Zapisi enega Janeza

Naslednje jutro sva šla proti Avignonu.  Med potjo sem moral poslikati polja sončnic, ki sem jih opazil že prejšnji dan, le da so se zvečer najbrž naveličane sončenja obrnile stran od sonca. Zjutraj so se prikazale v vsej lepoti.   

Sončnice

V Avignon sva prišla zgodaj.  Nekaj časa sva potem izgubila z iskanjem parkirišča, saj se nama prvi, najbližji in edini prazen, ni zdel dovolj ugleden. Ogledala sva si papeško palačo, ki mi je ostala v spominu izped 35 let. Takrat so me impresionirale velike tapiserije v dvoranah in majhna papeževa postelja v še manjši sobici. Bil sem zelo razočaran, saj tapiserij ni bilo več na stenah, papeževo posteljo pa so  zaradi prevelike gneče odstranili.  

Papežev stražar v Avignonu

Na znameniti most zaradi gorenjske ohrnije nisva šla, denar za vstopnino sva raje zapravila za kavo na Place de l’ Horloge, kjer sva se imenitno zabavala z ogledovanjem mimoidočih in številnih umetnikov, ki so naju vabili na večerne predstave. 

Kosila sva kar v nakupovalnem središču na robu mesta. “Menu de jour” je bil tega dne zajčkovo bedro s testeninami in seveda kozarec rozeja. 

V muzeju sivke

Ta dan sva imela v planu poiskati še nepožeta polja sivke. Prvo priložnost sva dobila v kraju Coustellet, kjer sva si ogledala muzej sivke in predstavitev destilacije sivkinega olja. 

Opatija Senanque je v programih vseh turističnih agencij, zato sem se je zaradi gneče mislil izogniti.  Nazadnje je naneslo tako, da sva se peljala mimo nje. Ustavila sva se samo ob vhodu na posestvo in naredila nekaj posnetkov. 

Opatija Senanque

Pot naju je vodila naprej po navdušujoči pokrajini, kjer so se med gozdovi skrivale njive sivke. Garmin naju je zavedel na neko stransko pot, kjer sva, namesto da bi bila slabe volje, uživala med vinogradi in obdelanimi polji. Vsepovsod so se slišali škržati, ki so bili glasnejši od Premanturskih. 

Okra v Rousillonu

V Rousillon sva prišla pozno, zato sva rjave stene poslikala kar s ceste. Za obisk kamnoloma okra  nisva imela časa, saj naju je čakala še pot do hotela. 

Na poti proti Arlesu sem na nekem križišču opazil smerokaz za Pont Julien. Ta most so pred 2000 leti zgradili Rimljani. Ko sva si most ogledala, sva ugotovila, da so most uporabljali še v današnjih časih. Moderen, širok most ob njem so zgradili šele pred kratkim. 

Pont Julien

V hotel sva prišla  tako utrujena, da se nama ni ljubilo iti v mesto. 

Zjutraj je bil na vrsti še en most. Pont Van Gogh je rekonstrukcija mostu, ki ga je slavni slikar rad slikal v času njegovega bivanja v mestu. 

Pont Van Gogh

Mestece Les Beaux vsako leto obišče dva milijona obiskovalcev, zato v vodnikih  priporočajo obisk v sezoni  zgodaj zjutraj. Midva sva res bila zgodnja, tako da sva avto pustila pri vhodu v mesto.

Sprehodila sva se skozi mestece, ki močno spominja na mesta v Istri, do ruševin gradu na vrhu. Srednjeveški grad je bil deloma vklesan v živo skalo. Bolj kot grad in modeli oblegovalnih strojev, ki so rastavljeni na prostranem dvorišču, je navdušujoč pogled na pokrajino globoko pod gradom.  Razgled sega nad plantažami oljk vse do Arlesa in še naprej čez Camarguo do morja.

Les Beaux

V neki jami blizu mesta so prvič našli rudo, ki so jo po mestu poimenovali boksit. Ko sva se vrnila k avtomobilu, so bila vsa parkirišča zasedena. Midva sva šla naprej proti St. Remyu. Pot se je pričela vzpenjati čez hribe, ki  močno spominjajo na naš Kraški rob. Imenujejo se Les Alpilles in so zahodni obronki Alp. Ko se je pot spustila na drugo stran, sva obiskala Glanum, ostanke naselbine iz rimskih časov.  Ogled v opoldanski vročini je bil prav posebno doživetje. Izkopanine lepo prikazujejo strukturo tedanje naselbine.

