Potepanje po Provansi 2. del

Oktober 4th, 2010 by enjanez

Naslednje jutro sva šla proti Avignonu.  Med potjo sem moral poslikati polja sončnic, ki sem jih opazil že prejšnji dan, le da so se zvečer najbrž naveličane sončenja obrnile stran od sonca. Zjutraj so se prikazale v vsej lepoti.   

Sončnice

Sončnice

V Avignon sva prišla zgodaj.  Nekaj časa sva potem izgubila z iskanjem parkirišča, saj se nama prvi, najbližji in edini prazen, ni zdel dovolj ugleden. Ogledala sva si papeško palačo, ki mi je ostala v spominu izped 35 let. Takrat so me impresionirale velike tapiserije v dvoranah in majhna papeževa postelja v še manjši sobici. Bil sem zelo razočaran, saj tapiserij ni bilo več na stenah, papeževo posteljo pa so  zaradi prevelike gneče odstranili.  

Papežev stražar v Avignonu

Na znameniti most zaradi gorenjske ohrnije nisva šla, denar za vstopnino sva raje zapravila za kavo na Place de l’ Horloge, kjer sva se imenitno zabavala z ogledovanjem mimoidočih in številnih umetnikov, ki so naju vabili na večerne predstave. 

Kosila sva kar v nakupovalnem središču na robu mesta. “Menu de jour” je bil tega dne zajčkovo bedro s testeninami in seveda kozarec rozeja. 

V muzeju sivke

Ta dan sva imela v planu poiskati še nepožeta polja sivke. Prvo priložnost sva dobila v kraju Coustellet, kjer sva si ogledala muzej sivke in predstavitev destilacije sivkinega olja. 

Opatija Senanque je v programih vseh turističnih agencij, zato sem se je zaradi gneče mislil izogniti.  Nazadnje je naneslo tako, da sva se peljala mimo nje. Ustavila sva se samo ob vhodu na posestvo in naredila nekaj posnetkov. 

Opatija Senanque

Pot naju je vodila naprej po navdušujoči pokrajini, kjer so se med gozdovi skrivale njive sivke. Garmin naju je zavedel na neko stransko pot, kjer sva, namesto da bi bila slabe volje, uživala med vinogradi in obdelanimi polji. Vsepovsod so se slišali škržati, ki so bili glasnejši od Premanturskih

Okra v Rousillonu

V Rousillon sva prišla pozno, zato sva rjave stene poslikala kar s ceste. Za obisk kamnoloma okra  nisva imela časa, saj naju je čakala še pot do hotela. 

Na poti proti Arlesu sem na nekem križišču opazil smerokaz za Pont Julien. Ta most so pred 2000 leti zgradili Rimljani. Ko sva si most ogledala, sva ugotovila, da so most uporabljali še v današnjih časih. Moderen, širok most ob njem so zgradili šele pred kratkim. 

Pont Julien

V hotel sva prišla  tako utrujena, da se nama ni ljubilo iti v mesto. 

Zjutraj je bil na vrsti še en most. Pont Van Gogh je rekonstrukcija mostu, ki ga je slavni slikar rad slikal v času njegovega bivanja v mestu. 

Pont Van Gogh

Spet sva se zapeljala proti severu. Opatijo Abbaye de Montmajour sva skoraj zgrešila,  ogledala sva si jo kar s parkirišča. Ustavila sva se še pri mlinu na veter. Ne toliko zaradi Pisem iz mojega mlina, zbirki črtic pisatelja Alfonza Daudeta, kot zaradi lepega razgleda na polja in mesto Tarascon v daljavi. Uživala sva v jutranjem miru, saj sva bila v zgodnjem jutru edina obiskovalca.  

 

Mestece Les Beaux vsako leto obišče dva milijona obiskovalcev, zato v vodnikih  priporočajo obisk v sezoni  zgodaj zjutraj. Midva sva res bila zgodnja, tako da sva avto pustila pri vhodu v mesto.

