Zapisi enega Janeza

V nedeljo zjutraj sva morala nahraniti tastove domače živali. Da ne bi šla nedelja čisto v nič, sva jo mahnila kar po bližnjici v Selško dolino.  V Železnikih sva zavila proti Prtovču, od tam pa, kot ponavadi, po desni poti Čez Razor.

Ko sva prišla iz gozda, so naju pozdravile številne cvetlice.  Ker je šlo proti Ratitovcu zelo veliko ljudi, sva šla raje desno, na prelaz Vratca. Z Vratc se je lepo videla tista strmina, ki je pozimi tako dobra za smuko.

Pred prelazom sva se odločila, da ne greva na Ratitovec, ampak na njegovega samotnega soseda Kosmati vrh. Poiskala sva stezo, ki je vodila proti vrhu. Steza je bila markirana, vendar je bila tako slabo shojena, da sva bila na začetku v dvomih, če je prava.

Najprej je pot vodila nad pečinami, ki jih vidiš desno, ko prideš v Razor. Potem se je obrnila proti severu. Pokazal se je vrh, ves obložen s cvetno preprogo. Iz daljave je veter prinašal vriskanje obiskovalcev Ratitovca, tu pa ni bilo nikogar. Vsaj mislil sem tako, dokler nisem skoraj pohodil dveh, ki sta ležala na travi za neko skalo.

Razgled zaradi meglic sicer ni bil najboljši. Ratitovec se je od tu videl čisto drugače.

Z vrha se nisva vrnila po isti poti. Poiskala sva sledi v travi, ki so vodile direktno proti Vratcem. Nekje na sredi  sva opazila sledi, ki so vodile na sever, kjer bi morala biti po zemljevidu planina Klom. Ko sva prišla na novo cesto, sva šla nekaj časa v napačno smer, potem so naju oznake le obrnile proti planini.

Planina je majhna. Ima stajo in lepo urejeno planšarsko hiško. Pred njo se je paslo nekaj krav, v senci so ležale koze z mladiči. Prijazen možakar nama ni mogel ponuditi kislega mleka, zato ker ima tako mlekarico, ki je: “Po srcu dobra, mleka pa ne da veliko”,   imel je pa pivo. Prišlo je še nekaj ljudi, nekateri so bili domačini, drugi pa prvič v teh krajih, kot midva.  Bilo je prijetno. Pastir je pripovedoval o kozah, ki so mu ušle na Ratitovec. Pri tem je pripomnil, “da se jih ne splača vračati, ker so pač - koze. Ko bi jih prignal nazaj, bi mu spet ušle”.

Pozornost so zbujali kozlički stari komaj tri tedne. Nekateri so komaj kobacali, drugi so že veselo skakali in se trkali med seboj. Na žalost jih je pred tednom napadel potepuški pes, ki je enega pokončal in hudo ranil kozo.  Zato je najbolje na takih planinah imeti svoje še tako krotke štirinožne ljubljence na vrvici, saj nikoli ne veste, kdaj se bo v njih prebudil starodaven lovski nagon.

Na planini so nama  pokazali pot proti Prtovču. Najprej je vodila skozi gozd, potem sva prišla na cesto. Cesta je primerna tudi za kolesarje, čeprav mora biti dobrih 1000m vzpona iz Železnikov kar precejšen zalogaj. Mimo lovske koče sva prišla do avtomobila.

Ko sva bila že v teh krajih, sva šla še na ribe v Zali log. Bile so odlične.  

Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp grem vsako leto. Pristop z juga je nekaterim dolgočasen. Meni je všeč, saj ni preveč tehnično zahteven in se lahko med hojo prepustiš razmišljanju. Edini problem je velika višinska razlika, ki pa ti nazadnje povzroči zadovoljstvo, ko jo uspešno premagaš.

Tako dolgo pot je najbolje začeti zgodaj. Ob šestih sem bil na parkirišču pod Suhadolnikovo domačijo. Malo so me skrbeli oblaki, ki so se vlekli proti vrhovom.

Običajno grem gor čez Taško in dol po stari Suhadolnikovi poti. Od zadnjega obiska so pot čez Taško zelo dobro obnovili in zavarovali. Na še lani zoprno drsečem delu so namestili jeklenice in naredili leseno “lojtro”.  Med vzpenjanjem po njej sem razmišljal o fantih, ki še vedno prostovoljno urejajo planinske poti.