Glanum

Nedaleč od Glanuma je samostan Saint Paul, v katerega se je umaknil Vincent van Gogh.  Na samostanskem vrtu so zdaj zasajene rastline, ki jih je slikar rad slikal: irisi, sončnice in žito.

Samostan Saint Paul

Saint Remy je bil preplavljen s parkiranimi avtomobili. Ko sem razmišljal, zakaj v tako turističnem kraju nimajo urejenega parkiranja, sem ugotovil, da je veliko parkirišče v središču mesteca zasedeno s stojnicami branjevcev. Spet sva prišla v času, ko so pričeli stojnice pospravljati, zato sva pohitela in nakupila nekaj značilnih provansalskih salam.

Ko sva se ustavila za kosilo v bližnji restavraciji, sva videla, kako ti sejmi delujejo.  Branjevci prodajajo do 13. ure, potem imajo 15 minut časa, da vso robo zložijo v kombije, ki jih imajo za stojnicami. Dvajset čez eno pridejo redarji, ki zamudnike priganjajo, za njimi pa pridejo smetarji, ki pospravijo ogromne količine smeti, ki so se nabrale med prodajo. Ob dveh parkirišče normalno deluje, o sejmu pa ni ne duha in ne sluha.

Tržnica v St. Remyu

Za ta dan sva načrtovala nekoliko krajšo pot, da sva lahko pogledala še nekaj trgovin s spominki v Arlesu. Pri areni sva opazila, da ljudje kupujejo vstopnice za bikoborbe, pa sva se v vrsto postavila še midva.  Kamarške borbe z biki so precej drugačne od znanih španskih bikoborb.  Niso krvave, vsaj za bike ne. Gre pa približno za to, da petnajst igralcev skuša dobiti kokardo, ki jo ima bik zapičeno med rogovi.  Pred bikom se potem rešijo s spektakularnimi skoki čez ogrado.  Tekmuje se 15 minut, nato pa bika zamenjajo z novim. Ko se je stvar pri šestem biku že malo vlekla, je sedmi razživel publiko, ko je jezen z rogovi pričel lomiti deske v ogradi.

Courses Camarquaises

Zadnji dan sva se poslovila od prijaznega hotela v Arlesu in se odpravila proti domu. Na poti sva se najprej ustavila v mestu Salon de Provence za jutranjo kavo. Za ogled cerkve, v kateri je pokopan Nostradamus, sva bila še prezgodnja.  

Salon de Provence

Tudi v Aixu en Pce je bil dopoldan na mestni promenadi  semenj.  Tu sva si ga končno v miru ogledala. Vse polno je bilo cunj, vse so bile po 10 ali 20 eurov. Obleko si lahko pomeril kar na ulici v majhnih kabinah za stojnicami.  V eni izmed številnih kavarn ob promenadi sva šla še na pijačo, potem pa v avto in na dolgo pot proti domu.  Neštetih krožišč na zastonjkarskih cestah sva se naveličala, raje sva metala kovance v avtomate na avtocestah.

Aix en Provence

Promet je v Italiji postal gostejši, nad Genovo naju je prvič pozdravil dež. V okolici Benetk sva padla v zastoj. Po polževo smo se pomikali skoraj do odcepa avtoceste proti Vidmu. Še huje je bilo na cestninski postaji pred Trstom, kjer smo za tri kilometre rabilo skoraj uro. V Sloveniji  zaradi močne nevihte po avtocesti nisem upal voziti več kot sto kilometrov na uro. Ob pol enih zjutraj sva bila končno doma, polna lepih vtisov s potovanja.

O izletu v Provanso sva že dolgo razmišljala. Pred leti sva že videla delček pokrajine ob Azurni obali, dlje od St. Tropeza pa takrat nisva prišla. Sam sem bil v teh krajih pred 35 leti, ko sem bil z izmenjavo mladine s pobratenim La Ciotajem tam na počitnicah.

Naredila sva  načrt ogledov in rezervirala hotel v Arlesu, ki je bil približno v središču dela pokrajine, ki sva ga nameravala obiskati. Edina stvar, ki me je skrbela, je bila razdalja 1100 km, ki sva jih morala prevoziti prvi dan, da bi se še lahko vrnila pred gnečo na italijanskih avtocestah ob začetku ferragoste.

La Ciotat

Od doma sva šla ob treh zjutraj. Namerno sva za začetek izbrala nedeljo, ko naj bi bilo manj prometa. Res sva se vsaj 700 km vozila po skoraj praznih cestah. Promet se je zgostil malo pred Genovo. Edini pravi postanek za kavo sva imele šele  blizu Nice.