Sprehodila sva se skozi mestece, ki močno spominja na mesta v Istri, do ruševin gradu na vrhu. Srednjeveški grad je bil deloma vklesan v živo skalo. Bolj kot grad in modeli oblegovalnih strojev, ki so rastavljeni na prostranem dvorišču, je navdušujoč pogled na pokrajino globoko pod gradom.  Razgled sega nad plantažami oljk vse do Arlesa in še naprej čez Camarguo do morja.

Les Beaux

V neki jami blizu mesta so prvič našli rudo, ki so jo po mestu poimenovali boksit. Ko sva se vrnila k avtomobilu, so bila vsa parkirišča zasedena. Midva sva šla naprej proti St. Remyu. Pot se je pričela vzpenjati čez hribe, ki  močno spominjajo na naš Kraški rob. Imenujejo se Les Alpilles in so zahodni obronki Alp. Ko se je pot spustila na drugo stran, sva obiskala Glanum, ostanke naselbine iz rimskih časov.  Ogled v opoldanski vročini je bil prav posebno doživetje. Izkopanine lepo prikazujejo strukturo tedanje naselbine.

Glanum

Nedaleč od Glanuma je samostan Saint Paul, v katerega se je umaknil Vincent van Gogh.  Na samostanskem vrtu so zdaj zasajene rastline, ki jih je slikar rad slikal: irisi, sončnice in žito.

Samostan Saint Paul

Saint Remy je bil preplavljen s parkiranimi avtomobili. Ko sem razmišljal, zakaj v tako turističnem kraju nimajo urejenega parkiranja, sem ugotovil, da je veliko parkirišče v središču mesteca zasedeno s stojnicami branjevcev. Spet sva prišla v času, ko so pričeli stojnice pospravljati, zato sva pohitela in nakupila nekaj značilnih provansalskih salam.

Ko sva se ustavila za kosilo v bližnji restavraciji, sva videla, kako ti sejmi delujejo.  Branjevci prodajajo do 13. ure, potem imajo 15 minut časa, da vso robo zložijo v kombije, ki jih imajo za stojnicami. Dvajset čez eno pridejo redarji, ki zamudnike priganjajo, za njimi pa pridejo smetarji, ki pospravijo ogromne količine smeti, ki so se nabrale med prodajo. Ob dveh parkirišče normalno deluje, o sejmu pa ni ne duha in ne sluha.

Tržnica v St. Remyu

Za ta dan sva načrtovala nekoliko krajšo pot, da sva lahko pogledala še nekaj trgovin s spominki v Arlesu. Pri areni sva opazila, da ljudje kupujejo vstopnice za bikoborbe, pa sva se v vrsto postavila še midva.  Kamarške borbe z biki so precej drugačne od znanih španskih bikoborb.  Niso krvave, vsaj za bike ne. Gre pa približno za to, da petnajst igralcev skuša dobiti kokardo, ki jo ima bik zapičeno med rogovi.  Pred bikom se potem rešijo s spektakularnimi skoki čez ogrado.  Tekmuje se 15 minut, nato pa bika zamenjajo z novim. Ko se je stvar pri šestem biku že malo vlekla, je sedmi razživel publiko, ko je jezen z rogovi pričel lomiti deske v ogradi.

Courses Camarquaises

Zadnji dan sva se poslovila od prijaznega hotela v Arlesu in se odpravila proti domu. Na poti sva se najprej ustavila v mestu Salon de Provence za jutranjo kavo. Za ogled cerkve, v kateri je pokopan Nostradamus, sva bila še prezgodnja.  

Salon de Provence

Tudi v Aixu en Pce je bil dopoldan na mestni promenadi  semenj.  Tu sva si ga končno v miru ogledala. Vse polno je bilo cunj, vse so bile po 10 ali 20 eurov. Obleko si lahko pomeril kar na ulici v majhnih kabinah za stojnicami.  V eni izmed številnih kavarn ob promenadi sva šla še na pijačo, potem pa v avto in na dolgo pot proti domu.  Neštetih krožišč na zastonjkarskih cestah sva se naveličala, raje sva metala kovance v avtomate na avtocestah.