Z bakona Zoisove koče sta me že od daleč pozdravljali oskrbnici. Nisem imel veliko časa za pogovor. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sem hotel biti čim prej na vrhu. 

Pot se nad kočo zravna ravno toliko, da zajameš sapo za vzpon proti vrhu. Hribe proti Krvavcu uporabljam namesto višinomera. Ko se poravnam s Kalško goro, sem že malo čez 2000m. Ko vidim, da sem že višje od Kalškega grebena, vem, da imam do vrha še 300 višinskih metrov.

Na tem mestu sem pred leti obrnil, ker sem nespametno tekmoval z dvema, ki sta bila boljša od mene. Čeprav se od tu vidi vrh čisto blizu, je do njega še daleč.  Med vzpenjanjem po Strehi so se megle, na mojo srečo,  razkadile. Tisti trije, ki so bili to jutro na vrhu pred mano, so imeli slabše razmere.

Na vrhu sem si vzel čas za malico. Med opazovanjem okolice so se spet pričele zbirati megle.  Pot navzdol je včasih težja kot navzgor.  Posebno po daljšem počitku postanejo noge precej okorne. Strmina jih je kmalu ogrela tako, da je bilo treba spet počiti in ohladiti pregreta kolena.

Pred Kokrškim sedlom se je vreme poslabšalo. Na sedlu me je pričakal mrzel veter, zato sem moral pivo, ki sem ga rezerviral že zjutraj,  popiti v zavetju koče. Moram priznati, da mi je počitek dobro del, saj je bilo za mano že šest ur hoje.

Potem pa še zadnji del do avtomobila. Ta del je bil nadležen zaradi tega, ker sem se spet spuščal v poletno vročino. Če je pri koči še kazal “prijetnih” 15 stopinj, je termometer v avtu pokazal 33. Ko sem se peljal domov, sem bil tako žejen, da bi najraje ustavil sredi ceste in se napil vode iz studenca.

Bil sem zadovoljen, saj je bila za mano spet ena večja tura. Izgubljeno tekočino sem pa tudi že nadoknadil.

Kladivo je eden izmed vrhov v grebenu Košute. Ker v tem koncu že dolgo nisva bila, sva se odločila, da ga bova na praznični dan obiskala.

Do planine Pungrat vodi iz Jelendola cesta, ki je bila včasih lepo vzdrževana. Zdaj so pa na nekaterih delih take jame, da sem bil hvaležen dvignjenemu podvozju in štirikolesnemu pogonu. Pa tako so Tržičani hvalili Bornove, kako so dobri gospodarji.

Avto sva pustila na parkirišču pod planino. Pri planšariji sva povprašala za pot proti Škrbini, saj sama nisva takoj našla prave steze. Ko so naju usmerili v pravo smer, sva šla najprej skozi gozd, nato pa po travnikih v okljukih vse više.

V tem času so bili travniki polni cvetja. Med travo se je skrivalo polno murk, ki so dišale daleč naokoli.

Na Škrbini naju je pozdravil močan veter in razgled na avstrijsko stran po Dravski dolini.

Steza poteka prav po robu grebena. Na nekaterih mestih so pogledi v dolino strašljivo globoki. Ponekod si moraš pomagati z rokami, najbolj izpostavljeni odseki so zavarovani z jeklenico.

Na Škrbini misliš, da je cilj že čisto blizu, potem pa se kažejo novi in novi roglji, ki jih moraš prelesti. Globoko pod sabo gledaš planino. Na vrhu nama močan veter ni pustil, da bi dolgo počivala. Družbo nama je delala osamljena kavka, ki je za košček suhe hruške delala v zraku prave vragolije.

Spustila sva se po stezi, ki vodi proti planini Šija. Ko se je strmina izravnala, sva s steze zavila nazaj proti planini Pungrat. Tam sva si privoščila počitek in kislo mleko. 

Do avtomobila sva se vračala mimo živine, ki se je pasla ob cesti. Videla sva, da se skupaj pasejo biki in krave.   Lepo vreme in sočna paša, polna planinskega cvetja sta bila kriva, da sva videla kar nekaj takih prizorov, preden sva prišla na konec planine .

Ko sva sredi maja šla pogledat v Premanturo, me morje sploh še ni mikalo. Je bilo še preveč snega po hribih.

Prejšnji konec tedna sva se končno le odločila odpreti kopalno sezono.