Ob enih popoldan sva parkirala v La Ciotaju.  Na obali je bila velika gneča, ker so imeli semenj, tako da mesta na začetku skoraj nisem prepoznal. Tudi na plažo Les Figuerolles, kjer smo se takrat kopali, nisva prišla, ker je bila zaradi nedeljskega popoldneva prevelika gneča in nisva našla prostora za parkiranje.  Malo razočarana sva se odpravila proti Marseillu.

Marseille - Notre Dame de la Garde

Francoske avtoceste so zelo drage, zato sva se v Marseille odpeljala po zelo razgledni stranski cesti mimo Casissa. Ogledala sva si baziliko Notre Dame de la Garde, ki dominira na vzpetini nad mestom.  S ploščadi pred cerkvijo je veličasten razgled na mesto in pristanišče.  Na morju sva prepoznala otoček s trdnjavo Château d’If, znano iz Dumajevega romana o grofu Montekristu. Čas naju je že malo priganjal, zato sva morala naprej do hotela v Arlesu.

Arles - Espace Van Gogh

V  Arlesu je veliko spomenikov iz rimskih časov. V areni zdaj prirejajo bikoborbe, v antičnem gledališču se vse poletje vrstijo glasbeni dogodki.  V mestu je dve leti živel Vincent van Gogh. Tu je naslikal okrog 300 del. Seveda sva morala obiskati Espace Van Gogh, bolnišnico v kateri se je zdravil potem, ko si je odrezal uho.

Flamingi v ornitološkem parku

Naslednje jutro sva se odpravila na potep po delti reke Rhone. Camargue, kakor delto imenujejo, je znana po konjih, bikih in seveda po številnih pticah, ki gnezdijo v mokriščih delte. Ptic, predvsem flamingov, sva se nagledala v ornitološkem parku, kjer sva prebila dobre tri ure med štorkljami, čapljami, flamingi in še mnogimi drugimi ptiči. Potem naju je močno sonce pregnalo v avto. Odšla sva proti vasici Ste. Marie de la Mer.  Vas leži v osrčju Camargue, kjer se Mala Rhona izliva v morje. Danes prebivalci ne lovijo več rib, saj vas posebej v sezoni preplavijo turisti, meseca maja pa cigani, ki hodijo sem na romanje.

Kamarški konji

 Z zanimanjem sva si ogledala pisane stojnice s spominki, oblačili, olivami.  Najbolj je dišalo s stojnic, kjer so prodajali provansalske salame, narejene iz mesa bikov. Imela sva smolo, da sva prišla ravno v času, ki so branjevci pričeli stojnice pospravljati. Bil pa je že čas za kosilo, zato sva si v eni izmed številnih restavracij privoščila “menu de jour” – tam je bil ta dan provansalski bikov golaž s testeninami. Zdraven pa še malo domačega rozeja, ki se je kljub navidezni lahkotnosti izkazal za kar močnega, tako da me je malo skrbelo, ko sem se usedel za volan.

Ste. Marie de la Mer

Vino se je med vožnjo po praznih cestah  in med opazovanjem pokrajine, konj in bikov,  ki so se pasli na travnikih,  hitro razkadilo. Promet se je spet zgostil pred mestom Aigues Mortes. Ime v slovenščini pomeni Mrtve vode. Ime je dobilo  po močvirjih, ki obkrožajo mesto. V 13. stoletju je mesto zgradil Ludvik IX. Postalo naj bi glavno francosko pristanišče v Sredozemlju. Iz njega so se odpravili na 7. in 8. križarsko vojno. Rhona je pristanišče zasula, tako da je, oddaljeno od morja, ostalo pozabljeno. Prav zaradi tega se je najbrž ohranilo mogočno mestno obzidje.  Za sprehod po njem je bilo

Aigues Mortes

preveč vroče, zato sva raje oropala slikovito trgovinico s piškoti  (ne vem, kdo je koga oropal) in se odpeljala proti Nimesu.

Tudi Nimes se ponaša z ohranjeno areno in številnimi rimskimi ostanki. Bila sva že precej utrujena, zato se po mestu nisva dolgo potikala.  Skozi gnečo popoldanske konice sva se odpeljala naprej proti zadnji znamenitosti, ki sva jo imela v planu za ta dan.

Arena v Nimesu

Pont du Gard

Za nama je bil dolg dan. V Arlesu sva se zapeljala v trgovski center in si nakupila stvari za večerjo. Do mesta se nama ni dalo hoditi, zato sva povečerjala kar v hotelski sobi in delala načrte za naslednji dan.

Podrobnejši opis si lahko ogledate pri meni.