Aix en Provence

Promet je v Italiji postal gostejši, nad Genovo naju je prvič pozdravil dež. V okolici Benetk sva padla v zastoj. Po polževo smo se pomikali skoraj do odcepa avtoceste proti Vidmu. Še huje je bilo na cestninski postaji pred Trstom, kjer smo za tri kilometre rabilo skoraj uro. V Sloveniji  zaradi močne nevihte po avtocesti nisem upal voziti več kot sto kilometrov na uro. Ob pol enih zjutraj sva bila končno doma, polna lepih vtisov s potovanja.

  • Share/Bookmark

Potepanje po Provansi 1.del

September 28th, 2010 by enjanez

O izletu v Provanso sva že dolgo razmišljala. Pred leti sva že videla delček pokrajine ob Azurni obali, dlje od St. Tropeza pa takrat nisva prišla. Sam sem bil v teh krajih pred 35 leti, ko sem bil z izmenjavo mladine s pobratenim La Ciotajem tam na počitnicah.

Naredila sva  načrt ogledov in rezervirala hotel v Arlesu, ki je bil približno v središču dela pokrajine, ki sva ga nameravala obiskati. Edina stvar, ki me je skrbela, je bila razdalja 1100 km, ki sva jih morala prevoziti prvi dan, da bi se še lahko vrnila pred gnečo na italijanskih avtocestah ob začetku ferragoste.

La Ciotat

Od doma sva šla ob treh zjutraj. Namerno sva za začetek izbrala nedeljo, ko naj bi bilo manj prometa. Res sva se vsaj 700 km vozila po skoraj praznih cestah. Promet se je zgostil malo pred Genovo. Edini pravi postanek za kavo sva imele šele  blizu Nice.

Ob enih popoldan sva parkirala v La Ciotaju.  Na obali je bila velika gneča, ker so imeli semenj, tako da mesta na začetku skoraj nisem prepoznal. Tudi na plažo Les Figuerolles, kjer smo se takrat kopali, nisva prišla, ker je bila zaradi nedeljskega popoldneva prevelika gneča in nisva našla prostora za parkiranje.  Malo razočarana sva se odpravila proti Marseillu.

Marseille - Notre Dame de la Garde

Francoske avtoceste so zelo drage, zato sva se v Marseille odpeljala po zelo razgledni stranski cesti mimo Casissa. Ogledala sva si baziliko Notre Dame de la Garde, ki dominira na vzpetini nad mestom.  S ploščadi pred cerkvijo je veličasten razgled na mesto in pristanišče.  Na morju sva prepoznala otoček s trdnjavo Château d’If, znano iz Dumajevega romana o grofu Montekristu. Čas naju je že malo priganjal, zato sva morala naprej do hotela v Arlesu.

Arles - Espace Van Gogh

V  Arlesu je veliko spomenikov iz rimskih časov. V areni zdaj prirejajo bikoborbe, v antičnem gledališču se vse poletje vrstijo glasbeni dogodki.  V mestu je dve leti živel Vincent van Gogh. Tu je naslikal okrog 300 del. Seveda sva morala obiskati Espace Van Gogh, bolnišnico v kateri se je zdravil potem, ko si je odrezal uho.

Flamingi v ornitološkem parku

Naslednje jutro sva se odpravila na potep po delti reke Rhone. Camargue, kakor delto imenujejo, je znana po konjih, bikih in seveda po številnih pticah, ki gnezdijo v mokriščih delte. Ptic, predvsem flamingov, sva se nagledala v ornitološkem parku, kjer sva prebila dobre tri ure med štorkljami, čapljami, flamingi in še mnogimi drugimi ptiči. Potem naju je močno sonce pregnalo v avto. Odšla sva proti vasici Ste. Marie de la Mer.  Vas leži v osrčju Camargue, kjer se Mala Rhona izliva v morje. Danes prebivalci ne lovijo več rib, saj vas posebej v sezoni preplavijo turisti, meseca maja pa cigani, ki hodijo sem na romanje.