Začetek je bil natančno tak, kot sem zapisal pred enim letom. Petek delaven, v soboto zjutraj je bil čoln že v vodi. Vreme pa čudovito, le sonce je bilo spet premočno za kožo.  

Če bi lahko, bi šel na dopust junija. Kljub soboti ni bilo veliko ljudi, tako da si zlahka našel primeren prostor za kopanje.

Ves konec tedna sva se zabavala z opazovanjem velike jahte, ki je bila zasidrana v zalivu. Na tej sliki izgleda skoraj tako velika kot moj čoln. V resnici pa na mojem čolnu ne more pristati helikopter .

Jahta ni imela vidnih oznak in ne zastave. Ko sem prišel domov, mi je stric Google povedal njeno zgodbo. 50 metrska jahta Avangard II je bila letos zgrajena v Pulju za ruskega bankirja Kirilla Minovalova.  Po dogajanju sodeč  je lastnik ravno prišel pogledat, če so jo naredili tako, kot so se dogovorili.

Bila je kar dobro opremljena: poleg dveh vodnih skuterjev, čolna za smučanje in še enega hitrega čolna, je bil na njej parkiran še helikopter, da je šel z njim lahko lastnik po nakupih.

V ponedeljek sva se šla kopat na otoček Fenoligo, kjer sva bila skoraj vse dopoldne edina na vsem otoku.

Nisva pa bila čisto sama. Stalno sva bila pod budnim nadzorom galebov, ki ravno v tem času gnezdijo na otokih. Najprej so precej godrnjali, ko so pa videli, da jim ne bova storila nič žalega, so se umirili. Ko bova na “pravem” dopustu, bodo mladi galebi že letali.

Čeprav sva vikend podaljšala še za en dan, je bil prav zaradi miru in tišine prekratek.

Ko smo se v nedeljo malo pred peto uro zjutraj vozili skozi karavanški predor, še nismo mislili, da bo to zadnja tura letošnje smučarske sezone.

Ko v naših hribih postane pot do snega daljša, kot je potem smučarija, se zadnjih nekaj let odpravimo v Avstrijo, na konec doline Malte. Do akumulacijakega jezera na skoraj 2000 metrih vodi udobna (plačljiva) asfaltna cesta.  Še v začetku junija je tu  ponavadi toliko snega, da takoj stopimo na smuči.

Na parkirišču za jezom je že bilo polno turnih smučarjev. Med pisano druščino smo prevladovali Slovenci. Poleg nemščine so se slišale tudi italijanske besede. Kot na tekmi smo se vsi zagnali po dolini. Nisem navajen take množice, zato sem bil vesel, da sem hodil za izkušenim Avstrijcem.  Sam ponavadi začnem prehitro, zato mi pod vrhom zmanjka moči.

Širna pobočja pod Koelnbreinspitze so varljiva. Ko po eni uri premagaš najbolj strm jarek, vidiš cilj čisto blizu. Vendar je do njega še cela ura hoje.

Zaradi zmerne hoje v sredini tokrat nisem imel težav. Čeprav me je Rado prehitel skoraj za 20 minut, sem na vrh za mojo jakostno skupino prišel kar hitro.

Na grebenu je bilo že veliko ljudi. Utaborili smo se na skali, malicali in si ogledovali okoliške vrhove. Oblaki, ki so zjutraj zakrivali nebo, so se razkadili, v brezvetrju je bilo prijetno toplo. Po kaki uri čakanja smo ocenili, da je sonce že dovolj omehčalo sneg za udobno smuko.

Smučanje je bilo res odlično. Na začetku je bilo še malo trdo, nižje je bilo ravno prav odjenjano za uživaške zavoje.  Na dnu je bilo potrebno paziti, ker je potok že naredil luknje v debelo snežno odejo.

Če bi bili sitni, bi se lahko pripeljali čisto do avtomobila. Vendar je bilo veliko udobneje sneti smuči nekaj deset metrov prej.

Izgubljeno tekočino ponavadi nadomestimo v koči v spodnjem delu doline. Po mojem je to drugo najprijetnejše opravilo turne smuke, prvo je sezuvanje pancarjev.

V miru in lepem vremenu smo še kovali načrte za smučarijo.

Vremenska napoved za ta konec tedna ne kaže najbolje, zato me skrbi, da bomo morali počasi pozabiti na sneg in pričeti misliti na morje.

Eni bodo rekli: “Saj je že čas!”