje.
Potem pa hitro v vrsto pred galerijo della Academia, kjer sva si po slabi uri čakanja ogledala originalnega Davida.

Santa Croce
Po ogledu cerkve Santa Croce, kjer so pokopani Galileo, Michelangelo, Machiaveli in še mnogi slavni ljudje, sva si prvič ta dan v neki kavarni privoščila čas za počitek. Termometer je kazal skoraj 40 °C, zato sva bila enotna, da je najbolje počakati večer v klimatizirani hotelski sobi
.

Brez Davida ni Firenc
Po počitku sva se odpravila še enkrat v mesto. Tokrat je bilo manj ljudi. Najprej sva posedela na stopnicah galerije na mestnem trgu in si ogledovala razstavljene kopije umetnin. Potem sva šla čez Ponte Vecchio na drugi breg Arna do palače Pitti. V eni izmed restavracij sva si privoščila kanelone po toskansko in seveda steklenico chiantija. Ko sva povečerjala, se je zvečerilo. V soju žarometov in ob glasbi uličnih godcev so bile zgradbe še lepše.

Duomo by night
Zjutraj sva se že navsezgodaj postavila v vrsto pred galerijo Uffizi. Čakala sva ”samo” pol ure in že sva lahko občudovala Boticellijevo Venero. Pa ne samo njo, galerija Uffizi ima eno največjih zbirk umetnin na svetu.
Ko sva bila spet v avtomobilu, sva imela brez GPS precej problemov, da sva prišla ven iz mesta. Zaradi dveh zgrešenih odcepov, sva rabila skoraj uro, da sva prišla ven iz mesta na cesto rezervirano za motorni promet s skrivnostnim imenom Fi-Pi-Li. Štiripasovnica naju je skozi slikovito pokrajino pripeljala do Pise.

Campo dei Miracoli Pisa
Tudi tu sva imela nekaj težav s kažipoti, potem sva pa le našla brezplačno parkirišče v senci borovcev. Midva sva žal morala na sonce, kjer sva v opoldanski vročini prišla do znamenitega stolpa. Ker sva še čutila stopnice katedrale v Frencah, na stolp nisva šla. Raje sva posedela na travi v njegovi senci in občudovala zgradbe, ki bi bile tudi brez poševnega stolpa vredne ogleda.

Sončnice
Skozi polja sončnic, ki so žal že odcvetele, sva se zapeljala do Volterre, mesteca na vrhu enega izmed številnih toskanskih gričev, ki je še ohranilo srednjeveško zasnovo. V bližini so našli etruščanska grobišča. Ogledala sva si muzej, v katerem hranijo veliko ostankov tega ljudstva, ki je tu živel v 7. stoletju pred našim štetjem.

Volterra
Ko sva prišla do San Gimignana, je bilo sonce že nizko, zato sva sklenila, da bova tu prenočila. V turističnem biroju sva povprašala za sobo in počakala na gospodinjo, ki nama je sobe razkazala. Potem sva odšla do avtomobila po prtljago. Ko sva se s prtljago vrnila do najine sobe, ključ ni hotel odpreti. Zgrešila sva namreč ulico in hišo. Stare hiše so bile od zunaj skoraj enake.

Piazza della Cisterna San Gimignano
Na večernem sprehodu po mestu sva se najprej ustavila v slaščičarni, katere lastnik je svetovni prvak v pripravi sladoleda. Posedela sva na stopnicah mestnega vodnjak, lizala sladoled in opazovala ljudi in pa mesto. Slavni San Giminjanski stolpi so bili ožarjeni z zadnjimi sončnimi žarki.
Večerjaja sva pa v majhni vinoteki, s prelepim razgledom v dolino. Da ne bo kdo pomislil na kakšen slow food, naročila sva brusketi in polič chiantija z okoliških hribov.

Toskanski Manhattan
Naslednje jutro sva se sprehodila na vrh mestnega obzidja. Z vrha je bil lep razgled na zelene griče, poraščene s trto in oljkami. V kavarni sva si privoščila kavo in pri prijazni gospodinji plačala sobo. Ko je ugotovila, da malo razumem italijansko, se je razgovorila, da je skoraj ni bilo mogoče ustaviti.
V mestu sva potem kupila tisti skodelici, ki sta bili “vzrok” najinega potovanja. S kovčki sva oddrdrala po kamnitihh ploščah do parkirišča pod mestom, kjer naju je čakal avto in se odpeljala proti Sieni.

Duomo v Sieni
Do Siene sva se peljala po dolini reke Else, ki je zelo slikovita. Naslednjič si jo morava podrobneje ogledati. V mestu pa spet v vrsto za ogled stolnice. Po ogledu katedrale sva šla skupaj z množico na Piazza del Campo - trg pred mestno hišo, kjer prirejajo vsako leto tekmovanja v Paliu.

Piazza del Campo Siena
Zaradi vročine se nisva povzpela na mestni stolp. Raje sva se usedla v kavarni ob trgu in opazovala množice turistov.
Preden sva prišla do avtomobila, sva v neki trgovini nakupila še malo špecerije. Na avtocesti je bila spet gneča. Ko se je cesta v Padski nižini zravnala, je postala vožnja bolj mirna, tako da sva bila ob pol osmih zvečer že doma.
Zjutraj sva že pila kavo iz novih skodelic in razglabljala, da bova v te romantične kraje še šla: najbrž še prej, kot bodo skodelicam odpadli ročaji.