Kamarški konji

 Z zanimanjem sva si ogledala pisane stojnice s spominki, oblačili, olivami.  Najbolj je dišalo s stojnic, kjer so prodajali provansalske salame, narejene iz mesa bikov. Imela sva smolo, da sva prišla ravno v času, ki so branjevci pričeli stojnice pospravljati. Bil pa je že čas za kosilo, zato sva si v eni izmed številnih restavracij privoščila “menu de jour” – tam je bil ta dan provansalski bikov golaž s testeninami. Zdraven pa še malo domačega rozeja, ki se je kljub navidezni lahkotnosti izkazal za kar močnega, tako da me je malo skrbelo, ko sem se usedel za volan.

Ste. Marie de la Mer

Vino se je med vožnjo po praznih cestah  in med opazovanjem pokrajine, konj in bikov,  ki so se pasli na travnikih,  hitro razkadilo. Promet se je spet zgostil pred mestom Aigues Mortes. Ime v slovenščini pomeni Mrtve vode. Ime je dobilo  po močvirjih, ki obkrožajo mesto. V 13. stoletju je mesto zgradil Ludvik IX. Postalo naj bi glavno francosko pristanišče v Sredozemlju. Iz njega so se odpravili na 7. in 8. križarsko vojno. Rhona je pristanišče zasula, tako da je, oddaljeno od morja, ostalo pozabljeno. Prav zaradi tega se je najbrž ohranilo mogočno mestno obzidje.  Za sprehod po njem je bilo

Aigues Mortes

preveč vroče, zato sva raje oropala slikovito trgovinico s piškoti  (ne vem, kdo je koga oropal) in se odpeljala proti Nimesu.

Tudi Nimes se ponaša z ohranjeno areno in številnimi rimskimi ostanki. Bila sva že precej utrujena, zato se po mestu nisva dolgo potikala.  Skozi gnečo popoldanske konice sva se odpeljala naprej proti zadnji znamenitosti, ki sva jo imela v planu za ta dan.

Arena v Nimesu

Petnajst evrov parkirnine  bi naju kmalu odvrnilo od ogleda akvadukta Pont du Gard. Potem sva stisnila zobe in rekla “ko sva ravno tukaj”. Parkirnina je mišljena za številne kopalce, ki se za cel dan pridejo kopat v čisti in topli reki. Če si pa tam manj časa,  je to tvoj problem.

Pont du Gard

Za nama je bil dolg dan. V Arlesu sva se zapeljala v trgovski center in si nakupila stvari za večerjo. Do mesta se nama ni dalo hoditi, zato sva povečerjala kar v hotelski sobi in delala načrte za naslednji dan.

Podrobnejši opis si lahko ogledate pri meni.

  • Share/Bookmark

Makedonija in Albanija

Avgust 6th, 2010 by enjanez

Zadnjih deset let z ženo preživljava prvomajske praznike na enotedenskem izletu v organizaciji Geografskega društva Gorenjske. Letošnja ekskurzija nas je vodila v Makedonijo in Albanijo.

Ko smo se v nedeljo zbrali na brniškem letališču, smo se v glavnem že vsi poznali. Čakanje na polet proti Skopju je minilo v živahnem klepetu. V Makedoniji sem bil nazadnje na maturantskem izletu, od mature pa je minilo že precej časa. Spraševal sem se,  kaj se je v tem času spremenilo, razen tega, da nismo več v skupni državi. O Albaniji pa sem imel tako različne informacije, da sploh nisem vedel, kaj naj tam pričakujem.

Stari del Skopja

Stari del Skopja

Že na letališču v Skopju nas je pričakal albanski avtobus. Šofer Leonard je znal le nekaj angleških besed in to nas je obdajalo z mešanimi občutki.

Sadike tobaka v okolice Prilepa

Sadike tobaka v okolice Prilepa

Prve tri dni smo se potepali po Makedoniji. Najprej smo bili v Skopju, kjer smo se po ogledu mesta ustavili še na Inštitutu za geografijo na Prirodoslovno matematični fakulteti. Tu so nas seznanili z izobraževalnim procesom v Makedoniji ter s težavami, s katerimi se Makedonija kot država srečuje. Poleg slabih ekonomskih kazalcev, težavami z albansko manjšino  in problemi, ki jih imajo s sosednjo Grčijo zaradi imena, me je presenetil podatek, da so v lanskem letu s turizmom naredili samo 80 milijonov € prometa. Ker smo to poslušali v njihovi najboljši predavalnici, so bili vsi učitelji med nami zgroženi, v kako slabih pogojih študirajo tamkajšnji študenti.

Makedonium - spomenik Kruševski republiki

Makedonium - spomenik Kruševski republiki

V Kruševu smo se povzpeli do Makedonijuma, spomenika vstaji Makedoncev izpod turškega jarma. V zadnjem času je Kruševo bolj kot po Kruševski republiki znano po prezgodaj umrlemu pevcu Tošetu Proeskemu, ki je zaradi svojih dejanj postal moderni makedonski narodni junak. Njegov grob je obiskalo že več kot milijon oboževalcev.

Tu počiva Toše Proeski

Tu počiva Toše Proeski

Prenočili smo v Bitoli, ki je po mnenju našega lokalnega vodiča Branka »najgradskiji grad od gradova u Makedoniji«.  Mesto konzulov, v katerem se je šolal tudi Kemal Ataturk, je s svojim korzom prav imenitno. Nas je navdušila tržnica, kjer je bilo konec aprila na stojnicah že polno solate in takega paradižnika, kot ga v naših trgovskih centrih ni več možno dobiti. Makedonci so nam pripovedovali, da je zaradi številnih mej, ki jih mora zelenjava prečkati, pot do Slovenije postala tako dolga, da zelenjava zgnije, preden pride v Slovenijo. Če pa hočeš pot pospešiti s podkupninami, pa postane tako draga, da spet ni konkurenčna.

Tržnica v Bitoli

Tržnica v Bitoli

Ohrid je biser makedonskega turizma. Mene je malo razočaral, saj v trgovinicah skoraj ni bilo dobiti pravih spominkov. Z ladjo smo se zapeljali do sv.Nauma. Fotografi smo uživali ob odsevih bregov v mirni jezerski gladini. Po ogledu znamenitosti smo se odpeljali še do samostana Jovan Bigorski. Večerjo smo imeli v Vevčanih, v Domačinski kuči. Lastnik jo je zgradil z denarjem, ki ga je zaslužil z delom v Sloveniji.

Ohrid - Odsevi v jezeru

Ohrid - Odsevi v jezeru

Ko smo na meji z Albanijo med tovornjaki do vrha naloženimi s starim železom slabo uro čakali, da je vodič uredil mejne formalnosti in smo na drugi strani videli številne bunkerje, smo se spraševali, kam se peljemo.

Prvi stik z Albanijo

Prvi stik z Albanijo

Po padcu režima Enverja Hodže se je začela država hitro razvijati. Za razliko od Makedonije se je tu videlo, da v deželo prihaja kapital iz tujine. Lokalni vodič Gezim je dejal, da ga dajejo albanski izseljenci. Na naše vprašanje, kako so ga zaslužili, pa ni hotel odgovoriti.

Tipični albanski avtomobili

Tipični albanski avtomobili

Posledica hitrega razvoja je tudi hiter razvoj prometa, kateremu ne more slediti infrastruktura. Bili smo kar veseli, da smo imeli albanskega šoferja, ki se je odlično znašel v kaotičnem prometu. Če se je le mogel, se je izognil luknjam na cesti, predvidel, da se na avtocesti lahko pojavi konjska vprega, pa tudi peljal kakšen kilometer po levi strani štiripasovnice, ne da bi mu kdo zahupal.

Samajama

Samajama street

Ko smo se peljali mimo Elbasana, smo videli ostanke železarne, ki so jo v času prijateljevanja z njimi, zgradili Kitajci. Zaprli so jo zaradi onesnaženosti okolja. Tudi številne tovarne, ki so jih zgradili zaradi samosvoje politiko, zdaj samevajo. Vodič Gezim nam je veliko pripovedoval o tem, kako težko so živeli pod samosvojim režimom Enverja Hodže. Morda so prav zaradi tega sanje vsakega Albanca, da si kot znak uspešnosti kupi mercedes in zgradi hišo.

Pristanišče v Draču

Pristanišče v Draču

S kapitalom iz tujine so na jadranski obali začeli graditi hotele, v katere hodijo letovat turisti iz jugovzhodne Evrope. Obalo imenujejo albanski Miami Beach. Hoteli ob obali so pozidani tako na gosto kot v Španiji in Italiji. Hotel, v katerem smo prespali, se je imenoval Dolce vita. Bil je čisto nov, sobe so še dišale po barvi.

Berat - mesto tisočerih oken

Berat - mesto tisočerih oken

Kljub temu, da je prejšnji režim hotel zabrisati preteklost, se je nekaj ostankov zgodovine le ohranilo. Ogledali smo si mesto Berat. Mesto so Slovani imenovali Beli grad, kasneje so ga zaradi številnih oken poimenovali mesto tisočerih oken. Mesto se je ohranilo v prvotni obliki tudi zaradi tega, ker ga je Enver Hodža proglasil za mesto muzej. Prav tako se je ohranilo mesto Kruje, kjer se je albanski narodni junak Skenderbeg uprl Turkom.

Rush hour v Tirani

Rush hour v Tirani

Naše potovanje smo zaključili v Tirani, ki se počasi spreminja v moderno mesto. Na vstopu v mesto so nas pozdravili številni moderni trgovski centri. Na plakatih smo celo opazili reklamo za »najboljšega soseda«. V centru mesta rastejo številne moderne zgradbe. Stare socialistične bloke so prebarvali, da so dobili vsaj navzven bolj prijazno podobo. Kakšno je življenje v njih, mi pa v tako kratkem času ni uspelo spoznati. Da ni vse rožnato so nakazovale velike demonstracije, ki so jih imeli ob prvem maju, na dan našega obiska.

Tirana - Živel 1.maj

Tirana - Živel 1.maj

Domov smo prišli z novimi spoznanji o državah, ki sta nam tako blizu, pa vendar tako daleč. Spoznali smo prizadevanje Makedonije za samostojnost in priznanje ter dobili vsaj približno sliko Albanije, ki bi jo lahko, podobno kot mesto Berat, poimenovali dežela tisočerih obrazov.

Albanija

Albanija

Ta prispevek sem objavil že nekje drugje. Sem sem ga skopiral zato, da imam potovanja urejena na enem mestu.

  • Share/Bookmark

Božični Dunaj

December 17th, 2009 by enjanez

Dejstvo, da sem bil prej v Trabzonu in Marakešu, kot pa na Dunaju, je čisto moja napaka. Vedno sem se namreč bal tistega reka: “Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj”.  Že kot otroka me je namreč skrbelo, da bom svoj trebuh pozabil v kaki garderobni omarici v predmestju avstrijskega glavnega mesta.

Letos mi je končno uspelo premagati strah in sem mesto obiskal, vendar ne sam ;) . Mesto se je najbrž zaradi mojega prihoda praznično odelo. Povsod je bilo polno lučk, na vseh pomembnejših trgih so postavili stojnice, kjer so prodajali različno kramo, ki je bila, če ne za kaj drugega, prava paša za oči.

 

Stojnice na trgu Marije Terezije

Stojnice na trgu Marije Terezije

 

Na stojnicah so točili kuhano vino, ki ga niso ponujali v cenenih plastičnih kozarcih, kot pri nas, ampak v ličnih skodelicah. Če ti ni bilo žal dveh eurov za kavcijo, si skodelico lahko odnesel domov. Tudi za hrano je bilo dobro poskrbljeno, saj si poleg obveznih klobas in pečenega krompirja dobil še sladice vseh vrst. 

Zlatarska ulica - GoldschmiedGasse

Zlatarska ulica - GoldschmiedGasse

 Še fijakerski konji so se oblekli času primerno. Na glavo so si poveznili čepice, pod rep pa so jim obesili zanimive priprave, ki so preprečevale, da niso preveč ponečedili bivšega cesarsko kraljevega mesta.

Božička pri Hoffburgu

Božička pri Hoffburgu

Povsod naju je pričakala nepopisna gneča. Na spodnji sliki je samo del množice, ki se je zbrala v soboto opoldan pred Štefanovo katedralo.

Gneča pred Štefanovo cerkvijo

Gneča pred Štefanovo cerkvijo

Malo bolj mirno je bilo na sejmu pred dvorcem Belvedere. Tu sva si v miru ogledala stojnice in si privoščila prigrizek.

Belvedere

Belvedere

Pred Shoenbrunom je bila večja gneča, zato sva se hitro umaknila pred mrazom v toploto kavarne. Jabolčni štrudl z vanilijevo omako je bil tako pregrešno dober, da sva takoj pozabila, da je bil tudi pregrešno drag.

Schoenbrun

Schoenbrun

Ko je nad mesto legla tema, sva se namenila še proti mestni hiši. Pred parlamentom sva ugotovila, da najbrž ne bova sama uživala v razkošni okrasitvi.

Parlament

Parlament

Prerivanja v množici nama je bilo kmalu dovolj, zato sva se raje obrnila in poiskala znameniti hotel Sacher. V kavarni sva si privoščila njihovo torto in ob čaju nabrala moči še za nočni potep do Štefanove katedrale.

Mestna hiša

Mestna hiša

Zvečer so vse trgovine in njihove izložbe zažarele v svetlobi miljonov lučk.

Trgovina

Trgovine

 

in izložbe

in izložbe

 

 

 

 

 

 

 

 

Lučke

Lučke,

lučke

lučke

 

in še lučke...

in še lučke...

...

...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nisva hodila samo po božičnih sejmih. Poleg številnih znamenitosti sva si ogledala še musical Ples vampirjev in zanimivo razstavo del impresionistov v galeriji Albertina.

 

Videla sva, da Dunaja v treh dneh ne moreš do potankosti spoznati. V tako kratkem času lahko dobiš le osnovo za načrtovanje naslednjih obiskov. 

Nakupi, druženje in kuhano vino
Nakupi, druženje in kuhano vino

Pa nazdravje in srečno :)

 

 

  • Share/Bookmark

Veliki Klek – 3798 m

September 3rd, 2009 by enjanez

 Idejo za vzpon na najvišji vrh Avstrije sta dala Peter in Rado. Poklicala sta še Bojana, na koncu smo ugotovili, da se do takrat tudi jaz vrnem z morja. Hitro smo bili dogovorjeni. Peter je rezerviral prenočišče in že smo se peljali proti Kalsu, od tam pa po gorski cesti “Kalser Glocknerstrasse” do kraja Lucknerhaus.

Naš cilj

Naš cilj

Na velikem parkirišču smo pustili avtomobil in se s težkimi nahrbtniki odpravili proti našemu cilju. V prelepem jasnem jutru smo prepovedali pogovore o vremenski napovedi, ki je obljubljala popoldanske nevihte.  Med žvižgi svizcev in opazovanjem okoliških vrhov  je pot do Studlhutte hitro minila.

Studl Hutte

Studl Hutte

Kočo, ki ima obliko rolade, smo hitro preimenovali v “Štrudl hutte”. Pred njo so ravno prenavljali greznico, zato so se okoli koče širile vonjave, ki niso prav nič spominjale na vonj po jabolčnem zavitku.  Zaradi tega smo jo hitro mahnili naprej.  Za robom smo stopili na ledenik Kodnitzkees.

Ledeniške gobice

Ledeniške gobice

To je bilo moje prvo srečanje z ledenikom v poznem poletju. Če ga prekriva sneg, ni tako zanimiv. Ko se sneg stali, nastanejo pod večjimi kamni ledeniške gobice. Voda se steka v potočke, ki ne tečejo naravnost, ampak izdolbejo čudovito zavite struge, ki so kot kodri baročne lasulje.

Kodnitzkees

Kodnitzkees

Seveda se pokažejo tudi ledeniške razpoke. Pogled vanje je ponekod kar strašljiv.

Vremenska napoved je bila žal točna. Ko smo prišli do skal na drugi strani ledenika, so se vrhovi pričeli zavijati v oblake. Nas to ni motilo, saj nas je čakal samo kratek vzpon do Erzherzog Johann Hutte. Koča leži 3450 m nad morjem in moram priznati, da sem zadnjih nekaj metrov pod kočo krepko čutil višino.  

Erzherzog-Johann-Hütte

Erzherzog-Johann-Hütte

Popoldan smo prebili ob točenem pivu v koči. Zunaj so se podile megle, tako da so se ta dan na vrh odpravili le redki.

Prespali smo na skupnih ležiščih. Spanje je bilo bolj slabo - malo zaradi smrčanja, malo pa zaradi misli na vzpon, ki nas je čakal naslednji dan.

Vrh so ovijale megle

Vrh so ovijale megle

Zjutraj smo se, tako kot večina v koči, prebudili malo pred peto uro. Zunaj je bilo še temno, zato smo počakali  na čaj. 

Jutro pod Velikim Klekom

Jutro pod Velikim Klekom

Pričelo se je daniti. Fotografija ne more pričarati fantastičnih barv, ki so se kazale nad obzorjem. Vetra skoraj ni bilo, temperatura je bila malo pod lediščem.

Zarja na 3500 m

Zarja na 3500 m

Na snegu za kočo smo nataknili dereze in se navezali na vrv. Potem smo se odpravili v koloni proti vrhu.  Poleg nas se je proti vrhu odpravilo še mnogo drugih. Meni je bilo čakanje na predhodnike dobrodošlo, saj sem se med postanki lahko nadihal redkega zraka.

Gneča pod malom Glocknerjem

Gneča pod malom Glocknerjem

Najzahtevnejša je bila ledena strmina pod grebenom. Greben je bil kopen, zato smo pod njim,  tako kot drugi, pustili dereze. Plezanje po granitnih ploščah ni bilo težavno, le dolina pod nami je bila vse bolj globoko.

Še zadnji vzpon

Še zadnji vzpon

Greben malega Glocknerja je kar oster. Na srečo se še nihče ni vračal z vrha. Srečevanje je včasih zelo zamudno.

Spustili smo se do tiste slavne zajede, na kateri je prostor le za enega.  Že pogled v globino je strašljiv. S spoštovanjem sem pomislil na tiste, ki so ta ozebnik že presmučali.

Na vrhu

Na vrhu

Na vrhu smo naredili fotografijo za spomin. Razgled je bil veličasten. Dolina je bila globoko pod nami. Da bi pa v množici vrhov, ki so se dvigali do obzorja, prepoznal naš Triglav, pa nisem pomislil.  Bolj sem  mislil na vrnitev.

Škrbina

Škrbina

Čez škrbino smo prišli brez problemov. Na grebenu se je pričelo srečevanje in prepletanje vrvi. Ko smo spet natikali dereze,  smo srečali dve skupini Slovencev.  Potem nas je čakal še spust po ledeni strmini Glocknerleitl, kjer smo imeli kar precej težav, dokler nismo spoznali, da moraš opremi (derezam) zaupati.

Še en pogled proti vrhu

Še en pogled proti vrhu

V koči smo se okrepčali. Mrzel veter in megle, ki so se bližale vrhovom, so nas opozorili, da je treba v dolino.

Za spust do ledenika smo potrebovali precej manj časa, kot prejšnji dan za isto pot v obratni smeri.  Rado in Peter sta potem skoraj tekla do Lucknerhute, kjer sta naročila tako zaželjeno pivo. Razpoloženje je bilo po uspešnem vzponu odlično.

Zasluženo pivo

Zasluženo pivo

Tudi tri ure vožnje proti domu so minile dokaj hitro. Ko smo prišli v naše kraje, smo se ustavili še na večerji.

Mudilo se nam je že domov pod prho in pripovedovati doživljaje, ki so bili res nepozabni.

  • Share/Bookmark